Jedro

Predpisi EU ne izključujejo 24-urnega počitka za pripadnike Slovenske vojske.

Vrhovno sodišče RS je v sodbi opr. št. VIII Ips 226/2017 z dne 23. 1. 2018 sprejelo stališče, ki spreminja dosedanjo sodno prakso, po katerem sodišče v delovnem sporu, kot v sporu med delavcev in delodajalcev ne odloča tudi o tem, ali je delodajalec ob prisojenem prejemku delavcu iz delovnega razmerja ali v zvezi z delovnim razmerjem dolžan obračunati in plačati davke in prispevke oziroma od katerih osnov jih je dolžan obračunati in plačati (v tem obsegu gre za javnopravno razmerje). Ob plačilu prejemka je to stvar izplačevalca (delodajalca oziroma tožene stranke) oziroma pristojnih davčnih organov. Pri tem pa je dolžan upoštevati tudi naravo plačila, ki je v konkretnem primeru odškodnina za premoženjsko škodo zaradi kršitev pogodbenih obveznosti, ki izvirajo iz nezagotovljene pravice delavca do tedenskega počitka.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v II. točki izreka delno spremeni tako, da se zavrne zahtevek tožnika za obračun in plačilo pripadajočih prispevkov in davkov na neto znesek 6.717,76 EUR.

