Jedro

Ko stečajni upravitelj prizna upnikovo terjatev in je hkrati ne prereka nobeden izmed upnikov, ima takšna terjatev značaj pravnomočno razsoje zadeve (res iudicata).

Izrek

Ob obravnavanju pritožb tožeče in prvotožene stranke se sodba sodišča prve stopnje razveljavi in se tožba glede prvotožene stranke zavrže. Tožeča stranka sama nosi stroške pritožbenega postopka.

Tožeča stranka je dolžna povrniti prvotoženi stranki 336,17 EUR pritožbenih stroškov.

Pritožbi drugotožene stranke se delno ugodi in se izrek izpodbijane sodbe spremeni tako, da je drugotožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki 3.212,45 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20.5.2005 dalje do plačila, v 15 dneh in pod izvršbo, v preostalem, še izpodbijanem delu, pa se pritožba zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v znesku 774.714,60 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje.

Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka po svojem pooblaščencu. V njej je navedla, da je sodišče prve stopnje pravdni postopek zoper prvotoženo stranko prekinilo zaradi uvedenega stečaja in predlagala nadaljevanje pravdnega postopka, hkrati pa je preoblikovala še tožbeni zahtevek. Tožnik izpodbija sodbo v zavrnilnem delu za povračilo zahtevanih pravdnih stroškov v znesku 750.920,40 SIT s pripadki. Uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. V predmetni pravdni zadevi sta bila sporna tako temelj kot tudi višina odškodnine. Tožnik je po temelju uspel v celoti in je ta del postopka bil zaključen s pravnomočno sodbo. Pravilen izračun uspeha tožnika v pravdi tako znaša 87% in ne 74%, saj je po temelju tožnik uspel s 100% in po višini s 74%, zato je tožnik upravičen do povrnitve 87% pravdnih stroškov. Pri določanju višine odškodnine je sodišče prve stopnje prenizko vrednotilo ugotovljena dejstva in tožniku dosodilo prenizko odškodnino. Iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti med zdravljenjem je tožniku dosodilo zgolj 1.600.000,00 SIT od zahtevanih 2.000.000,00 SIT. Sodišče je prenizko vrednotilo tožnikovo poškodbo, ki je huda telesna poškodba. Tožnik je utrpel zlom čolnička v levem zapestju, stanje po osteosintezi čolnička, vneto in zagnojeno podplutbo ter vnetje in propadanje kosti po operaciji čolnička. Tožnik je prestal kar štiri operacije, zdravljenje je potekalo najprej v N. in je že takrat prišlo do infekta ter so bile tožniku vstavljene številne G. kroglice. To stanje je zelo boleče in je trajalo še po pregledu v SB C. dne 22.2.1994. Obdobje prestajanja hudih in srednje hudih telesnih bolečin je bilo dolgotrajno in je sodišče zmotno ugotovilo intenziteto ter trajanje telesnih bolečin zmerne in lažje intenzitete. Trajanje hudih telesnih bolečin v dolžini 14 dni predpisuje višjo odškodnino. Bolečine srednje hude intenzitete so bile pri tožniku prisotne še sedem mesecev po poškodbi. Bolečine srednje hude intenzitete so tako pri tožniku trajale osem mesecev. Tožnik je potem trpel lažje telesne bolečine še več let. Iz naslova strahu je sodišče tožniku prisodilo 200.000,00 SIT, kar je nenavadno nizka odškodnina. Tožnik je ob škodnem dogodku prestajal zmeren primarni strah, kasneje pa se je razvil sekundaren strah, ki je trajal izjemno dolgo obdobje, ki se je celo intenziviral. Zdravljenje je trajalo še pet let po nesreči. Glede zmanjšanja življenjskih aktivnosti je sodišče prve stopnje prenizko vrednotilo dejstva, ki izhajajo iz zdravstvene dokumentacije in zdravniškega spričevala. Iz mnenja dr. P. izhaja, da so tožnikove življenjske aktivnosti zmanjšane za 30%. Tožnik je to dejstvo potrdil, pa tudi iz potrdil izhaja, da je tožnikovo zapestje zatrdelo in roka nefukcionalna. Sodišča prisojajo za vsak procent zmanjšanja življenjskih aktivnosti 150.000,00 SIT. Pritožba graja tudi višino odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti. Sodišče bi moralo pokloniti ustrezno težo dejstvu, da je tožniku zaradi artrodeze zapestja v celoti spremenjen videz roke, da tožnik roko težje premika in je zaradi tega tudi izgled roke drugačen. Dejstvo je, da se poškodba nahaja v predelu roke, ki ga ni mogoče prikrivati. Škodno stanje je trajalo osem let in sedem mesecev, kar je izjemno dolgo, zaradi česar pritožnik meni, da je opravičen do celotne vtoževane odškodnine. Prav tako so bili potrebni vsi priglašeni stroški. Sodišče neutemeljeno ni priznalo tožniku za razpis glavne obravnave 50 točk, temveč zgolj 20 točk. Po prepričanju pritožbe ne gre za preprosti dopis, saj je pritožnik vsakokrat po preteku določenega časa, zaprosil za opravo procesnega dejanja. Zmotno je prisodilo za pripravljalni spis z dne 22.3.2005 zgolj 100 točk, namesto pravilno zahtevanih 200 točk. Glede manjkajočih vlog tožnik ne nosi odgovornosti, če sodišče ni vestno ravnalo s sodnim spisom. Z vlogo z dne 10.1.2002 pa pritožnik prilaga tudi kopijo. Tožnik je upravičen tudi do obresti od dne 6.10.1999 za izvedeniško mnenje prevajalke D. Š. in ne kot je zmotno sodišče prve stopnje prisodilo zakonske zamudne obresti le od 12.5.2005 dalje. Tožnik je predlagal, da sodišče prizna tožniku celotne priglašene stroške skupaj z obrestmi, pri čemer naj sodišče prve stopnje ugotovi terjatev do prvotožene stranke in obsodi na plačilo drugotoženo stranko.

