Jedro

V upravno-sodni praksi velja, da mora prvostopenjski organ, če ugotovi bistvene nekonsistentnosti ali nelogičnosti v izjavi prosilca za azil, le-tega s temi neskladji soočiti in mu dati možnost, da svojo izpovedbo pojasni in da se do tega izreče, tako da nejasnosti razčisti, preden organ njegovo prošnjo za azil zavrne. Vendar pa to procesno pravilo ni absolutno, kajti če tega pravila tožena stranka ne upošteva, Upravno sodišče tožbi ugodi samo, če je ta procesna kršitev lahko vplivala na zakonitost in pravilnost odločitve. Slednje pa je odvisno od tega, ali je stranka v tožbi prepričljiva glede pojasnitve sporne okoliščine, ali je stranko ob podaji prošnje za azil zastopal pravni zastopnik, v kolikšni meri so se vprašanja uradne osebe ob podaji prošnje za azil nanašala na sporno okoliščino, ki je odločilna za oceno verodostojnosti in za kakšno nekonsistentnost oziroma nelogičnost gre v konkretni zadevi.

Izrek

1. Tožba se zavrne. 2. Tožnika se oprosti plačila sodnih taks.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila prošnjo tožnika (roj. ...) kot očitno neutemeljeno. V obrazložitvi odločbe tožena stranka pravi, da je tožnik dne 27. 4. 2007 zaprosil za azil. V prošnji je navedel, da je v Slovenijo prišel z letalom na Brnik. Nastanil se je na A. in tri mesece živel pri B.B. iz kraja C.. Nato pa je odšel v D., kjer je živel v dijaškem domu. V Republiko Slovenijo je vstopil na podlagi delovnega dovoljenja, ki mu je veljalo od dne 20. 1. 2006 do dne 14. 12. 2006 (izpisek iz uradnih evidenc pristojnega organa). V Republiki Sloveniji je delal 8 mesecev. Navedel je tudi, da se je pri znancih pozanimal, če gre lahko s to vizo (dovoljenjem za začasno prebivanje iz razloga zaposlitve in dela) obiskat svojega brata v Avstrijo. Ti so mu dejali, da to lahko stori brez problema, saj je Slovenija v EU. Tako je šel na vlak v E. in brez težav prišel v Avstrijo. S svojim bratom se je srečal v F., tam pa ga je prijela avstrijska policija in zaprosil je za azil. Njegove prošnje v Avstriji niso sprejeli, saj je bil predhodno v Sloveniji, zato so ga vrnili in predali slovenskim varnostnim organom.

V nadaljevanju je navedel, da je odšel obiskat svojega brata v Avstrijo, ker ga 8 let ni videl, saj je bil v zaporu in ga zato prej ni mogel videti. Pri tem se je zavedal, da je naredil napako, ker so mu svetovali, da ga lahko brez težav obišče. V Avstrijo je vstopil meseca decembra (2006), ne ve pa točno kdaj. Misli, da je bila takrat viza še veljavna, vendar o tem ni prepričan. Prav tako je navedel, da v Avstrijo ni odšel zaradi tega, ker mu je poteklo dovoljenje za začasno prebivanje, saj bi vizo lahko podaljšal in je tudi delal in imel denar. V Avstriji je zaprosil za azil, ker se je bal, da bi ga v Sloveniji zaprli, kajti doživel je srbski zapor in vsak zapor za njega pomeni spomine na tiste čase.

