Jedro

Po oceni sodišča druge stopnje procesna položaja, ko vloži predlog za prisilno poravnavo dolžnik oziroma upnik, ne dajeta podlage za sistematsko razlikovanje položajev dolžnika v zvezi z institutom izdaje soglasja k sklenitvi pogodbe v skladu z 2. točko tretjega odstavka 151. člena ZFPPIPP. Določbe postopka o dolžniški prisilni poravnavi je treba v postopku upniške prisilne poravnave uporabljati smiselno, kar pa ne pomeni, da je uporaba pravil iz 151. člena ZFPPIPP izključena. Za takšno razlago navedenih določb ZFPPIPP ni namreč nobenega razumnega razloga.

Sodišče prve stopnje bo moralo v novem postopku presoditi, ali lahko na podlagi listin, ki jih je dolžnik priložil k predlogu ter z drugimi pojasnili, navedenimi v pritožbi, upoštevajoč tudi izjave vseh treh zavarovanih finančnih upnikov, iz katerih izhaja, da ne nasprotujejo prizadevanjem poslovodstva dolžnika za izdajo sklepa sodišča o soglasju k poslu iz 2. točke tretjega odstavka 151. člena ZFPPIPP, odločiti o izdaji soglasja za sklenitev navedene pogodbe.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodibjani sklep se razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postoek.

Obrazložitev

**Izpodbijani sklep**

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog dolžnika za izdajo soglasja sodišča k sklenitvi pogodbe (_„Supplier-Buyer Agreement“_) med dolžnikom in pravno osebo A., GmbH, na podlagi katere bi poslovni partner dolžniku zagotovil finančni vložek v višini 2.700.000,00 EUR, dolžnik pa bi na svoji nepremičnini z ID znakom: 000 v korist vlagatelja v zavarovanje terjatve ustanovil zastavno pravico (procesno dejanje 136, v nadaljevanju p. d.). Bistveni razlogi sodišča prve stopnje so, da je bil postopek prisilne poravnave nad dolžnikom začet na podlagi predloga upnika B. (v nadaljevanju: upnik). Sklep o začetku prisilne poravnave je bil izdan 3. 11. 2021 in pravnomočen 24. 11. 2021 (p. d. 12).

2. Dolžnik je 25. 11. 2021 (p. d. 79) vložil predlog za izdajo soglasja k sklenitvi posla po tretjem odstavku 151. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP). Upravitelj je 29. 11. 2021 v skladu s petim odstavkom 151. člena ZFPPIPP posredoval sodišču pozitivno mnenje k sklenitvi pogodbe (p. d. 108). Sodišče prve stopnje je oblikovalo načelno pravno stališče, da zaradi pravne narave upniške prisilne poravnave na podlagi prvega odstavka 221.j člena ZFPPIPP z vsemi posebnostmi, ki jih določa zakon v drugem odstavku 221.k člena ZFPPIPP, ni mogoče smiselno uporabiti sedmega odstavka 221.j člena ZFPPIPP, pododdelek 4.2.2, o pravnih posledicah uvedbe postopka prisilne poravnave na dolžnikov predlog.

3. Pri dolžniški prisilni poravnavi mora po začetku postopka prisilne poravnave dolžnik na podlagi tretjega odstavka 151. člena ZFPPIPP za najem posojila ali kredita največ v skupnem znesku likvidnih sredstev, potrebnih za financiranje rednega poslovanja in kritje stroškov postopka prisilne poravnave, pridobiti soglasje sodišča. Vendar pa bo pri upniški prisilni poravnavi o upravičenosti izrednih poslov, med katere spada tudi najem kredita, mogoče vsebinsko in upoštevaje varstvo upnikov kot temeljni namen postopka odločati šele, ko bo razkrit finančni in poslovni položaj dolžnika ter predstavljen načrt finančnega prestrukturiranja. Dolžnikovo poslovanje in finančni položaj je namreč v tej fazi postopka sodišču še popolna neznanka, saj vsebinski načrti s poročilom revizorja sodišču še niso bili predloženi. Nadalje mora sodišče pred odločitvijo o soglasju k izrednem poslu po tretjem odstavku 151. člena ZFPPIPP pridobiti tudi mnenje upniškega odbora. 80. člen ZFPPIPP določa, da se upniški odbor imenuje s sklepom o začetku prisilne poravnave, kar pa ne velja za upniško prisilno poravnavo. Obremenitev dolžnikovega premoženja s hipoteko bi lahko tudi resno ogrozila interese navadnih upnikov. Sodišče prve stopnje je še pripomnilo, da lahko naknadni predlog prisilne poravnave vloži tudi sam dolžnik, če se mu z zagonom proizvodnje mudi (tretji odstavek 221.k člena ZFPPIPP).