Prvotožena stranka je izpodbijala pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlagala, da se tožba zavrže. Pravdni postopek v tej zadevi je bil prekinjen dne 16.6.2005, ker je prvotožena stranka prišla v stečaj. S sklepom stečajnega senata z dne 29.3.2006 je bilo tožniku od prijavljenih 1.769.507,00 SIT, prerekanih le 369.217,00 SIT pravdnih stroškov, torej mu je bilo priznanih kar 1.400.290,00 SIT. V smislu določb ZPPSL bi moral tožnik v roku 15 dni od prejema sklepa z dne 29.3.2006 obvestiti pravdno sodišče, da nadaljuje pravdo, česar pa ni storil, zato je prekludiran v procesni pravici nadaljevanja pravde, kar pomeni, da se mora njegova tožba zavreči. To zahteva člen 144/1 ZPPSL. Vendar pa je tožnik v stečaju glede priznanih 1.400.290,00 SIT izgubil pravni interes za vodenje ugotovitvene tožbe in je že iz tega razloga potrebno tožbo zavreči. Sodba se tudi nanaša na zadevo, za katero tožnik nima pravnega interesa. Pravni interes je procesna predpostavka, ki mora biti podana ves čas odločanja. Tožnikov pravni interes je v obravnavani pravdi prenehal obstajati, saj mu, kot upniku v stečaju, obsodilna sodba prav nič ne bi koristila. Pravni interes pa mora biti podan tudi pri dajatveni sodbi. Pritožnik je priglasil tudi stroške pritožbenega postopka.

Drugotožena stranka je po svojem pooblaščencu v pritožbi grajala priznane stroške. Navedla je, da je nekaj stroškov povsem neutemeljenih, in sicer za dopis sodišču priznanih 10 točk, za pet prošenj za razpis glavne obravnave po 20 točk, za dokazni predlog 20 točk. Neutemeljeni so vsi stroški pooblaščenca tožnika po tem, ko je tožnik umrl in je bilo njegovemu pooblaščencu to znano. Tako je povsem neutemeljen pripravljalni spis z dne 22.3.2005, stroški zastopanja na sedmi glavni obravnavi in priznani stroški končnega poročila stranki, saj je le-ta umrla. Pooblaščenec tožnika je z vlogo z dne 22.3.2005 obvestil sodišče, da je tožnik umrl že v letu 2003 in da umika tožbo, pa so bila vsa dejanja in stroški pooblaščenca po navedenem datumu nepotrebni.