Prosilec je v nadaljevanju navedel, da je za azil v Republiki Sloveniji zaprosil zaradi dveh težav. Prva je bila povezana z gibanjem M.M.M., katerega član je bil. G.G., ki vodi omenjeno gibanje, mu je dajal navodila, kaj mora delati v času demonstracij, kako mora blokirati ceste, kako mora metati jajca v UNMIK in druge stvari, ki jih sam ni podpiral, in zato ni upošteval njegovih navodil. Med zadnjimi nemiri v P. sta bila ubita dva človeka in več je bilo ranjenih. Te nemire je organiziral G.G., ki se zaradi tega trenutno nahaja v zaporu. Druga težava, s katero se zelo težko sooča in se ne zna z njo spopasti, pa je ta, da sovraži svojo hišo, kjer živi, ker ga spominja na krute trenutke njegovega življenja, ko je bil pretepen in maltretiran s strani srbske vojske in policije na najbolj krut način. Njegovo mati so tudi pretepli in maltretirali pred njegovimi očmi. Bil je star 18 let. Denarja nima, da bi se lahko preselil drugam in njegovo življenje v tisti hiši je pekel. Ženevski rdeči križ ima vse podatke o njem, kaj se mu je zgodilo v času, ko je bil zaprt v Srbiji, kaj so delali z njim in kako so ga na živalski način poniževali. Misli, da je bil zaprt samo zaradi svoje nacionalne pripadnosti, ker je Albanec, saj je bil star 18 let, in sicer v času vojne na Kosovu. Iz V. so ga premestili v zapor v N., kjer so bili sami kriminalci, homoseksualci, en mesec so ga pretepali in posilili brez usmiljenja. Prav tako so mu spremenili ime in ga klicali J.J. in ni smel govoriti albansko. Med drugim je tudi navedel, da je po končani vojni na Kosovu nekaj časa delal v gradbeništvu, nato pa ga je G.G. začel vabiti v njegovo gibanje in od njega zahteval, da med ljudi razdeli propagandni material tega gibanja. Tega ni hotel sprejeti, saj je imel že dovolj težav s tem, da je bil v zaporu in si ni želel povzročati še večjih težav. Z G.G. se je spoznal v zaporu v Poraževcu. Član njegovega gibanja je bil samo en mesec, potem pa se ni več hotel odzvati njegovim pozivom, vendar so mu kolegi začeli govoriti, da je izdajalec. Po tem pa je dobil vizo in zapustil Kosovo. Do odhoda v Slovenijo je živel na Kosovu in sicer s težavami. Imel je poškodbe na spodnjem delu obraza, razbite zobe in predel čeljusti, tako da je bil popolnoma popačen in mu je bilo nerodno, da bi ga kdo videl in se mu posmehoval. To je tudi edini razlog, da se je odločil zaprositi za azil v Republiki Sloveniji.

Pri podaji prošnje za azil je tudi navedel, da je bil v matični državi zaprt zaradi nacionalne in verske pripadnosti. Na Kosovu pa ne more živeti zaradi hudih travm, ki jih je tam doživel. Ne more spati, samo hodi okrog in ves čas sanja, kaj so mu naredili. Ima težave s člani M.M.M., ki ga imajo sedaj za izdajalca, saj ni hotel demonstrirati proti UNMIK-u. G.G. mu je pokazal zemljevid in povedal, da obstaja možnost, da bo vojna na Kosovu in če do tega pride, je pokazal kateri del Kosova dobijo Albanci in kateri del prevzame Srbija, tega ni hotel, zato je zapustil Kosovo.

Tožnik je tudi navedel, da je bil najprej zaprt v zaporu v U. na Kosovu, nato so ga premestili v L.. Dobili so ukaz, da naj jih vse pobijejo, tako da so jih že razvrstili po vrsti, vendar so med tem dobili ukaz, da jih morajo čim prej odpeljati v Srbijo. Hotel je že narediti samomor, in sicer tako, da je z glavo udaril po asfaltu, vendar so ga policisti zvezali in odpeljali. Ko je vprašal za svojega očeta, so mu odgovorili le, da ga čaka smrtna kazen. Povedal je, če kdo nasprotuje njihovim odločitvam, tako kot je on, te označijo kot izdajalca in lahko te pretepejo ali še kaj več. Boji se, ker so ljudje oboroženi in se lahko zgodi marsikaj. Prav tako je navedel, da je policija G.G. zaprla, vendar pa ne morejo zapreti vseh. Težava je, da je med ljudmi preveč orožja in policija je nemočna. Na koncu je navedel še, da pomoči zaradi svojih zdravstvenih problemov (travme) ne more poiskati, ker njihovi zdravniki niso v taki meri specializirani, da bi mu pomagali živeti s svojimi težavami.