**Pritožba dolžnika**

4. Dolžnik se je zoper sklep pravočasno pritožil (p. d. 261) in sicer iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP. Primarno je sodišču prve stopnje v skladu z določilom drugega odstavka 128. člena ZFPPIPP predlagal, da izpodbijani sklep nadomesti z novim sklepom, v katerem izda soglasje k sklenitvi navedene pogodbe, podrejeno pa, da odstopi zadevo sodišču druge stopnje, ki naj pritožbi ugodi in izpodbijani sklep prvostopenjskega sodišča spremeni tako, da izda soglasje za sklenitev navedene pogodbe.

5. Upravitelj se je v izjavi v zvezi z dolžnikovo pritožbo (p. d. 568) pridružil pravni argumentaciji dolžnika in pritrdil predlogu, da sodišče druge stopnje izda odločbo v skladu s predlogom dolžnika.

6. Pritožba je utemeljena.

**Razlogi sodišča druge stopnje** _O smiselni uporabi 151. člena v skladu z določilom sedmega odstavka 221.j člena ZFPPIPP (dolžniške prisilne poravnave)_

7. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu povzelo zakonsko ureditev postopka upniške prisilne poravnave in pojasnilo razlike med upniško in dolžniško prisilno poravnavo. V bistvenem se prisilni poravnavi razlikujeta v tem, da pri dolžniški prisilni poravnavi sodišče že razpolaga z dokumenti, v katerih dolžnik razkrije svoj finančni položaj in ukrepe finančnega prestrukturiranja, ki jih načrtuje, da bi znova postal kratkoročno in dolgoročno plačilno sposoben. Upniškemu predlogu za začetek postopka prisilne poravnave pa teh dokumentov ni treba predložiti že ob samem predlogu, ampak imajo upniki za vsebinsko utemeljitev predloga prisilne poravnave na voljo tri mesece od začetka postopka. Prisilno poravnavo v materialnem smislu tako upniki vsebinsko utemeljijo z naknadnim predlogom prisilne poravnave (drugi odstavek 221.k člena ZFPPIPP).

8. Po oceni sodišča druge stopnje procesna položaja, ko vloži predlog za prisilno poravnavo dolžnik oziroma upnik, ne dajeta podlage za sistemsko razlikovanje položajev dolžnika v zvezi z institutom izdaje soglasja k sklenitvi pogodbe v skladu z 2. točko tretjega odstavka 151. člena ZFPPIPP. Določbe postopka o dolžniški prisilni poravnavi je treba v postopku upniške prisilne poravnave uporabljati smiselno, kar pa ne pomeni, da je uporaba pravil iz 151. člena ZFPPIPP izključena. Za takšno razlago navedenih določb ZFPPIPP ni namreč nobenega razumnega razloga. Prav tako ni pravilno stališče, da je omenjeni predlog vložen preuranjeno, ker sodišče prve stopnje ne razpolaga s finančnim poročilom, na podlagi katerega bi lahko ocenilo utemeljenost izdaje soglasja za sklenitev pogodbe, vključno s presojo, ali je utemeljen predlog dolžnika upoštevajoč interese vseh upnikov. Od dolžnika namreč ni mogoče pričakovati, da bo čakal s sklenitvijo predlagane pogodbe tri mesece, ko bo upnik lahko vložil naknadni predlog prisilne poravnave. V gospodarskem prometu namreč dolžnik ne more izbirati, kdaj bo lahko sklenil pogodbo, ki bo lahko prispevala k odpravi njegove insolventnosti in s tem izboljšanju njegovega položaja in hkrati položaja upnikov. Dolžnik namreč potrebuje dodatne ali nove vire financiranja, pri zagotavljanju katerih je glede na njegovo neplačevitost omejen, zato naj mu pravna pravila, ki urejajo predmetni ekonomski položaj zagotovijo pravno predvideni način, kako si lahko zagotovi vire financiranja s strani posojilodajalcev ali dobaviteljev.1