Ob obravnavanju pritožb tožeče in prvotožene stranke se sodba razveljavi in tožba zavrže, pritožba drugotožene stranke pa je delno utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje na podlagi členov 200 in 203 Zakona o obligacijskih razmerjih ( nadaljevanju ZOR, Ur. List SFRJ; št. 29/78 in 57/89) tožniku dosodilo pravično denarno odškodnino, ko je dne 6.8.1993 zaradi padca na iztegnjeno zapestje utrpel zlom čolnička v levem zapestju, stanje po zavijačenju čolnička, zagnojeno podplutbo in vnetje ter propadanje kosti po operaciji čolnička. Iz naslova pretrpetih telesnih bolečin in neugodnosti med zdravljenem je sodišče prve stopnje tožniku prisodilo 1.600.000,00 SIT. Tožnik je v zvezi z navedeno poškodbo utrpel štiri operacije. S prvo so mu vstavili vijak, mu kasneje vstavili šive in en mesec dnevno prevezovali rano z antibiotikom, v drugi operaciji so mu odstranili vijak in del čolnička, v tretji so mu napravili nekrektomijo in odstranili karpalne kosti, v četrti operaciji pa so mu vstavili G. verigo. Poškodbi in operacijam so sledile nekaj dnevne hude telesne bolečine, ki so jim sledile zmerne telesne bolečine in lažje telesne bolečine, ki so se sprevrgle v občasne in pojemajoče bolečine, ki pa so bile pri tožniku še vedno prisotne. Tožnik je tudi izpovedal, da je imel bolečine po vsaki operaciji zapestja. Bolečine je še vedno trpel v zapestju in členkih pri gibanju s prstmi na roki. Tožnik je po lastnih izpovedbah trpel številne neugodnosti med zdravljenjem, in sicer primarno kirurško oskrbo, hospitalizacijo v daljšem časovnem obdobju, operacije poškodovanega zapestja, številne preglede roke, RTG slikanja, številne preiskave, imobilizacijo roke s fiksatorjem, opravljanje številnih fizioterapevtskih vaj, jemanje analgetikov daljše časovno obdobje, ves čas je bil odvisen od drugih in oviran glede oblačenja, hranjenja in gibanja. Odškodnino za strah v znesku 200.000,00 SIT je sodišče prve stopnje oprlo na to, da je tožnik pretrpel kratkotrajen primaren strah, ki je bil zmerne intenzitete. Intenzivnejši je bil sekundarni strah, ki je trajal skozi vse širi operacije in se je kazal v zaskrbljenosti za izid zdravljenja, saj se roka ni pozdravila zelo dolgo časa. Tožnik se je tudi prestrašil, da bo ostal brez roke, saj se mu je kar naprej, kljub zdravljenju, gnojila. Glede duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, je sodišče tožniku prisodilo 2.400.000,00 SIT. Tožnik je zaradi kompletno zatrdelega levega zapestja trajno invaliden, ocena invalidnosti znaša 25% invalidnosti ( mnenje dr. P.), prav tako pa so njegove življenjske aktivnosti trajno zmanjšane za 30%. Tožnik je izpovedal, da z zapestjem ne more več krožiti, gibanje s prsti je sicer možno, vendar tožnika boli. V poškodovani roki nima prave moči, zaradi česar vsa dela opravlja težje, kot tesar pa mora opravljati dela z obema rokama. Pred poškodbo je igral košarko, sedaj pa ne more več z obema rokama prijeti žoge, pa tudi obleke si ne more prati na roke, ampak mora to plačati drugim. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je dosojena denarna odškodnina pravična. Tožnik je duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti trpel osem let in sedem mesecev, saj je dne 2.7.2003 umrl. Sodišče prve stopnje je tožniku prisodilo kot pravično denarno odškodnino zaradi duševnih bolečin zaradi skaženosti 300.000,00 SIT. Sodišče je ugotovilo, da je imel tožnik na poškodovanem delu zapestja več pooperativnih brazgotin, ki jih pred okolico ne more skriti, in sicer na zgornjem delu zapestja kratko brazgotino, na spodnjem delu zapestja pa več daljših in tanjših brazgotin, poleg tega pa ima tudi izbokline. Sodišče prve stopnje je verjelo tožniku, da mu je zaradi tega bilo neprijetno, in sicer tudi zaradi tega, ker je nosil pri delu trak in so ga vsi spraševali zakaj ga ima. Sodišče druge stopnje presoja, da je prisojena odškodnina v skupnem znesku 4.300.000,00 SIT za opisano nepremoženjsko škodo tožnika pravično zadoščenje in je v tem delu sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo. Pravilna je tudi pritožba v delu, ki trdi, da je tožnik za pripravljalno vlogo z dne 22.3.2005 upravičen do povrnitve stroškov v znesku 200 točk ( tar. št. 19 veljavne Odvetniške tarife – Ur. List št. 67/2003) in do 20 točk za dokazni predlog z dne 10.1.2002, saj je tožnik sodišču dokazal, da je ta dokazni predlog tudi dejansko vložil na sodišče in mu gredo določene točke po 3. točki tar. št. 14 Odvetniške Tarife - Ur. List RS št. 7/1995. Prav tako je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, ko je zakonske zamudne obresti od izvedeniškega mnenja izvedenke D.Š. prisodilo od dneva odločanja o stroških. Ni utemeljena pritožba v delu, ki loči uspeh v pravdi po temelju in višini. Uspeh tožnika glede na vtoževani znesek je 74% in v tem odstotku je tožnik v skladu s 1. odst. 154. člena ZPP upravičen do povrnitve pravdnih stroškov. V ostalem pritožba ni utemeljena, saj gre pri prošnjah za razpis glavne obravnave za enostavne in kratke dopise, za katere je določeno 10 točk ( točka 4 tar. št. 33 OT/95).

