Jedro

Če ni dolžnosti vračila ni nedopustnosti razpolaganja in s tem potrebnega pravnega interesa za reševanje predhodnega vprašanja.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Upravne enote Novo mesto št. D 321-542/1993-127 z dne 21. 1. 2008 se odpravi in zadeva vrne Upravni enoti Novo mesto v ponoven postopek.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške tega postopka v znesku 350,00 EUR, povečanem za 20% DDV, v 15 dneh od vročitve sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Upravna enota Novo mesto (upravni organ) je z izpodbijano odločbo odločila, da je A.A. upravičena do odškodnine v obliki obveznic Slovenske odškodninske družbe v višini 6.791,45 DEM s pripadajočimi obrestmi, za podržavljene nepremičnine parc. št. 1411 v izmeri 17a 98m2 in del parc. št. 1396/1 v izmeri 2a 04m2 (1. točka izreka), da je zavezanka za vračilo odškodnine Slovenska odškodninska družba d.d. (2. točka izreka), ki je dolžna obveznice izročiti skrbnici za posebne primere B.B. v roku 3 mesecev po pravnomočnosti odločbe (3. točka izreka) in ugotovila, da stroški postopka niso bili zaznamovani (4. točka izreka). V obrazložitvi odločbe upravni organ navaja, da je upravičenka dne 7. 12. 1993 vložila zahtevo za denacionalizacijo, s katero je zahtevala vrnitev podržavljenih nepremičnin v last in posest ter odškodnino za tiste dele nepremičnin, katerih vrnitev v naravi ni možna. Po njeni smrti sta postopek nadaljevali njeni pravni naslednici, sedanji tožnici. Podržavljenje je bilo izvedeno na podlagi Temeljnega zakona o izkoriščanju kmetijskega zemljišča, ki je po 29. točki 3. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) pravna podlaga za denacionalizacijo. Ob nacionalizaciji prejeta odškodnina predstavlja 22% vrednosti podržavljenega premoženja in se ne upošteva. Iz geodetskega izvedenskega mnenja je razvidno, da se podržavljena parc. št. 1411 sedaj nahaja v parc. št. 1367/2 in 1367/3, obe v lasti C. d.d., podržavljena parc. št. 1396/1 pa v parc. št. 1362/6, 1367/2, 1367/6, 1366/3, 1315/16 in 1315/11, vse v lasti C. V ponovni postopek, v katerem je upravni organ odločal v zvezi s sodbo tega sodišča opr. št. U 2503/2006 z dne 12. 6. 2007, je bila pritegnjena Slovenska odškodninska družba d.d.. Dne 27. 11. 2007 je upravni organ izdal poročilo o ugotovljenem dejanskem in pravnem stanju zadeve in v njem ugotovil, da obstajajo ovire za vrnitev v naravi po 4. točki prvega odstavka 19. člena ZDen, ker se parcele, nastale iz podržavljenih parcel, nahajajo v sklopu celotnega proizvodnega kompleksa podjetja C. d.d., in bi vsako deljenje in parcialno izločanje iz kompleksa pomenilo bistveno okrnjeno namensko izrabo prostora in kompleksnosti. Ugovorov sedanjih tožnic in zavezanke zoper te navedbe upravni organ ni sprejel. Navaja, da je kompleksna uporaba nepremičnin razvidna tudi iz zapisnika, sestavljenega na ogledu dne 8. 9. 2005. Iz njega izhaja, da na parc. št. 1367/2 in 1367/3 stojijo montažni objekti, parc. št. 1362/6 je poslovna stavba, parc. št. 1367/6 je travnata površina ob asfaltirani cesti s parc. št. 1366/3, ki leži ob proizvodnem kompleksu, parc. št. 1315/16 je zelenica ob asfaltiranem dvorišču s parc. št. 1315/11, ki je funkcionalno zemljišče poslovne stavbe s parc. št. 1362/6. Te nepremičnine so v lasti podjetja C., vlagateljica zahteve pa pri upravnem organu ni vložila predloga za izdajo začasne odredbe po 10. členu Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij, ki bi v primeru upravičenosti podjetju C. prepovedal lastninjenje parcel. Zato C. ni zavezanec za vrnitev nepremičnin v naravi, ampak se upravičenki prizna odškodnina v višini 6.791,45 DEM v obliki obveznic.