Tožena stranka na podlagi dokumentacije upravne zadeve ugotavlja, da iz ravnanja prosilca za azil nedvomno izhaja utemeljen sum, da zavaja ali zlorablja azilni postopek. Na podlagi uradnih evidenc Ministrstva za notranje zadeve, kateri izpiski se nahajajo med dokumenti upravne zadeve, je bilo ugotovljeno, da je bilo prosilcu s strani Upravne enote A. izdano dovoljenje za začasno prebivanje zaradi zaposlitve in dela na podlagi 32. člena Zakona o tujcih (ZTuj-1) z veljavnostjo od dne 20. 1. 2006 do dne 14. 12. 2006. Prosilec je najprej (tri mesece) živel na A. pri B.B. iz C., nato pa je odšel v D., kjer je živel v Dijaškem domu v D.. V Republiki Sloveniji je delal osem mesecev. Iz uradnih evidenc tudi izhaja, da je šele dne 19. 7. 2006 prijavil začasno prebivališče na naslovu ... ulica 5, D., kjer je imel prijavljen naslov vse do dne 14. 12. 2006. Iz odločbe o prekršku PMP Z. št. ... z dne 26. 4. 2007 izhaja, da je prosilec v Sloveniji opravljal dela v D., A. in E.. Glede na to, da se mu je iztekala veljavnost dovoljenja za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji, se je odločil, da bo odpotoval v Republiko Avstrijo, kjer ima brata, ki ga je že večkrat nagovarjal naj pride k njemu. Tako se je prosilec dne 13. 12. 2006 odločil, da bo odpotoval v Avstrijo in sicer je odpotoval s potniškim vlakom iz E. v smeri Avstrije. Po prihodu v Avstrijo je najprej odšel k svojemu bratu ter šele nato zaprosil za azil. Prosilec je bil dne 26. 4. 2007 na podlagi Dublinske uredbe vrnjen v Republiko Slovenijo, kjer je zaprosil za azil. Ministrstvo za notranje zadeve zaradi navedenega utemeljeno meni, da bi prosilec, če bi bil v matični državi resnično ogrožen, za zaščito zaprosil že takoj, ko je vstopil v Slovenijo na podlagi dovoljenja za začasno prebivanje, in sicer na letališču Brnik (2006), pa tega ni storil. Prosilec tudi ni zaprosil za azil v vseh 8 mesecih, ko je v Republiki Sloveniji delal. To je storil šele po vrnitvi s strani avstrijskih varnostnih organov, aprila 2007. V nadaljevanju se tožena stranka sklicuje na 8. člen Zakona o azilu (ZAzil) in 4(5)(d) člen Direktive sveta Evropske unije št. 2004/83/EC z dne 29. 4. 2004 o minimalnih standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljanih tretjih držav za kvalifikacijo ali osebe brez državljanstva, da se jim prizna status begunca ali osebe, ki iz drugih razlogov potrebujejo mednarodno zaščito, in o vsebini te zaščite (v nadaljevanju: Direktiva št. 2004/83/EC).

Prosilec pa z ničemer ni pojasnil, zakaj za azil ni zaprosil takoj po svojem prvem vstopu na ozemlje Republike Slovenije (2006), ali ko je bil dne 26. 4. 2007 vrnjen iz Republike Avstrije v Republiko Slovenijo niti pri podaji prošnje za azil dne 27. 4. 2007. Tožena stranka je odločitev oprla tudi na sodbo Vrhovnega sodišča št. I Up 1685/2006-2 z dne 6. 12. 2006, v kateri je sodišče navedlo, da lažna predstavitev razlogov, na katere se prosilec za azil sklicuje, ni podana le takrat, kadar so izjave do take mere nasprotujoče si, da jim ni mogoče verjeti, oziroma kadar prosilec zatrjuje eno, dokazi pa kažejo drugo, temveč tudi tedaj, če so si prosilčeve izjave in njegovo ravnanje v takšnem nasprotju, da izjavam glede na ravnanje ni mogoče verjeti.