II. V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati 8.355,57 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 10. 2016 dalje v roku 8 dni, da ne bo izvršbe (I. točka izreka) ter na neto znesek 6.717,76 EUR obračunati in plačati pripadajoče prispevke in davke v roku 8 dni pod izvršbo (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku povrne stroške postopka v višini 1.161,62 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper I. in II. točko izreka sodbe vlaga pritožbo tožena stranka iz razloga bistvenih kršitev določb postopka, zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi tožene stranke ugodi in izpodbijano sodbo v I. in II. točki izreka razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje, pri čemer so pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka. Tožena stranka navaja, da je Vrhovno sodišče RS s sklepi opr. št. VIII Dor 31/2017 z dne 23. 5. 2017 ter opr. št. VIII Dor 67/2017 ter VIII Dor 59/2017 z dne 20. 9. 2017 dopustilo revizijo glede vprašanja, ali gre pri dosojenih zneskih za odškodnino, za nadomestilo ali za drug prejemek iz delovnega razmerja in glede vprašanja, ali se plača dohodnina in prispevek od plače, ki jo je tožnik prejel za delo v Sloveniji po Uredbi o plačah in drugih prejemkih pripadnikov Slovenske vojske pri izvajanju obveznosti, prevzetih mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami, ali od celotnega prejemka. S sklepom opr. št. VIII Dor 53/2017 z dne 20. 6. 2017 pa je dopustilo revizijo glede vprašanja, ali gre pri dosojenih zneskih za odškodnino, za nadomestilo ali za drug prejemek iz delovnega razmerja. Meni, da če se je sodišče prve stopnje postavilo na stališče, da gre za odškodnino, je sodba v tem delu neobrazložena, kar pomeni kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, hkrati pa tudi iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in za kršitev 22. člena Ustave RS, saj toženi stranki ni bila dana možnost, da se seznani z nosilnimi razlogi sodne odločitve. Za ugotavljanje odškodninske odgovornosti je namreč po slovenskem pravu potrebno ugotoviti vse štiri zakonsko predpisane elemente, od katerih mora tri elemente (protipravnost, vzročno zvezo, obstoj ter višino škode) dokazati tožeča stranka, ekskulpirati (neobstoj krivde) pa se mora tožena stranka. Sodna praksa je že izpostavila, da gre pri opravljanju vojaške službe v tujini za poseben pravni in dejanski položaj pripadnikov Slovenske vojske in da ta torej utemeljuje drugačno plačilo v okviru posebnega plačilnega režima v skladu z 98. c členom ZObr (sodba VSRS opr. št. VIII Ips 203/2013). Gre za specialno pravno ureditev za pripadnike Slovenske vojske, ker gre pri vojaški službi v tujini za drugačne okoliščine glede na vsakodnevno delo v domači državi, saj je službovanje v tujini običajno povezano z večjimi tveganji kot doma, zato je razumljivo, da so pripadniki vojske za to drugače plačani kot sicer. Poseben pravni in dejanski položaj pripadniku Slovenske vojske pri opravljanju vojaške službe v tujini s pravnega vidika torej pomeni specialno pravno ureditev, med drugim tudi plače in posebnih dodatkov v specialnem predpisu, Uredbi o plačah in drugih prejemkih pripadnikov Slovenske vojske pri izvajanju obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami. Tudi iz drugega odstavka 5. člena citirane uredbe izhaja, da je v času, ki predstavlja obdobje počitka, pripadniku v MOM dopustno upoštevati plačo le v višini nominalne osnove, torej brez dodatkov. Tožena stranka v pritožbi navaja, da citirana Uredba tudi izrecno temelji na obračunu dnevne urne postavke. Iz četrtega odstavka 6. člena Uredbe izhaja, da če pripadnik v MOM opravlja vojaško službo oziroma službo izven države, manj kot en mesec, se plača obračunava za vsak dan napotitve, vključno s soboto, nedeljo in praznikom, ki je z zakonom določen kot dela prost dan in za drug z zakonom določen prost dan. Navaja, da pri izračunu kakršnegakoli nadomestila treba upoštevati 6. člen Uredbe, zato je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ko je pri izračunu nadomestila za dan tedenskega počitka upoštevalo mesečno plačo z dodatki in ne le osnovo. Nepravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje glede obračuna davka in prispevkov, saj je osnova za obračun prispevkov, davkov in drugih dajatev plača, ki bi jo prejemnik prejemal za delo v Republiki Sloveniji, kot to izhaja iz drugega odstavka 4. člena Uredbe. Sodišče prve stopnje prihaja samo s seboj v nasprotje, ko po eni strani razsodi v nasprotju z drugim odstavkom 4. člena Uredbe, po drugi strani pa se sklicuje na drugi odstavek 6. člena pri upoštevanju 174 - urne mesečne postavke. Opozarja tudi na Zakon o dohodnini in sicer 41., 43., 44. in 45. člen tega zakona, ki določa, da v davčno osnovo od dohodka iz delovnega razmerja javnemu uslužbencu in funkcionarju po zakonu, ki ureja sistem plač v javnem sektorju, napotenemu na delo v tujini, se vštevajo samo tisti dohodki, oziroma deli dohodka iz delovnega razmerja, po vsebini in obsegu ustrezajočim dohodkom iz delovnega razmerja, ki bi jih prejemal za enaka dela v Sloveniji. To pa potrjuje trditev, da se davki in prispevki obračunajo od plače, ki bi jo za svoje delo tožnik prejemal v Republiki Sloveniji, kar pomeni, da v nobenem primeru ne drži, da je treba na neto znesek plače pripadnika iz misije obračunati bruto znesek in odvesti predpisane davke in prispevke. Pojasnjuje tudi, da niti Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, niti Zakon o prispevkih za socialno varnost med dohodki oziroma prejemki, od katerih se plačujejo prispevki, ne določata odškodnine. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožnik je v odgovoru na pritožbo prerekal trditve tožene stranke v pritožbi ter predlagal njeno zavrnitev s stroškovno posledico. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje glede odločilnih dejstev je pravilno in popolno ugotovilo, vendar je na ugotovljeno dejansko stanje deloma zmotno uporabilo materialno pravo.

6. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik kot pripadnik stalne sestave Slovenske vojske napoten na opravljanje vojaške službe v tujini v času od 28. 3. 2011 do 25. 10. 2011. Ugotovilo je, da v tem času tožena stranka tožniku ni zagotavljala tedenskega počitka v trajanju 24 ur, zato je tožbenemu zahtevku tožnika v celoti ugodilo.