Drugostopni organ je zavrnil pritožbo sedanjih tožnic zoper navedeno odločbo. Ocenil je, da prvostopni organ ni v celoti upošteval sodbenih stališč. Ugotavlja, da je bila dne 17. 7. 1990 sklenjena med A. in B. pogodba o vlaganju in ustanovitvi mešanega podjetja, in sicer v skladu z Zakonom o tujih vlaganjih in Zakonom o podjetjih. Iz uvoda pogodbe je razvidno, da bo novoustanovljeno mešano podjetje prevzelo dejavnosti TOZD C.. V členu XII. je bilo določeno, da bo A. v C. d.d. vložil gotovino, opremo, zemljišča in stavbe, ki jih je tedaj uporabljal TOZD C. Iz 1. točke Dodatka k pogodbi o vlaganju in ustanovitvi mešanega podjetja z dne 28. 9. 1992 izhaja, da je po pogodbi z dne 17. 7. 1990 A. v naravi prepustil v uporabo novoustanovljenemu mešanemu podjetju C. d.d. stavbe in zemljišča, kar pa ni bilo izvedeno v zemljiški knjigi. V 2. točki Dodatka so parcele navedene z vsemi zemljiškoknjižnimi podatki, sodišče pa je na tej podlagi prepisalo tudi tedanjo parc. št. 1367/2 ter vpisalo družbena lastnina s pravico uporabe na C., d.d.. Po oceni drugostopnega organa gre za dodatek k pogodbi z dne 17. 7. 1990, saj so, ne glede na to, da v tej pogodbi nepremičnine niso naštete po parcelnih številkah, ovrednotene s konkretnim zneskom in jih je že v času sklenitve pogodbe leta 1990 uporabljal TOZD C. na temelju Pogodbe o skupnih vlaganjih z dne 22. 6. 1988. Iz navedenega izhaja, da z Dodatkom k pogodbi z dne 28. 9. 1992 ni šlo za promet z nepremičninami, ampak so nepremičnine ostale v družbeni lasti, spremenil se je le imetnik pravice uporabe. To je postalo novoustanovljeno mešano podjetje C. d.d.. Zato dodatek k pogodbi z dne 28. 9. 1992 ne pomeni razpolaganja v nasprotju z 88. členom ZDen. Nepremičnine niso prešle v last novoustanovljenega podjetja C. d.d., ampak je imelo to podjetje na njih le pravico uporabe. Ob uveljavitvi ZDen na parc. št. 1367/2 še ni bila vpisana lastninska pravica na C. d.d. Iz izpiska iz sodnega registra Srg št. 991/90 je razvidno, da je bilo podjetje v mešani lastnini C. d.d. vpisano v sodni register dne 13. 9. 1990 na podlagi pogodbe o ustanovitvi podjetja z dne 17. 7. 1990, kot ustanovitelja sta vpisana A. Novo mesto, p.o. in B. Iz izpiska Srg 94/01798 pa je razvidno, da je bila s sklepom z dne 23. 3. 1995 vpisana sprememba firme zaradi uskladitve z Zakonom o gospodarskih družbah. V času uveljavitve ZDen je bil C. vpisano kot podjetje v mešani lastnini. Zakon o lastninskem preoblikovanju podjetij (v nadaljevanju ZLPP) je urejal lastninsko preoblikovanje podjetja z družbenim kapitalom, takšna podjetja pa so tudi podjetja v mešani lastnini, če imajo med viri sredstev v bilanci stanja družbeni kapital, kar je C. imel. Drugostopni organ meni, da glede na to, da je bil s strani slovenskega podjetja v mešano podjetje C. vložen le družbeni kapital, premoženje nekdanjega TOZD C., bi morali vlagatelji zavarovati svoj zahtevek za vrnitev v naravi po določbi 11. člena ZLPP, kar pa niso storili. Zato je podana ovira za vrnitev v naravi po določbi prvega odstavka 18. člena ZDen, tj. po drugem zakonu, in sicer po drugem odstavku 15. člena ZLPP. Glede na to je po mnenju drugostopnega organa prvostopna odločitev pravilna, le oprta je na napačno pravno podlago. Pritožbene ugovore, vezane na črno gradnjo, ogled na terenu ter odstranjenim montažnim objektom, je drugostopni organ zavrnil kot brezpredmetne.