Tožena stranka je odločitev oprla na 1. alinejo 2. odstavka 35. člena ZAzil v povezavi z 2. alinejo 36. člena ZAzil. V tožbi tožnik pravi, da je navedel dva razloga za vložitev prošnje za azil. Prvi je povezan z gibanjem M.M.M., katerega član je bil. Člani gibanja so ga prisilili v dejanja, ki jih ni odobraval, ko pa se je želel umakniti, so ga etiketirali kot izdajalca, kar je pri njem povzročilo strah, saj so ostali člani gibanja oboroženi in sposobni marsičesa. Drugi razlog pa je ta, da zaradi maltretiranja in grozot, ki jih je doživel v zaporu ne more živeti doma. Glede prihoda v Republiko Slovenijo je tožeča stranka razložila, da je prišla legalno, z letalom, na podlagi delovnega dovoljenja. V Sloveniji je živela in delala 8 mesecev, v tem času je tudi obiskala brata v Avstriji, s čemer pa je naredila napako, saj je prejela napačne informacije o tem, kakšne pravice ima na podlagi delovnega dovoljenja. Tožeča stranka je v Republiko Slovenijo prišla na podlagi delovnega dovoljenja in površno sklepanje bi lahko privedlo do zaključka, da je bil razlog za zapustitev matične države izključno ekonomske narave. Čeprav je takšno sklepanje na prvi pogled najbolj verjetno, pa ni nujno, da delovno razmerje kaže le na ekonomske razloge za zapustitev matične države, saj je možno, da je to samo eden od načinov (v nekaterih primerih tudi lažji način), kako si oseba, ki želi zapustiti matično državo, uredi pot. Tožena stranka pri podaji vloge ni postavila vprašanja, zakaj je tožeča stranka zapustila matično državo in s tem tožeči stranki ni dala možnosti, da bi pojasnila, s kakšnim namenom je pridobila delovno dovoljenje.

Upoštevati je treba, da obstajajo okoliščine, ko oseba ne zaprosi za azil takoj, zaradi razumljivih razlogov, kot so na primer zakonito bivanje na podlagi vizuma. Dejstvo, da je tožeča stranka zaprosila za azil po preteku delovnega dovoljenja, se zato ne bi smelo šteti kot zloraba postopka. V konkretnem primeru tožeča stranka ni zaprosila za azil takoj ob vstopu v Slovenijo, saj je vedela, da se nahaja v Sloveniji zakonito in da ji za čas veljavnosti delovnega dovoljenja ne grozi deportacija v matično državo. Ker ji tudi ni bilo postavljeno vprašanje, zakaj ni zaprosila za azil takoj ob prihodu v Slovenijo, so samo predvidevanja tožene stranke, da tožeči v matični državi očitno ne grozi preganjanje. Tožeča stranka je prepričana, da je jasno, logično in brez protislovij razložila svojo pot iz matične države v Republiko Slovenijo, kje je bivala in delala v Sloveniji in kako je prišlo do pomote, ko je odšla v Avstrijo. Prav tako ni prikrila podatka o tem, da je zaprosila za azil tudi v Avstriji, zato se ne strinja z oceno tožene stranke, da so njene izjave med seboj nasprotujoče niti da je njeno ravnanje v nasprotju z izjavami. Nasprotno, njene izjave potrjujejo, da ne le, da ni zlorabljala postopka, tudi ga ni namerno zlorabljala. Pri vsebinskem odločanju o prošnji za azil tudi ne zadostuje sum zlorabe postopka ali "utemeljeni sum", kot navaja tožena stranka, temveč bi tožena stranka zlorabo postopka morala ugotoviti z veliko stopnjo verjetnosti. Tožeča stranka šteje sklicevanje tožene stranke na lažno predstavitev razlogov za nepravilno in meni, da bi morala tožena stranka o prošnji odločati v rednem postopku, kjer bi preučila razloge po vsebini. Omeniti je potrebno tudi, da je pri prodaji prošnje za azil tožeča stranka povedala, da ima zaradi dogodkov v zaporu (pretepanje, posilstvo, elektro šoki) posledice, ki se kažejo v obliki težav s spominom, težko dojema datume, kar sta potrdili tudi uradna oseba, ki je vodila postopek in predstavnica PIC-a, ki je tožečo stranko zastopala pri podaji vloge. Predlaga, da sodišče odpravi odločbo in jo nadomesti s svojo, podrejeno pa, da vrne zadevo v ponovni postopek. Ker je brez premoženja in brez zaposlitve, ne more plačati sodne takse brez škode za lastno preživljanje. S plačilom taks bi bila občutno zmanjšana sredstva, s katerimi razpolaga.