9. V sicer skromni sodni praksi je bilo tudi že oblikovano stališče, da na podlagi sedmega odstavka 221.j člena ZFPPIPP pravne posledice uvedbe prisilne poravnave iz pododdelka 4.2.2, veljajo tudi v postopku upniške prisilne poravnave.2

10. Načelna materialnopravna presoja sodišča prve stopnje, da ni mogoča smiselna uporaba navedenih določb postopka dolžniške prisilne poravnave za upniško prisilno poravnavo, je zmotna. Sodišče prve stopnje zaradi napačnega materialnopravnega izhodišča ni vsebinsko presojalo (ne)utemeljenosti dolžnikovega predloga za izdajo soglasja upoštevajoč vse relevantne odločbe ZFPPIPP, ki jih je že navedlo v izpodbijanem sklepu.

11. Zato je sodišče druge stopnje pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

12. Sodišče druge stopnje namreč ne more prvič samo presojati (ne)utemeljenosti predloga za izdajo soglasja k sklenitvi navedene pogodbe, ker bi bil s takšnim postopanjem izničen sistem pravnih sredstev. Tudi upniki bi bili lahko v takem postopku prikrajšani za morebitno pritožbo.

13. Sodišče prve stopnje bo moralo v novem postopku presoditi, ali lahko na podlagi listin, ki jih je dolžnik priložil k predlogu (p. d. 79) ter z dodatnimi pojasnili, navedenimi v pritožbi, upoštevajoč tudi izjave vseh treh zavarovanih finančnih upnikov, iz katerih izhaja, da ne nasprotujejo prizadevanjem poslovodstva dolžnika za izdajo sklepa sodišča o soglasju k poslu iz 2. točke tretjega odstavka 151. člena ZFPPIPP, odločiti o izdaji soglasja za sklenitev navedene pogodbe. Sodišče druge stopnje še pripominja, da se je že iztekel rok 3. 12. 2021, ki nalaga upniku, da vloži naknadni predlog za prisilno poravnavo, katerega del je tudi poročilo o finančnem položaju in poslovanju družbe.

14. Kar se tiče mnenja upniškega odbora kot procesne predpostavke, ki bi morala biti po mnenju sodišča prve stopnje podana pred odločanjem o izdaji soglasja za sklenitev pogodbe, sodišče druge stopnje opozarja še na komentar 221.j člena ZFPPIPP.3 V teoriji je zastopano stališče, da ker sodišče upniškega odbora ne imenuje že s sklepom o začetku postopka prisilne poravnave, ampak šele, ko je vloženo revidirano poročilo o finančnem položaju in poslovanju dolžnika, je treba smiselno uporabljati drugi odstavek 77. člena ZFPPIPP. V stečajnem postopku se namreč procesna dejanja, za katere ZFPPIPP določa, da jih opravlja upniški odbor, ne izvajajo v obdobju od začetka stečajnega postopka do dne, ko so imenovani ali izvoljeni člani upniškega odbora. To pomeni: če (in dokler) upniški odbor ni imenovan, se pri odločanju sodišča ne uporabljajo tista pravila ZFPPIPP, po katerih je mnenje oziroma soglasje upniškega odbora procesna predpostavka za odločitev sodišča. Pravilo, določeno v drugem odstavku 77. člena ZFPPIPP, je treba smiselno uporabiti tudi za postopek prisilne poravnave, ki je bil začet na upniški predlog, saj v takem primeru prav tako nastane položaj, da upniški odbor ni imenovan že s sklepom o začetku postopka.4

15. Sodišče druge stopnje je odgovorilo na pravno odločilne pritožbene razloge (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

Ta pisni odpravek se ujema z elektronskim izvirnikom sklepa.

1 Primerjaj J. Cepec: Financiranje finančne reorganizacije, V.: Pravnik 9 – 10, letnik 72/(134), Ljubljana 2017, str. 683 – 705. 2 Več in tudi vsebinske razloge v zvezi z izdajo soglasja za najetje posojila zaradi zagotovitve možnosti nadaljevanja rednega poslovanja, glej VSL sklep Cst 169/2020, 26. 5. 2020. 3 E-paket INS z e-komentarjem ZFPPIPP, Tax–fin–lex, v točki 7.2.3.2. odločanja o začetku postopka prisilne poravnave na upniški predlog in še posebej 7.2.4. posebna pravila o oblikovanju upniškega odbora v prisilni poravnavi, začeti na upniški predlog. 4 Prav tam.