Jedro

Glede na 31. člen ZDen tistemu, ki ni upravičenec (podedoval je uporabno pravico na stavbnem zemljišču), ni mogoče vzpostaviti lastninske pravice v njegovo korist. To omogoča 2. člen Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (ZLNDL).

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožničino pritožbo zoper sklep Sekretariata za občo upravo in razvoj krajevnih skupnosti Občine ... št... z dne 1.4.1994, s katerim je navedeni prvostopni upravni organ zavrgel tožničino zahtevo za vzpostavitev lastninske pravice na nacionaliziranem stavbnem zemljišču parc. št..., vpisanem pri vl. št.., k.o... V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka navaja, da je bilo navedeno zemljišče podržavljeno A.P. Hiša, stoječa na podržavljenem zemljišču, ni bila podržavljena in je kasneje na podlagi dedovanja postala tožničina last. Na podržavljenem zemljišču je v korist tožnice vknjižena pravica uporabe. Tožena stranka citira določbo 31. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen), po kateri se na podržavljenem stavbnem zemljišču, na katerem ima upravičenec pravico uporabe, vzpostavi lastninska pravica v njegovo korist. Po mnenju tožene stranke tožničina zahteva ni bila zavrnjena zato, ker bi upravni organ ocenil, da zahteve ni vložila upravičena oseba in je zaradi tega tožničino sklicevanje na 15. člen ZDen neutemeljeno. Tožničina zahteva je bila zavržena zato, ker v obravnavani zadevi ne gre za situacijo iz 31. člena ZDen, saj na zemljišču, katerega vračilo tožnica zahteva, upravičenka A.P. nima pravice uporabe, pač pa je to pravico z dedovanjem zgradbe, stoječe na zahtevanem zemljišču, pridobila tožnica. Ker ZDen vzpostavitev lastinske pravice v korist upravičenca veže na obstoj pravice uporabe denacionalizacijskega upravičenca, je vračilo stavbnega zemljišča na podlagi 31. člena ZDen mogoče le v takšnem primeru, ne pa tudi v obravnavani zadevi. Tožbo proti prvostopnemu sklepu je zavrnila na podlagi 1. odstavka 240. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, ker je ugotovila, da je bila odločitev prvostopnega upravnega organa pravilna in da temelji na zakonu.

Tožnica v tožbi meni, da stališče upravnega organa prve stopnje, po katerem se 31. člen ZDen uporablja le glede upravičencev, medtem ko naj bi pravice drugih oseb uredil drug zakon, nima opore v navedeni zakonski določbi. V zvezi s tem navaja, da je položaj upravičencev v celoti urejen v II. poglavju ZDen in bi morebitne izjeme morale biti določene že v tem poglavju zakona. ZDen v 1. odstavku 15. člena nedvoumno določa, da so v primeru mrtvih upravičencev, upravičeni za uveljavljanje pravic pravni nasledniki. Izjema od tega pravila ne more biti določena v III. poglavju ZDen, ki ureja oblike denacionalizacije. Po njeni oceni je povsem nemogoče, da bi v 31. členu ZDen prišlo do ureditve, po kateri bi bil pravni naslednik po pokojnem upravičencu izključen od pravice, ki mu jo zakon sicer priznava. Kakšen pomen bi sicer sploh imela določba 15. člen ZDen, če imajo pravni nasledniki upravičenca po tem členu upravičenje za uveljavljanje pravic iz tega zakona brez kakršnihkoli omejitev, pri vrnitvi podržavljenega stavbnega zemljišča po 31. členu tega zakona pa bi se jim postavila ovira, ki se sicer pri nobenem členu, kjer je uporabljen izraz "upravičenec", ne pojavi? Odgovor je lahko le eden, da je v izpodbijani odločbi prišlo do zmotne uporabe materialnega prava oziroma določbe 31. člena ZDen. Smiselno predlaga, da sodišče ugodi tožbi in odpravi izpodbijano odločbo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene trditve in se sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe, pri kateri vztraja. Predlaga, da sodišče zavrne tožbo.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi gre za denacionalizacijo stavbnega zemljišča. Ker ni sporno, da stavbno zemljišče, na katerem tožnica zahteva vzpostavitev lastninske pravice, ni bilo podržavljeno tožnici, da torej tožnica ni prejšnja lastnica predmetnega stavbnega zemljišča, je pravilno stališče tožene stranke, da vzpostavitev lastninske pravice v korist vlagateljice zahtevka, ki je na tem zemljišču pridobila pravico uporabe, ni možna. To izhaja iz določbe 31. člena ZDen, po kateri je vzpostavitev lastninske pravice na podržavljenem stavbnem zemljišču mogoča v korist prejšnjega lastnika zemljišča, če ima ta na takem zemljišču še pravico uporabe. ZDen torej vzpostavitve lastinske pravice v korist pravnih naslednikov ne ureja. Lastninjenje takih zemljišč ureja sedaj poseben zakon, to je Zakon o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (ZLNDL - Uradni list RS, št. 44/97), ki v 2. členu določa, da postanejo nepremičnine lastnina fizičnih oseb, ki imajo na nepremičnini pravico uporabe, s tem da se vpis lastninske pravice v zemljiški knjigi opravi na predlog.

Glede na navedeno je sodišče zavrnilo tožbo kot neutemeljeno na podlagi 2. odstavka 42. člena Zakona o upravnih sporih, ki ga je uporabilo kot republiški predpis v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).