7. Neutemeljen je pritožbeni očitek kršitve 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter 22. člena Ustave RS, saj zagotovitev misijskega dopusta ter višja plača na misiji, ne izključujeta pravice do tedenskega počitka oziroma upravičenja do plačila odškodnine v primeru, da ta pravica ni zagotovljena. Četudi sodišče prve stopnje ni posebej razlogovalo o elementih odškodninske odgovornosti, je v dejanskih ugotovitvah izpodbijane sodbe vendarle dovolj podlage za zaključek, da so podane predpostavke pogodbe odškodninske obveznosti. Splošno pravilo o pogodbeni odškodninski odgovornosti je določeno v drugem odstavku 239. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in naslednji), ki določa, da če dolžnik ne izpolni obveznosti ali zamudi z njeno izpolnitvijo, je upnik upravičen zahtevati tudi povrnitev škode, ki mu je zaradi tega nastala. Predpostavke poslovne odškodninske odgovornosti so tako protipravnost, škoda ter vzročna zveza med kršitvijo pogodbe in škodo po načelu naravne vzročnosti. Odgovornost za kršitev pogodbe ni krivdne narave, dolžnik se je ne more razbremeniti z dokazom, da ni kriv, ampak mora dokazati nepredvidljive okoliščine, ki niso pod njegovim nadzorom. Navedeno pa ni bilo ugotovljeno, protipravno ravnanje tožene stranke (kršitev obveznosti zagotovitve tedenskega počitka) in nastanek škode jasno izhajata iz ugotovitev sodišča prve stopnje, pri čemer je potrebno upoštevati še domnevno vzročnost. Vprašanje krivde bi bilo relevantno, če bi tožnik zahteval večji obseg škode od predvidljive (243. člen OZ), česar pa ni uveljavljal, saj je vezal škodo le na kršitev pogodbe oziroma obveznosti tožene stranke do zagotovitve tedenskega počitka.

8. Neutemeljene so pritožbene trditve, da bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati le osnovno plačo, brez dodatkov, tako kot se obračunava plača v času koriščenja posebnega dopusta. Gre namreč za različna pravna instituta, ki se med seboj ne izključujeta in ju tudi ni mogoče enačiti. Tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča opr. št. VIII Ips 226/2017 z dne 23. 1. 2018 izhaja, da je za višino odškodnine za premoženjsko škodo, ki izvira iz nezagotovljene pravice delavca do tedenskega počitka, relevantna celotna plača (osnova in dodatki) opredeljena v odločbi o plači za čas napotitve v mirovne sile, ki je sicer določena na mesečni ravni v pavšalnem, nominalnem neto znesku.

9. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožnik na dneve, ki naj bi bili njegovi prosti dnevi, ni bil prost, mu je priznalo odškodnino za neizkoriščen tedenski počitek v višini, ki je temeljila na strani tožene stranke opredeljenih plačilih tožnika. ZObr v prvem odstavku 98.c člena določa, da pripadniku, ki v miru opravlja vojaško službo oziroma službo izven države, pri izvrševanju obveznosti sprejetih v mednarodnih organizacijah pripada plača z dodatki po osnovah in merilih, ki jih predpiše Vlada RS. V drugem odstavku 98.c člena ZObr pa je še določeno, da se pripadniku iz prejšnjega odstavka plača obračuna po osnovah in dodatkih, kot če bi delal v povprečju 174 ur mesečno. Glede na takšno pravno podlago je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo urno postavko, ki jo je ugotovilo tako, da je tožnikovo plačo delilo s številom ur (174) in tožniku prisodilo odškodnino za 24 dni neizkoriščenega tedenskega počitka v pravilni višini. Pri izračunu višine urne postavke pravilno ni upoštevalo mesečne 30-dnevne obveznosti, namesto 174 ur, kolikor je znašala mesečna obračunska urna postavka, ker za to ni materialnopravne podlage.

