Jedro

Ovadba ni dokazno sredstvo, ker z njo ni mogoče dokazovati dejstev, ki so v njej navedena, ni pa nedovoljen dokaz, uvrščen med dokazne prepovedi.

Izrek

Zahtevi zagovornika obsojenega M.Č. za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana sodba v izreku o krivdi glede kaznivega dejanja po 1. odstavku 196. člena KZ ter v odločbah o posamezni kazni, določeni za to kaznivo dejanje, enotni kazni, odvzemu premoženjske koristi in odvzemu predmetov po 4. odstavku 196. člena KZ ter stroških kazenskega postopka razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 3.1.2005 obsojenega M.Č. spoznalo za krivega kaznivih dejanj neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po 1. odstavku 196. člena in prikrivanja po 1. odstavku 221. člena KZ ter mu za prvo dejanje določilo kazen eno leto zapora, za drugo pa tri mesece zapora, nato mu po 2. točki 2. odstavka 47. člena KZ izreklo enotno kazen eno leto in en mesec zapora. Odločilo je tudi, da se obsojencu ne prekličejo pogojne obsodbe iz pravnomočnih sodb, navedenih v izreku sodbe sodišča prve stopnje. Po 1. odstavku 95. člena KZ je obsojencu odvzelo pridobljeno protipravno premoženjsko korist v zneskih 30.000 in 8.000 SIT. Po 4. odstavku 196. člena KZ mu je odvzelo 0,52 g heroina, po 1. odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) pa mu je naložilo povrnitev stroškov kazenskega postopka. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 29.9.2005 pritožbama obsojenca in zagovornika delno ugodilo tako, da je obsojenčevo dejanje pod točko II pravno opredelilo kot kaznivo dejanje prikrivanja po 2. odstavku 221. člena KZ ter mu zanj določilo kazen dva meseca zapora, nato pa mu po 2. točki 2. odstavka 47. člena KZ izreklo enotno kazen eno leto zapora. V ostalem je pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper navedeno pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik pravočasno vložil zahtevo za varstvo zakonitosti iz razlogov po 2. in 3. točki 1. odstavka 420. člena v zvezi z 8. in 11. točko 1. odstavka 371. člena ZKP in v zvezi z 145. do 147. členom, 148. členom, 234. členom ter 1. odstavkom 395. člena ZKP. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije izpodbijano pravnomočno sodbo v celoti razveljavi, zadevo pa vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

Vrhovna državna tožilka spec. A.M. v odgovoru, podanem po določbi 2. odstavka 423. člena ZKP, meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Po njenem stališču uveljavljane kršitve zakona niso podane.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Vložnik zahteve izpodbija pravnomočno sodbo, kot je razvidno iz uvodnega dela obrazložitve in vseh ostalih navedb, le v obsegu, ki se nanaša na kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po 1. odstavku 196. člena KZ in sicer v delu, ki se nanaša na 1. in 2. alineo. Kot bistvene je šteti navedbe, s katerimi zahteva nakazuje na kršitev v času storitve kaznivega dejanja veljavnega 3. odstavka 148. člena ZKP, po katerem policija ob ravnanju po tej določbi oseb ni smela zasliševati kot priče. Policija je, da bi se izognila takšni prepovedi, povzela izjavi B. in J. v obliki ovadbe na podlagi 147. člena ZKP, čeprav je jasno, da je postopek z obema vodila po 148. členu istega zakona. Pri tem se zahteva sklicuje na izpovedbo kriminalista R.P. Po stališču zahteve bi tudi v primeru, če bi se izjavi B. in J. na policiji šteli za dokaz, šlo za dokaz, na katerega se po določbah ZKP sodba ne more opirati. Zato je sodišče bistveno kršilo določbe kazenskega postopka iz 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

V tej kazenski zadevi sta M.B. in A.J., prvi dne 1.10.2001, drugi pa 29.12.2001, podala ustno na zapisnik kazenski ovadbi, v katerih sta navajala, da sta kupovala heroin od obsojenega M.Č. Zaslišana v preiskovalnem postopku sta izpovedala, da nista dobila ali kupila navedenega mamila od obsojenca. Takšnih izpovedb nista spremenila na glavni obravnavi. Obsojenec je zanikal, da bi navedenima prodajal drogo.

Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku med ostalim vpogledalo tudi zapisnika o sprejemu ustne kazenske ovadbe M.B. in A.J. Iz obrazložitve sodbe je razvidno, da je sodišče prve stopnje kazenski ovadbi B. in J. štelo za dokaz, ki je bil pridobljen na veljaven način in ki je tudi verodostojen. V dokazni oceni je odreklo vero njunima izpovedbama ter zaključilo, da sta dejansko oba kupovala mamila pri obsojencu. Sodišče druge stopnje je povzelo dejanske zaključke prvostopenjske sodbe ter jih tudi glede na pritožbene navedbe presodilo (tretja stran sodbe sodišča druge stopnje). V zvezi z navedbami pritožbe, da kazenska ovadba ni dokazno sredstvo, je poudarilo, da kot izključen dokaz ne more zadoščati, podana v pravilni in predpisani obliki kot v konkretnem primeru, pa je lahko eden od dokazov, ki ga je sodišče dolžno preveriti in oceniti kot vse druge dokaze. Slednje je sodišče prve stopnje natančno storilo ter ob oceni obsojenčevega zagovora ter izpovedbe priče P. prepričljivo zaključilo, da sta obe ovadbi verodostojni, obsojencu pa kaznivo dejanje prodaje heroina B. in J. v celoti dokazano.