Tožnici vlagata tožbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev pravil postopka. Prvostopnemu organu očitata napačno uporabo 4. točke prvega odstavka 19. člena in 20. člena ZDen, ker naj bi mešal pravna standarda iz teh dveh določb, 9., 10. in 11. člena ZLPP ter neuporabo 88. člena ZDen, čeprav sta nanjo izrecno opozarjali. Tudi drugostopni organ si napačno razlaga izraz „razpolaganje“ v 88. členu ZDen. Njegovo sklicuje na sklep Okrožnega sodišča v Novem mestu z dne 23. 3. 1995 je nepotrebno. Drži sicer ugotovitev, da je bil C. ob uveljavitvi ZDen podjetje v mešani lastnini, vendar se ni nikoli lastninsko preoblikoval po ZLPP. V času njegove ustanovitve ZLPP še ni veljal. Pred njegovo uveljavitvijo je bil sklenjen tudi dodatek k pogodbi o vlaganju in ustanovitvi mešanega podjetja C., d.d., na podlagi katerega je bilo podržavljeno premoženje preneseno iz A. na C.. Zato vložitev začasne odredbe po ZLPP ni bila potrebna. Določbo 88. člena ZDen ni mogoče razlagati le kot prodajo ali menjavo ali prenos v last, ampak kot vsakršno razpolaganje. To pa je tudi prenos podržavljenih nepremičnin iz A. na C. ali iz A. na Holding A. Zmotna je ugotovitev drugostopnega organa, da je dodatek k pogodbi o vlaganju in ustanovitvi mešanega podjetja C. z dne 28. 9. 1992 le dodatek k pogodbi o ustanovitvi podjetja z dne 17. 7. 1990, s katero so bile nepremičnine že prenesene na C., saj ni z ničemer izkazano, da so bile podržavljene nepremičnine dejansko zajete v tej pogodbi. Za pridobitev lastninske pravice ali prej pravice uporabe je ključnega pomena vknjižba v zemljiško knjigo. Tožnici opozarjata na zemljiškoknjižne sklepe in vpise v zemljiški knjigi. Da nepremično premoženje med TOZD-i A. v naravi ni bilo razdeljeno, dokazuje tudi odločba pristojnega geodetskega organa, izdana po uveljavitvi ZDen. Tožnici menita, da odločitev o denacionalizaciji v obliki odškodnine ni pravilna. Na ugotovitve prvostopnega organa v poročilu o ugotovljenem dejanskem in pravnem stanju zadeve sta v pripombah izrecno navedli, da je bila črna gradnja – montažni objekti kasneje odstranjena in da gre v naravi sedaj za kmetijska zemljišča – travnike, ki nimajo nobene funkcije za podjetje C., ki jih sploh ne uporablja. Te trditve bi moral upravni organ preveriti s ponovnim ogledom, ne pa se kar zadovoljiti z zapisnikom iz leta 2005. Ni res, da bi bila z vrnitvijo podržavljenih zemljišč bistveno okrnjena ekonomska ali tehnološka funkcionalnost kompleksa C. ali namen izrabe prostora in nepremičnin. Oba upravna organa sta napačno štela, da zahtevek za vrnitev v naravi ni utemeljen, ker ni bila vložena začasna odredba po ZLPP. Nista se opredelila do navedb, da so pravni posli, s katerimi so bili deli podržavljenih nepremičnin preneseni na C., nični. Prvostopni organ bi to moral obravnavati kot predhodno vprašanje, ali pa postopek prekiniti in ju napotiti na vložitev tožbe pred pristojnim sodiščem. Od tega je odvisno, ali je zahtevek za vrnitev v naravi utemeljen in ali so podržavljene nepremičnine v premoženju družbe C. ali v premoženju naslednice A.. C. d.d. in A. p.o., se nista lastninila po ZLPP. Preoblikovanje oziroma prenos družbenega kapitala sta izvedla, C. na podlagi dodatka k pogodbi o vlaganju in ustanovitvi mešanega podjetja z dne 28. 9. 1992, A. pa na podlagi pogodbe o preoblikovanju in prenosu družbenega kapitala z dne 22. 9. 1992. Oba posla sta v obsegu prenosa podržavljenih zemljišč nična. Zato je zavezanka za vrnitev pravna naslednica A. D.. Za te navedbe sta v postopku predložili vsa potrebna dokazila. Predlagata odpravo izpodbijane odločbe in vrnitev zadeve prvostopnemu organu v ponovno odločanje. To je nujno, ker sta pri rednem sodišču že vložili tožbo na ugotovitev ničnosti poslov, sklenjenih po uveljavitvi ZDen. Zahtevata tudi povrnitev stroškov postopka, z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Z vlogo z dne 26. 6. 2009 sta tožnici predlagali, da sodišče prekine postopek v upravnem sporu do pravnomočne odločitve pravdne zadeve, ki je v teku pred Okrožnim sodiščem v Novem mestu pod opr. št. P 46/2008. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo prerekala tožbene navedbe iz razlogov, navedenih v obrazložitvi izpodbijane odločbe in predlagala zavrnitev tožbe.

Stranka z interesom, Slovenska odškodninska družba d.d., na tožbo ni odgovorila.