10. Neutemeljene pa so pritožbene navedbe, da je treba pri priznanju pravice do tedenskega počitka razlikovati med vojaško doktrinarno pripravljenostjo in delovnopravnim vidikom te pripravljenosti, zato so neutemeljene obširne pritožbene navedbe, ki se nanašajo na to, da tedenski počitek na vojaških misijah v tujini ne more imeti enake izraznosti, kot jo ima v domovini. Zato vključenosti enot Slovenske vojske v tuja poveljstva ter s tem upoštevanja delovnega časa tujih enot, in dodatnim dnevom dopusta, ki ga imajo pripadniki Slovenske vojske na misiji, pripada pripadnikom Slovenske vojske na misiji tudi tedenski počitek v trajanju 24 ur. Republika Slovenija je v ZDR (in ZDR-1) inkorporirala določbe Direktive 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. 11. 2013 o določenih vidikih organizacije delovnega časa. Direktiva 2003/88/ES ni razveljavila določb pred tem sprejete Direktive 89/391/EGS Sveta o uvajanju ukrepov za spodbujanje izboljšav, varnosti in zdravja delavcev pri delu. Direktiva 89/391/EGS v drugem odstavku 2. člena določa, da se ta Direktiva ne uporablja tam, kjer ji posebne značilnosti nekaterih posebnih dejavnosti javnih služb, kakršne so oborožene sile ali policija ali nekaterih posebnih dejavnosti v službah civilne zaščite, neizogibno nasprotujejo. Direktiva 89/391/EGS ne določa delovnega časa, zato niti ne more derogirati določbe prvega odstavka 5. člena Direktive 2003/88/ES, da države članice sprejemajo potrebne ukrepe, s katerimi zagotovijo, da ima delavec v 7-dnevnem obdobju pravico do najmanj 24 ur neprekinjenega počitka in do 11 ur dnevnega počitka iz člena 3, ter da se v skladu z drugim odstavkom 5. člena Direktive 2003/88/ES lahko določi minimalni čas počitka 24 ur, če objektivni, tehnični ali organizacijski pogoji dela to opravičujejo. Predpisi EU torej ne izključujejo 24-urnega počitka za pripadnike SV.

11. Utemeljeno pa se tožena stranka pritožuje zoper odločitev v II. točki izreka izpodbijane sodbe, ko je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da je dolžna na neto znesek 6.717,76 EUR obračunati in plačati pripadajoče prispevke in davke. Vrhovno sodišče RS je v sodbi opr. št. VIII Ips 226/2017 z dne 23. 1. 2018 prejelo stališče, ki spreminja dosedanjo sodno prakso, po katerem sodišče v delovnem sporu, kot v sporu med delavcev in delodajalcev ne odloča tudi o tem, ali je delodajalec ob prisojenem prejemku delavcu iz delovnega razmerja ali v zvezi z delovnim razmerjem dolžan obračunati in plačati davke in prispevke oziroma od katerih osnov jih je dolžan obračunati in plačati (v tem obsegu gre za javnopravno razmerje). Ob plačilu prejemka je to stvar izplačevalca (delodajalca oziroma tožene stranke) oziroma pristojnih davčnih organov. Pri tem pa je dolžan upoštevati tudi naravo plačila, ki je v konkretnem primeru odškodnina za premoženjsko škodo zaradi kršitev pogodbenih obveznosti, ki izvirajo iz nezagotovljene pravice delavca do tedenskega počitka (tako izhaja tudi iz odločbe Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 11/2018).

12. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja.

13. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 5. alineje 357. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 351. člena ZPP pritožbi tožene stranke delno ugodilo in izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje delno spremenilo tako, kot izhaja iz izreka sodbe. Ker v preostalem niso podani uveljavljeni pritožbeni razlogi, niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, v preostalem delu pritožbe zavrnilo in potrdilo nespremenjeni del sodbe sodišča prve stopnje (prvi odstavek 351. člena ZPP in 353. člen ZPP).

14. Tožena stranka je s pritožbo uspela le v sorazmerno majhnem delu, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da sama krije svoje pritožbene stroške, tožnik pa sam krije stroške odgovora na pritožbo, ker z njim ni bistveno prispeval k rešitvi zadeve (154. člen v zvezi s 165. členom ZPP).