Jedro

Sporazum o krajevni pristojnosti, sklenjen med pravdnima strankama, od katerih ima ena sedež v Republiki Sloveniji, druga pa v eni od bivših jugoslovanskih republik, pred osamosvojitvijo Republike Slovenije, ne predstavlja sporazuma o pristojnosti slovenskih sodišč v smislu 2. odst. 49. člena ZUKZ. Če v ZUKZ ni izrecne določbe o pristojnosti slovenskega sodišča za določeno vrsto spora, je slovensko sodišče lahko pristojno, če njegova pristojnost izvira iz določb ZPP o krajevni pristojnosti.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da v ZUKZ ni naveznih okoliščin za pristojnost slovenskega sodišča v konkretnem sporu, ni pa ugotavljalo, ali ni morda po določbah ZPP o krajevni pristojnosti podana pristojnost slovenskega sodišča.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom se je sodišče prve stopnje izreklo za nepristojno, razveljavilo med postopkom opravljena dejanja in zavrglo tožbo ter tudi razveljavilo plačilni nalog sodišča prve stopnje.

Proti sklepu je tožeča stranka pravočasno vložila pritožbo. Ugovor toženih strank o nepristojnosti slovenskega sodišča je temeljil le na dejstvu, da imata toženi stranki sedež v drugi državi, nista pa oporekali veljavnosti dogovora o pristojnosti. Sodišče pa je svoj zaključek utemeljilo z razlogi, da sporazum o pristojnosti, ki je temeljil na 70. členu ZPP, ne more predstavljati dogovora o pristojnosti v smislu 2. odst. 49. člena ZMZP, pri čemer ni navedlo, zakaj ta dogovor ne bi bil veljaven. Ni predpisa, ki bi razveljavljal tak dogovor oziroma določal, da je ta dogovor nehal veljati. Ta dogovor pa je tudi v skladu z 2. odst. 49. člena ZMZP. Samo dejstvo osamosvojitve ne more imeti za posledico neveljavnosti dogovora o pristojnosti sodišča v Ljubljani. Sodišče je s takšno odločitvijo samovoljno razveljavilo pogodbo, čeprav veljavnosti tega dogovora stranki nista oporekali.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da imata toženi stranki sedež v tuji državi. Z razglasitvijo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS št. 1/91-I) je Republika Slovenija postala samostojna država. S tem dnem so tožeča stranka in toženi stranki postali subjekti različnih držav pripadnosti, zato je za vprašanje, ali je sodišče Republike Slovenije pristojno za odločitev v tem sporu, treba uporabiti določbe ZPP in Zakona o ureditvi kolizije zakonov s predpisi drugih držav v določenih razmerjih (Uradni list SFRJ št. 72/82 - v nadaljevanju ZMZP), ki se v Republiki Sloveniji na podlagi 1. odst. 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije uporabljata kot republiška predpisa do sprejema ustreznih predpisov.

Po 27. členu ZPP kot republiškem predpisu je sodišče Republike Slovenije pristojno za sojenje, kadar je njegova pristojnost v sporu z mednarodnim elementom izrecno določena z zakonom Republike Slovenije ali z mednarodno pogodbo. Če v teh predpisih ni izrecne določbe o pristojnosti sodišča Republike Slovenije za določeno vrsto sporov, je slovensko sodišče pristojno za sojenje v tovrstnih sporih tudi tedaj, kadar njegova pristojnost izvira iz določb republiškega zakona o pristojnosti slovenskih sodišč, to pa je iz določb ZPP.

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da pristojnosti slovenskih sodišč v konkretnem primeru ni mogoče temeljiti na sporazumu o krajevni pristojnosti. Sodišče je pravilno zaključilo, da je bila podlaga za tak sporazum pravdnih strank v 70. členu ZPP. Z njim se stranki spora lahko samo dogovorita, da jima sodi na prvi stopnji sodišče, ki ni krajevno pristojno, ki pa ima svoj sedež v isti državi, v kateri ga ima tudi sodišče, ki bi bilo sicer krajevno pristojno za sojenje, če stranki ne bi sklenili sporazuma. Zato je sodišče prve stopnje ravnalo prav, ko je zaključilo, da sporazum iz 2. odst. 14. člena pogodbe ne more predstavljati sporazuma o pristojnosti sodišča Slovenije v smislu 2. odst. 49. člena ZMZP. Eden izmed bistvenih pogojev za tak sporazum je, da je ob sklenitvi sporazuma vsaj ena izmed strank tuja pravna oseba. Ob sklepanju spornega sporazuma pa sta obe pravdni stranki bili osebi iste države.

Pravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da pristojnosti slovenskega sodišča za ta spor ni mogoče temeljiti na določbah ZMZP, ker v njem za ta spor ni naveznih okoliščin. Toda sodišče prve stopnje je očitno prezrlo, da je na podlagi 27. člena ZPP pristojnost slovenskega sodišča lahko podana tudi takrat, kadar njegova pristojnost izvira iz določb zakona o krajevni pristojnosti slovenskih sodišč, to je iz določb ZPP. V poštev pridejo le določbe o posebni krajevni pristojnosti. Ker sodišče prve stopnje ni pravilno uporabilo določbe 27. člena ZPP, tudi ni ugotavljalo, ali je morda za konkretni spor podana pristojnost slovenskega sodišča na podlagi določb ZPP o krajevni pristojnosti (glej npr. določbe 3. odst. 58. člena ZPP in 492. člena ZPP - krajevna pristojnost po kraju izpolnitve pogodbe). Ker sodišče prve stopnje tega ni ugotavljalo, še ni moglo pravilno odločiti o pristojnosti oziroma nepristojnosti slovenskega sodišča. Sodišče druge stopnje je zato pritožbi tožeče stranke ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 380. člena ZPP). V novem postopku naj sodišče prve stopnje še ugotovi ali bi morda po pravilih ZPP o krajevni pristojnosti bila lahko podana pristojnost slovenskega sodišča.