Jedro

Tožeča stranka ne trdi, da je med pravdnimi strankami obstajal dogovor o deležu poplačila dolga osebi M., zato je svoj regresni zahtevek uperila zoper tožene stranke na podlagi 1. odstavka 424. člena ZOR po enakih delih. Na toženih strankah je bilo zato dokazno breme o drugačnem dogovoru med solidarnimi dolžniki. Ker torej tožene stranke niso uspele dokazati drugačnega notranjega razmerja pravdnih strank kot solidarnih dolžnikov, ima regresni zahtevek tožeče stranke zoper vse pritožnice podlago v 1. odstavku 423. člena in 1. odstavku 424. člena ZOR.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (2. točka izreka in v 3. točki glede stroškov postopka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožene stranke same nosijo stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom in sodbo zaradi umika tožbe zoper prvotoženo stranko postopek ustavilo (1. točka izreka), drugo, tretje in četrto toženo stranko zavezalo, da so dolžne tožeči stranki plačati vsaka po 580.234,13 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zneska 165.309.92 SIT od 28.7.1993 do plačila, od zneska 87.233,00 SIT od 4.8.1993 do plačila, od zneska 9.356,06 SIT od 13.7.1993 do plačila ter od zneska 318.335,15 SIT od 11.10.1995 do plačila, vse v roku osmih dni (2. točka izreka), tožbeni zahtevek, da je vsaka od toženih strank dolžna plačati tožeči stranki znesek 193.411,00 SIT s zakonitimi zamudnimi obrestmi od zneska 55.103,00 SIT od dne 28.7.1993 do plačila, od zneska 29.077,00 SIT od dne 4.8.1993 do plačila, od zneska 3.118,00 SIT od 13.7.1993 do plačila in od zneska 106.111,00 SIT od 11.10.1995 do plačila je zavrnilo (3. točka izreka), drugo, tretje in četrto toženo stranko zavezalo, da so dolžne plačati tožeči stranki pravdne stroške v znesku 417.658,20 SIT v osmih dneh (3. točka izreka) in tožeči stranki naložilo, da je dolžna plačati prvotoženi stranki pravdne stroške v znesku 156.857,00 SIT v osmih dneh (4. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo v delu, v katerem niso uspele, so se pravočasno pritožile drugotožena, tretjetožena in četrtotožena stranka (v nadaljevanju tožene stranke), uveljavljale pa so vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 338. člena ZPP ter predlagale, da pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasile so pritožbene stroške.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Iz tožbenih (neprerekanih) trditev izhaja, da so bile vse pravdne stranke po odločbi Sodišča združenega dela v Ljubljani opr. št. S 385/91 z dne 7.2.1992 (priloga A2) nerazdelno dolžne plačati delavcu D.M. nadomestilo osebnega dohodka in druge prejemke za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja z zamudnimi obrestmi od zapadlih mesečnih akontacij do plačila ter stroške postopka z zamudnimi obrestmi od 7.2.1992 dalje do plačila. Zoper navedeno sodbo se tožene stranke, kot zatrjujejo v pritožbi, niso pritožile. Ker je tožeča stranka D.M. plačala dolg po navedeni sodbi v celoti, v tem postopku zoper tožene stranke kot solidarne zavezanke iz sodbe Sodišča združenega dela v Ljubljani uveljavlja regresni zahtevek na podlagi 1. odstavka 423. člena ZOR. Tožeča stranka ne trdi, da je med pravdnimi strankami obstajal dogovor o deležu poplačila dolga D.M., zato je svoj regresni zahtevek uperila zoper tožene stranke na podlagi 1. odstavka 424. člena ZOR po enakih delih. Na toženih strankah je bilo zato dokazno breme o drugačnem dogovoru med solidarnimi dolžniki. Tožene stranke pa so se upirale tožbenemu zahtevku s sklicevanjem na 4. točko pogodbe o prenosu sredstev, pravic in obveznosti z dne 7.3.1991 (priloga B4), s katero sta ustanovitelja tožeče stranke nanjo prenesla tudi odškodninsko odgovornost iz naslova delovnopravnih sporov.