Sodišče druge stopnje je ugotovilo, da je tožnik zaradi začetka stečajnega postopka nad prvotoženo stranko v stečaju prijavil svojo terjatev v višini 1.769.507,00 SIT s pripadki. Stečajni upravitelj je priznal terjatev tožnika v višini 1.400.290,00 SIT in je v presežku stečajni senat tožnika s sklepom z dne 29.3.2006 napotil na pravdo za ugotovitev prerekane terjatve. V situaciji, ko je bil postopek po vloženi tožbi po samem zakonu prekinjen zaradi pravnih posledic začetka stečaja nad prvotoženo stranko, tožniku ni mogoče očitati pomanjkanja ugotovitvenega interesa, če v roku iz napotitvenega sklepa ni nadaljeval prekinjenega postopka. Tožnik je namreč že pred začetkom stečajnega postopka vložil tožbo v zadevi glede katere je kasneje bil s sklepom stečajnega senata napoten na pravdo. Tožnik, ki je torej že pred začetkom stečajnega postopka nad prvotoženo stranko vložil tožbo, ni izgubil pravi interes za vodenje pravde, če v roku iz napotitvenega sklepa ni nadaljeval prekinjenega postopka. Poleg tega pa je v določilu 1. odst. 208. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), izrecno določeno, da se postopek, ki je bil prekinjen zaradi začetka stečajnega postopka, nadaljuje zgolj v primeru, ko ga stečajni upravitelj prevzame oziroma ko ga sodnik povabi naj to stori, kar je sodišče prve stopnje tudi storilo.