Tožba je utemeljena.

Sodišče najprej ugotavlja, da je drugostopni organ utemeljitev prvostopne odločitve, da denacionalizacijski upravičenki za v tem postopku obravnavane podržavljene nepremičnine (parc. št. 1411 v izmeri 17a 98 m2 in parc. št. 1396/1 v izmeri 2a 4 m2) pripada odškodnina v obveznicah Slovenske odškodninske družbe d.d., deloma dopolnil oziroma spremenil. Zato se sodišče opredeljuje do razlogov v obeh odločbah.

Prvostopni organ v svoji odločbi ugotavlja, da so podane ovire za vrnitev v naravi iz 4. točke prvega odstavka 19. člena ZDen, ki preprečujejo tako obliko denacionalizacije, če bi se bistveno okrnila prostorska kompleksnost oziroma namen izrabe prostora in nepremičnin. Nato pa zaključuje, da C. d.d., ni zavezanec za vrnitev nepremičnin, ker v postopku denacionalizacije ni bila predlagana začasna odredba po 10. členu ZLPP, torej prepovedano lastninjenje parcel. Zato upravičenki pripada odškodnina v obveznicah. Tako zapisani razlogi niso jasni. Tudi kolikor prvostopni organ meni, da je izključena možnost vračila v naravi po dveh pravnih podlagah, iz razloga po 4. točki prvega odstavka 19. člena ZDen in iz razloga po tretjem odstavku 16. člena ZDen, po presoji sodišča tožnici utemeljeno ugovarjata, da dejanski stan v smislu nobene od teh določb ni popolno ugotovljen.

Po sodni praksi se pri vračanju nepremičnin, ki so v sredstvih podjetja, pojem prostorske kompleksnosti oziroma izrabe prostora iz 4. točke prvega odstavka 19. člena ZDen razlaga ne samo v smislu predpisov, ki se nanašajo na urejanje prostora, temveč tudi v smislu dejanske sopovezanosti konkretnega sklopa nepremičnin v določeni proizvodni in poslovni enoti kot v sebi zaključeni prostorski celoti (sodba Vrhovnega sodišča RS opr. št. U 1737/94 z dne 18. 4. 1996). Iz prvostopne odločbe, ki se sklicuje na zapisnik o ogledu dne 8. 9. 2005 (upravni organ navaja, da je kompleksna uporaba razvidna tudi iz tega zapisnika, vendar drugih dokazov, ki bi jo izkazovali, ne omenja), bi bilo mogoče zaključiti, da so v odločbi naštete nepremičnine, ki so nastale iz podržavljenih parcel, od katerih pa sta le del parc. št. 1376/2 in 1367/3 predmet tega postopka, v neki prostorski celoti. V kakšni funkcionalni povezanosti sta predmetni nepremičnini, pa iz tega zapisnika ne izhaja, niti tega ne pojasni upravni organ v svoji odločbi. Poleg tega sta tožnici v pripombah na poročilo o ugotovljenem dejanskem in pravnem stanju zadeve (njuna vloga z dne 11. 12. 2007) ugovarjali, da se je stanje na terenu spremenilo, ker so bili montažni objekti na spornih parcelah odstranjeni, in da C. za svojo dejavnost parcel ne uporablja in ne potrebuje. Ker ležijo na robu zemljišč v lasti C., naj bi jih bilo moč brez vsake okrnitve kompleksnosti izločiti. Do ugovarjanih okoliščin, ki jih tožnici ponavljata tudi v tožbi, se upravni organ ni opredelil oziroma jih presodil, zato sodišče sprejema tožbeni ugovorov, da dejansko stanje v smislu 4. točke prvega odstavka 19. člena ZDen ni popolno ugotovljeno.

