Jedro

Ker po spremembi in dopolnitvah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, ki je začel veljati 22.2.1996, pripada pravica do varstvenega dodatka le tistim zavarovancem, ki imajo stalno prebivališče v Republiki Sloveniji, je bil tožniku, ki nima prebivališča v Republiki Sloveniji, ta dodatek zakonito ukinjen od 1.5.1996 dalje, to je od prvega naslednjega meseca po izdaji prvostopne odločbe ZPIZ.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da se odpravi odločba toženca št. P-455.215, z dne 3.10.1996. Zoper sodbo se pritožuje tožnik po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov. Iz obrazložitve pritožbe pa je razvidno, da se pritožuje zaradi napačne uporabe materialnega prava.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, kar med strankama tudi ni sporno, je pa tudi pravilno uporabilo materialno pravo ter pravilno odločilo. Pri tem tudi ni kršilo postopkovnih določb, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti. Sodbo je tudi ustrezno obrazložilo tako z dejanskimi kot s pravnimi razlogi. Pritožbeno sodišče se z njimi v celoti strinja. V izogib ponavljanju jih ne navaja znova. Glede na pritožbena izvajanja pa poudarja naslednje.

Z določbo 23. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah (Ur.l. RS št. 7/96) Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ - Ur.l. RS št. 12/92 in 5/94) je bil spremenjen 1. odst. 163. člena navedenega zakona tako, da je kot nov pogoj, ki mora biti z ostalimi predpisanimi pogoji izpolnjen za priznanje pravice do varstvenega dodatka, določen pogoj stalnega prebivališča v Sloveniji.

V obravnavani zadevi gre za spor o pravici do varstvenega dodatka, ki ga je tožnik pridobil in užival skupaj z invalidsko pokojnino že od 1.5.1982 (ugotovitev toženca št. I-455.215 z dne 12.7.1984), na podlagi 23. člena noveliranega zakona pa je v predsodnem postopku toženec odločil, da tožnik nima pravice do varstvenega dodatka od 1.5.1996, ker v Republiki Sloveniji nima stalnega prebivališča, tako odločitev pa je potrdilo tudi prvostopno sodišče. Pritožbena izvajanja o dopustnosti uporabe 23. člena noveliranega zakona, ker gre za pridobljene pravice in zakon ne more učinkovati za nazaj, te določbe, torej o učinku za nazaj, pa novela zakona nima, so neutemeljena. Res novela zakona nima določbe, da njegove določbe učinkujejo za nazaj. Novela se uporablja le od njene uveljavitve dalje in nima učinka za nazaj. S to novelo tudi ni poseženo v že pridobljene pravice.

Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju je začel veljati 22.2.1996, pravica do varstvenega dodatka pa je bila tožniku ukinjena od 1.5.1996 dalje, to je od prvega naslednjega meseca po izdaji prvostopne odločbe toženca. Ne glede na datum pričetka veljavnosti novele zakona in 5. odst. 25. člena noveliranega 3. odst. 177. člena ZPIZ, po katerem pravica do varstvenega dodatka preneha s prvim dnem naslednjega meseca po prenehanju pogojev za uživanje pravice do varstvenega dodatka, je prvostopno sodišče in pred tem v predsodnem postopku toženec, upošteval pravnomočno odločbo oz. ugotovitev št. I-455.215 z dne 12.7.1984, o priznani pravici do varstvenega dodatka in učinek pravnomočne odločbe od prvega naslednjega meseca po izdaji odločbe, kar vse dodatno dokazuje, da v tožnikovem primeru tudi iz tega vidika ni bilo poseženo v že pridobljeno pravico.

Iz celotne določbe 25. člena novele zakona in vseh določb ZPIZ o varstvenem dodatku od 163. do 168. člena izhaja, da pri varstvenem dodatku ne gre za trajno, nespremenljivo pravico, ampak je ta odvisna od različnih spreminjajočih pokazateljev, zaradi katerih se ta pravica lahko spremeni ali celo vzame, če zavarovanec več ne izpolnjuje pogojev. Tudi ta pravica pa se lahko ponovno vzpostavi, ne samo zaradi znižanja dohodkov na družinskega člana, kot eden izmed pogojev, kot meni pritožba, ampak tudi v primeru izpolnjevanja drugih pogojev, neodvisno ali gre za bodoče primere ali primere kakršen je tožnik, ko je pridobil pravico do varstvenega dodatka po prejšnjih predpisih. Tako pravno naziranje je tudi povsem v skladu s 1. odst. 155. člena Ustave Republike Slovenije (Ur.l. RS št. 33/91), po katerem zakoni, drugi predpisi in splošni akti sicer ne morejo imeti učinka za nazaj, oz. imajo lahko izjemoma posamezne njegove določbe učinek za nazaj, če to zahteva javna korist in s tem ni poseženo v pridobljene pravice. V okviru omenjene ustavne določbe, je tako mogoče spreminjati, tudi zmanjšati pravice iz socialne varnosti z veljavnostjo za naprej, saj ustava izrecno varuje le poseg v pravice z retroaktivnim učinkom.

Glede na vse obrazloženo je sodišče tožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.