Vprašanje, ki ostaja pa je, kakšen pomen ima priznanje terjatve v stečajnem postopku za to pravdo. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da ima v stečajnem postopku priznana terjatev učinek pravnomočno razsojene stvari. V stečajnem postopku je bila tožniku priznana terjatev v višini 1.400.290,00 SIT, v presežku pa je stečajni senat tožnika napotil na pravdo, da se s pravnomočno sodno odločbo ugotovi prerekana terjatev. Iz navedenega izhaja, da je v stečajnem postopku priznana terjatev res iudicata. Sodišče druge stopnje mora po uradni dolžnosti paziti na to ali teče pravda o zahtevku o katerem je bilo pravnomočno razsojeno (12. točka 2. odst. 339. člena ZPP v zvezi z 2. odst. 350. člena ZPP), zato je sodišče druge stopnje ob obravnavanju pritožb tožeče in prvotožene stranke sodbo sodišča prve stopnje glede prvotožene stranke razveljavilo in tožbo glede te stranke zavrglo. Pritožbeno sodišče je namreč po presoji pritožbe tožeče stranke ugotovilo, da je tožeča stranka dobila svojo terjatev v celoti poplačano v stečajnem postopku. Sodišče druge stopnje je tako ravnalo v skladu z določbo 2. odst. 354 ZPP, ki določa, da mora pritožbeno sodišče v primeru kršitve 12. točke 2. odst. 339. člena ZPP razveljaviti sodbo sodišča prve stopnje in zavreči tožbo.

Glede na to, da sta oba pritožnika priglasila stroške pritožbenega postopka, je sodišče v skladu z določbo 2. odst. 165. člena ZPP bilo dolžno odločiti o stroških pritožbenega postopka. Ker je sodišče druge stopnje tožbo tožnika zavrglo, tožnik v skladu z načelom uspeha v pravdi ( 1. odst. 154. člena ZPP) ni upravičen do povrnitve pritožbenih stroškov. Prvotožena stranka pa je upravičena do povrnitve 30.400,00 SIT za sodno takso za pritožbo, za sestavo pritožbe do povrnitve 300 točk, za sestavo vloge z dne 6.10.2006 do 50 točk ( točka 3 tar. št. 39 OT/2003), do administrativnih stroškov v višini 10 točk in za končno poročilo stranki do 20 točk. K znesku je pritožbeno sodišče prištelo še 20% DDV. Skupaj je tako prvotožena stranka upravičena do povrnitve 336,17 EUR.

Drugotožena stranka v pritožbi pravilno navaja, da so neutemeljene dosojene točke za pet prošenj za razpis glavne obravnave za katere je sodišče prve stopnje dosodilo po 20 točk. Po presoji pritožbenega sodišča gre za enostavne –kratke dopise za katere po 4. točki tar. št. 33 OT/95 pripada stranki zgolj 10 odvetniških točk. Utemeljene pa so dosojene točke za podan dokazni predlog, za kar pripada tožniku 20 točk (OT/95, tar. št. 14), in za dopis 10 točk (OT/95, tar. št. 33 ). Utemeljene so tudi dosojene točke za sedmo glavno obravnavo ( 100 točk) in končno poročilo stranki ( 50 točk), saj so v skladu z tar. št. 20 in 39 veljavne OT. Ostale pritožbene navedbe drugotožene stranke so neutemeljene in obrazložene zgoraj, saj je kljub temu, da je tožnik pokojni, pravda potrebna in utemeljena. Drugotožena stranka tudi ne zatrjuje, da je zaradi priznanja terjatve v stečaju s strani prvotožene stranke njena obveznost prenehala, zaradi česar je dolžna tožeči stranki povrniti znesek 3.212,45 EUR (769.830,60 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20.5.2005 dalje do plačila. Odločitev o zakonskih zamudnih obrestih temelji na določilu 299. in 378. člena Obligacijskega Zakonika ( OZ, Ur. List RS; št. 83/2001).

Odločitev pritožbenega sodišča v tem delu temelji na določilu 4. točke 358. člena ZPP, ki določa, da mora pritožbeno sodišče s sodbo spremeniti sodbo sodišča prve stopnje, če misli, da je dejansko stanje v sodbi prve stopnje pravilno ugotovljeno, da pa je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo.

Ker drugotožena stranka stroškov pritožbenega postopka ni priglasila, sodišče druge stopnje o njih ni odločalo (člen 169 ZPP).