Tako v teoriji kot v sodni praksi je glede narave kazenske ovadbe sprejeto stališče, da pomeni obvestilo pristojnemu državnemu organu (147. člen ZKP), da je bilo storjeno kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti. Ovadba ni dokazno sredstvo, ker z njo ni mogoče dokazovati dejstev, ki so v njej navedena (sodbi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, I Ips 96/94 in I Ips 107/2000). Pri tem ni odločilno, ali gre za kazensko ovadbo policije ali za ovadbo, ki jo je določena oseba vložila sama. Ovadbe sicer pogosto vsebujejo pomembne podatke in navedbo pomembnih dejstev, vendar je ta dejstva treba šele dokazovati. Dokaz je namreč vir za ugotavljanje pravno pomembnih dejstev (zagovor obdolženca, izpovedbe prič, izvedencev, listine in drugi dokazi), medtem ko ovadba praviloma nima teh lastnosti (dr. Živko Zobec, Komentar Zakona o kazenskem postopku s sodno prakso, ČGP Delo, Ljubljana 1985, podobno tudi mag. Štefan Horvat, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004). Zato se v prvi vrsti s kazensko ovadbo dokazuje dejstvo, da je bilo kaznivo dejanje ovadeno oziroma da je bila kazenska ovadba vložena, razen v primeru, ko pomeni že sama vložitev kazenske ovadbe kaznivo dejanje (kaznivo dejanje krive ovadbe po 288. členu KZ).

Glede na navedeno ni mogoče sprejeti trditve, da kazenska ovadba ni dovoljen dokaz ter da je uvrščena med dokazne prepovedi, vsebovane v 8. točki 1. odstavka 371. člena ZKP. Primere, kot je konkretni, je treba presojati z vidika kršitve pravice obrambe iz 2. odstavka 371. člena ZKP, ki jo vsebinsko utemeljuje tudi zahteva. Vloženi kazenski ovadbi namreč vsebujeta izjavi ovaditeljev, pravnomočna sodba pa se dejansko opira na dejstva in okoliščine, o katerih nista izpovedala v kazenskem postopku in v zvezi s katerimi tudi niso bili izvedeni drugi dokazi. Dosedanja sodna praksa je osvojila naziranje, da se oškodovančeva kazenska ovadba lahko uporabi kot dokaz izključno za to, da se preveri verodostojnost njegove izpovedbe v preiskavi, ki jo glede odločilnih dejstev spremeni v nadaljnjem postopku. V takih primerih obsodilna sodba ne temelji na kazenski ovadbi, temveč na izpovedbi, dani v preiskavi. Obsojenec je zanikal storitev kaznivega dejanja, priči B. in J. niti v preiskavi niti na glavni obravnavi nista izpovedali o dejstvih, ki ju vsebujeta njuni kazenski ovadbi. Zato v tej situaciji tudi izpovedba kriminalista R.P. v zvezi z okoliščinami, v katerih sta vložila kazenski ovadbi, ni odločilna. Navedbe v kazenski ovadbi morajo biti preverljive z drugimi dokazi, ki jih izvede sodišče v dokaznem postopku na glavni obravnavi. Izjavi, ki ju vsebujeta kazenski ovadbi B. in J., imata namreč enak status kot izjave, dane policistom pri izbiranju obvestil (148. člen ZKP). Tudi take izjave same zase niso dokaz, na katerega bi bilo mogoče opreti ugotovitev o obstoju določenega kaznivega dejanja in zaključek o kazenski odgovornosti storilca. Izjave, ki jih pridobi policija pred začetkom kazenskega postopka na neformalen način, ni mogoče šteti kot dokaze v pravnem pomenu, temveč so to lahko le dokazi v spoznavnem smislu. Enako velja tudi za kazenski ovadbi v tej zadevi, pri čemer njune narave ne spremeni dejstvo, da sta ju ovaditelja podpisala in bila opozorjena na posledice krive ovadbe. S tem, ko je sodišče kot temelj za ugotovitev, da je podano kaznivo dejanje po 1. odstavku 196. člena KZ in da je zanj kazensko odgovoren, uporabilo kazenski ovadbi, je kršilo njegove pravice obrambe, ki so vplivale na zakonitost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe (2. odstavek 371. člena ZKP).

Iz navedenih razlogov je Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugodilo zahtevi obsojenčevega zagovornika za varstvo zakonitosti in pravnomočno sodbo v krivdnem izreku glede kaznivega dejanja po 1. odstavku 196. člena KZ ter v odločbah o posamezni kazni, določeni za to kaznivo dejanje, izrečeni enotni kazni, odvzemu premoženjske koristi in odvzemu predmetov ter odločbi o stroških kazenskega postopka razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (1. odstavek 426. člena ZKP). Glede na takšno odločitev se Vrhovno sodišče ni ukvarjalo z ostalimi v zahtevi uveljavljanimi kršitvami.