Nerelevantna je pritožbena trditev, da tožene stranke niso pravne naslednice svojega soustanovitelja A d.o.o. Iz pravnomočne odločbe Sodišča združenega dela v Ljubljani opr. št. S 385/91 izhaja solidarna odgovornost vseh pravdnih strank za obveznosti do D.M. Glede na tako odločitev je treba presojati le še vprašanje, ali so se pravdne stranke glede navedene obveznosti dogovorile o drugačni porazdelitvi obveznosti, ali pa sicer iz njihovih pravnih razmerij ne izhaja drugače od splošnega pravila iz 1. odstavka 424. člena ZOR o enakih deležih obveznosti solidarnih dolžnikov v njihovem medsebojnem razmerju. Kot je bilo že omenjeno, so se tožene stranke sklicevale na pogodbo o prenosu sredstev, pravic in obveznosti z dne 7.3.1991. To pogodbo sta sklenila le ustanovitelja tožeče stranke. Določilo 4. točke pogodbe je razumeti le kot prenos obveznosti ustanovitelja tožeče stranke A. p.o. kot enega od solidarnih dolžnikov po odločbi Sodišča združenega dela v Ljubljani opr. št. S 385/91 na tožečo stranko. Tožene stranke pa pri sklepanju pogodbe niso bile udeležene. S to pogodbo se torej niso mogla urejati pravna razmerja med pravdnimi strankami kot samostojnimi pravnimi subjekti.

Pritožnice pa neutemeljeno očitajo sodišču bistveno kršitev določb ZPP, ker naj ne bi zaslišalo strank o volji pogodbenih strank pri zapisu 4. točke pogodbe. Takega dokaza v prvostopenjskem postopku niso predlagale, zato sodišču ni mogoče očitati pomanjkljive izvedbe dokaznega postopka in pomanjkljivosti razlogov sodbe v zvezi z neizvedenimi dokazi.

Ker torej tožene stranke niso uspele dokazati drugačnega notranjega razmerja pravdnih strank kot solidarnih dolžnikov, ima regresni zahtevek tožeče stranke zoper vse pritožnice podlago v 1. odstavku 423. člena in 1. odstavku 424. člena ZOR.

Tožene stranke tudi neutemeljeno oprekajo nejasnosti odločitve sodišča o povračilu pravdnih stroškov tožeče stranke. Iz stroškovnega izreka jasno izhaja, da so drugotožena, tretjetožena in četrtotožena stranka dolžne poravnati stroške tožeče stranke v skupnem znesku 417.658,20 SIT, torej so dolžne te stroške plačati nerazdelno vse in ne vsaka po 417.658,20 SIT. Za odločitev o stroških postopka pa je sodišče imelo podlago v 3. odstavku 154. člena ZPP. Tožeča stranka je zavrnilni del zahtevka uveljavljala zoper pritožnice šele na zadnjem naroku na glavno obravnavo, vrednost spora pa je bila ves čas ista, saj je tožeča stranka zoper prvotoženo stranko umaknjeni del zahtevka na glavni obravnavi uveljavljala zoper pritožnice, zato je sodišče pravilno ugotovilo, da zaradi zavrnjenega dela zahtevka posebni stroški niso nastali (niti tožeči, niti toženim strankam).

Ker so se izrecno uveljavljani pritožbeni razlogi izkazali za neutemeljene, iz zgoraj navedenih razlogov pa je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, prvostopenjsko sodišče pa tudi ni zagrešilo bistvenih postopkovnih kršitev, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti po 2. odstavku 350. člena ZPP, je bilo potrebno neutemeljeno pritožbo zavrniti in potrditi v izpodbijanem delu sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožene stranke s pritožbo niso uspele, morajo same nositi svoje pritožbene stroške.