V odgovoru na tožbo tožena stranka pravi, da je tožnika vprašala: "Zakaj ste se odločili v Sloveniji zaprositi za azil?", pri čemer je tožnik s tem posredno odgovoril tudi, zakaj je zapustil matično državo. Poleg tega pa tožena stranka ugotavlja, da je tožniku na koncu podaje prošnje za azil dala možnost, da navede vse, kar meni, da je za njegov azilni postopek pomembno oziroma mu je tožena stranka postavila vprašanje: "Ali bi radi dodali še kaj, kar je pomembno, pa tukaj sedaj nismo povedali?", pri čemer je navedel, da je to vse, kar je imel za povedati ter pri tem še navedel, da je bil najprej zaprt v U. na Kosovu, nato pa se je preselil v N.. V nadaljevanju je tožena stranka še enkrat vprašala tožnika: "Ali imate še kaj za dodati, imate kakšne pripombe na postopek, uradno osebo ali tolmača?", na kar je odgovoril nikalno. Tožena stranka dodaja, da glede na navedbe tožnika v tožbi, da je delovno dovoljenje samo eden od načinov, kako si oseba, ki želi zapustiti matično državo, uredi pot, pa nedvomno kaže na to, da če bi bil tožnik v matični državi resnično preganjan in da naj bi tožnik s tem lažje zapustil matično državo, še en razlog več, da bi za azil v Republiki Sloveniji zaprosil takoj, ko je vstopil v Slovenijo, ne pa da je vse do dneva veljavnosti delovnega dovoljenja delal v Republiki Sloveniji, potem pa se je izognil mejni kontroli na železniškem prehodu v E. in na takšen način ilegalno vstopil v Republiko Avstrijo. Tožena stranka na podlagi navedenega ugotavlja, da se je tožnik zavestno odločil, da odide v Avstrijo in da pri tem ni prišlo do pomote, ko je odšel v Avstrijo. Tožnik je bil v postopku tudi opozorjen, da naj odgovarja čimbolj natančno in po resnici. Tožnik je pred prekrškovnim organom ustno izjavil, ker se mu je iztekala veljavnost dovoljenja za začasno prebivanje iz razloga zaposlitve in dela, se je odločil, da bo odpotoval v Republiko Avstrijo. Tožena stranka utemeljeno sklepa, da tožnik zlorablja azilni postopek s tem, ko se je dne 13. 12. 2006 v jutranjih urah izmaknil mejni kontroli na železniškem mejnem prehodu v E. in tako odpotoval v Avstrijo, kljub temu, da naj bi izvedel, da lahko z dovoljenjem za začasno prebivanje iz razloga zaposlitve in dela brez problema odide v Avstrijo.

Obrazložitev k prvi točki izreka: Tožba ni utemeljena.

Že od sodbe Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 906/2001 z dne 24. 10. 2001 v upravno-sodni praksi velja, da mora prvostopenjski organ, če ugotovi bistvene nekonsistentnosti ali nelogičnosti v izjavi prosilca za azil le-tega s temi neskladji soočiti in mu dati možnost, da svojo izpovedbo pojasni in da se do tega izreče, tako da nejasnosti razčisti, preden organ njegovo prošnjo za azil zavrne (kot očitno neutemeljeno). To izhaja tudi iz mednarodnih procesnih standardov, ki jih zagovarja Visoki komisariat ZN za begunce (119. odstavek Priročnika o postopkih in kriterijih za določitev statusa begunca (Handbook on procedures and Criteria for Determining Refugee Status, UNHCR, Geneva, January 1992). Vendar pa to procesno pravilo ni absolutno, kajti če tega pravila tožena stranka ne upošteva, Upravno sodišče tožbi ugodi samo, če je ta procesna kršitev lahko vplivala na zakonitost in pravilnost odločitve (sodba Upravnega sodišča RS zadevi U 1615/2005 z dne 8. 9. 2005). Slednje pa je odvisno od tega, ali je stranka v tožbi prepričljiva glede pojasnitve sporne okoliščine, ali je stranko ob podaji prošnje za azil zastopal pravni zastopnik, v kolikšni meri so se vprašanja uradne osebe ob podaji prošnje za azil nanašala na sporno okoliščino, ki je odločilna za oceno verodostojnosti in za kakšno nekonsistentnost oziroma nelogičnost gre v konkretni zadevi.