Do enakega zaključka prihaja sodišče tudi glede ugotovitve, da je nemožnost uveljavljanja vrnitve v naravi pravna posledica nezavarovanega zahtevka v postopku lastninjenja. Pravna podlaga za določitev odškodnine naj bi bila tako v prvem odstavku 18. člena ZDen v zvezi s 15. členom ZLPP. ZLPP je v določbah 9. do 16. člena na poseben način uredil zavarovanje denacionalizacijskih zahtevkov v procesih lastninskega preoblikovanja podjetij, ki so se lastninsko preoblikovala po tem zakonu. Po določbi 10. in 11. člena ZLPP so morali upravičenci pri pristojnem organu vložiti predlog za izdajo začasne odredbe, sicer pravice do denacionalizacije niso mogli uveljavljati do zavezanega podjetja, pač pa se je ta spremenila v pravico do odškodnine. Kot podjetje z družbenim kapitalom, ki se je lastninilo po ZLPP, je bilo v 3. členu določeno tudi podjetje v mešani lastnini. Upravni organ pa ni ugotavljal, ali se je C. dejansko lastninsko preoblikoval po ZLPP, kar je ta v postopku zanikal (dopis C.-a z dne 20. 4.l 2004). Lastninsko preoblikovanje po tem zakonu tudi ni razvidno iz izpiskov iz sodnega registra, ki so v predloženem upravnem spisu. Zato sodišče ne more pritrditi niti zaključku, da je izguba denacionalizacijskega upravičenja do vrnitve v naravi v opustitvi zavarovanja denacionalizacijskega zahtevka. Tudi glede tega bi moral upravni organ, če bi odločitev opiral na to pravno podlago, preveriti način lastninjena C.-a. Glede ugotavljanja ničnosti dodatka k pogodbi o vlaganju in ustanovitvi mešanega podjetja „Podjetje za proizvodnjo in komercializacijo avtomobilov C., d.d.“ z dne 17. 7. 1990, sklenjenega dne 28. 9. 1992, kot predhodnega vprašanja, se je sodišče opredeljevalo že v sodbi opr. št. U U 2503/2006-14 z dne 12. 6. 2007. V njej je pojasnilo, da je po 88. členu ZDen nedopustno razpolaganje s premoženjem, glede katerega obstaja dolžnost vrnitve. Iz navede določbe logično izhaja, da če ni dolžnosti vračila, ni nedopustnosti razpolaganja (glej odločbo Ustavnega sodišča RS, št. Up-195/00 z dne 15. 11. 2001), in v tej posledici ne potrebnega pravnega interesa za reševanje predhodnega vprašanja.

Oba upravna organa menita, da bi morala biti predlagana izdaja začasne odredbe, da bi bila vrnitev v naravi možna. Enako velja glede obstoja ovir po 4. točki prvega odstavka 19. člena ZDen. V njej predvidene okoliščine preprečujejo denacionalizacijo v naravi, ne glede na to, v sredstvih katere pravne osebe nepremičnine so. Tudi v takem primeru ni izkazan interes za ugotavljanje ničnosti pravnega posla s temi nepremičninami.

Kot se je sodišče že opredelilo, dejansko stanje glede obstoja ovir po 4. točki prvega odstavka 19. člena ZDen ni bilo dovolj ugotovljeno in bo v tej smeri moral prvostopni organ v ponovnem postopku, v katerega sodišče zadevo vrača, dopolniti ugotovitveni postopek. Če bo ocenil, da teh ovir ni, se bo lahko postavilo vprašanje ugotovitve ničnosti dodatka k pogodbi o vlaganju in ustanovitvi mešanega podjetja kot predhodno vprašanje, kolikor je lahko ta dodatek vplival na pravne interese tožnic v denacionalizacijskem postopku oziroma ali se je zaradi njegove sklenitve njun položaj poslabšal. Po mnenju sodišča je pri tem pomembno, kdaj so nepremičnine prešle iz družbene lastnine v zasebno lastnino, in v tej stvarnopravni pripadnosti nepremičnin vidi tudi nosilno argumentacijo drugostopnega organa (njegovi odločitvi ne more pritrditi, ker se ta navezuje tudi na zavarovanje z začasno odredbo, kar pa po povedanem ni dovolj ugotovljeno). Ker je, kot navajata in dokazujeta tožnici, v teku pravdni postopek za ugotovitev ničnosti dodatka k pogodbi o vlaganju in ustanovitvi mešanega podjetja, bo moral upravni organ do njegovega pravnomočnega zaključka prekiniti denacionalizacijski postopek.

Ker po presoji sodišča že v upravnem postopku ni bilo dovolj razčiščeno, ali je vprašanje ugotovitve ničnosti dodatka k pogodbi o vlaganju in ustanovitvi mešanega podjetja predhodno vprašanje, sodišče ni prekinilo postopka v upravnem sporu do pravnomočno zaključenega pravdnega postopka, kot sta sicer predlagali tožnici.

Sodišče je tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10, v nadaljevanju ZUS-1), ker je ugotovilo, da na podlagi dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno v postopku izdaje izpodbijane odločbe, ne more rešiti spora, ker je dejansko stanje v bistvenih točkah nepopolno ugotovljeno. Zadevo je na podlagi tretjega in v smislu četrtega odstavka tega člena vrnilo upravnemu organu v ponovni postopek.

Stroškovnemu zahtevku tožeče stranke je sodišče ugodilo na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 ter ji priznalo stroške po drugem odstavku 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/2007).