V konkretni zadevi je sporna okoliščina ta, da je tožnik dne 13. 12. 2006, to je en dan pred iztekom delovne vize (dne 14. 12. 2006), ki jo je imel 8 mesecev, zapustil Slovenijo in odšel k bratu na obisk v Avstrijo. Sodišče ocenjuje, da tožnik tega slučaja ni razumno pojasnil ob podaji prošnje za azil niti v tožbi. Tožnik je očitno vedel, da mu delovno dovoljenje poteče dne 14. 12. 2006, zato bi bilo edino razumno ravnanje, da bi si dovoljenje pravočasno podaljšal oziroma da bi skušal drugače urediti bivanje v Sloveniji preden bi odšel v Avstrijo. Lahko bi zaprosil tudi za azil glede na to, da je štel, da je v izvorni državi preganjan. Ker je odšel v Avstrijo tako, da se je izognil mejni kontroli, česar ne zanika, in česar tudi v tožbi ni pojasnil, zakaj je mejo prestopil ilegalno, je dovolj prepričljiv sklep, da v Sloveniji ni bil zaradi preganjanja v izvorni državi in da je prošnjo za azil v Sloveniji vložil na podlagi lažne predstavitve razlogov. Tožnik je namreč podal izjavo ob vložitvi prošnje za azil ob prisotnosti pravnega zastopnika, zaradi česar ni mogoče reči, da ni vedel, da mora posebej pojasniti obravnavano okoliščino. Tožena stranka tožnika sicer povsem izrecno ni pozvala naj pojasni obravnavano okoliščino, vendar iz predmetne izjave in postavljenih vprašanj uradne osebe izhaja, da je izpraševalec velik pomen dal okoliščini v zvezi z delovnim dovoljenjem tožnika, časom trajanja delovnega dovoljenja, dnevom, ko je šel v Avstrijo in načinom, kako je šel v Avstrijo. Tožnikova pojasnitev, da ni odšel v Avstrijo zaradi tega, ker mu je dovoljenje izteklo, saj bi ga lahko podaljšal in je v Sloveniji delal, bi bila razumna, če ne bi odšel v Avstrijo en dan pred iztekom tega dovoljenja. Odločilen razlog - v povezavi z zgoraj navedenimi razlogi - zaradi katerih sodišče lahko sledi utemeljitvi odločbe tožene stranke in zato v zvezi s tem ne bo ponavljalo razlogov za odločitev (2. odstavek 71. člena in 2. odstavek 105. člena Zakona o upravnem sporu, ZUS-1, Uradni list RS 105/2006 v zvezi z določilom 6. odstavka 39. člena ZAzil), in zaradi česar tudi ni podana kršitev v izhodišču postavljenega procesnega pravila, pa je vsebina tožbe. V tožbi namreč tožnik z ničemer ne pojasnjuje, razčiščuje predmetne nekonsistentnosti oziroma nelogičnosti, na podlagi katere je tožena stranka odločila v zadevi. Tožnik v tožbi zgolj na splošno oziroma načelno pravi, da bi bilo možno in sprejemljivo z vidika ZAzil, da tožnik ne zaprosi za azil takoj, če ima dovoljenje za bivanje v Sloveniji na podlagi nekega drugega dovoljenja.

To samo načeloma drži. Vendar je za presojo zakonitosti vsakega izpodbijanega akta v zvezi z oceno verodostojnosti bistveno, ali je tožniku mogoče verjeti glede na konkretne dejanske okoliščine primera, s čimer pa se tožba ne ukvarja, zato je tožba neutemeljena (2. odstavek 39. člena ZAzil).

Obrazložitev k drugi točki izreka: Sodišče je ob smiselni uporabi določila 1. odstavka 13. člena Zakona o sodnih taksah (Uradni list RS, št. 14/91 in nadaljnje spremembe in dopolnitve) glede na to, da iz podatkov v spisu izhaja, da bi tožniku plačilo taks občutno zmanjšalo sredstev, s katerimi se preživlja, tožnika oprostilo plačila sodnih taks.