Jedro

Status vojnega veterana se lahko prizna le tistim pripadnikom narodne zaščite, ki so svoje obrambne dolžnosti opravljali oboroženi.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopni upravni organ je z izpodbijano odločil, da se zahtevku tožeče stranke za priznanje statusa vojnega veterana – oboroženega pripadnika Narodne zaščite ne ugodi.

Iz razlogov izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnik z zahtevkom z dne 6. 10. 2009 uveljavljal navedeni status kot oborožen pripadnik narodne zaščite v Komunalnem podjetju A. V zahtevi je navedel, da je dne 27. 6. 1991, ko so tanki JLA zapuščali vojašnico v A., prišel ob 5. uri zjutraj k njemu na dom direktor Komunalnega podjetja B.B., ki se je vračal s sestanka občinskega Izvršnega sveta, z nalogo, da zapre vodo omenjeni vojašnici in vojašnici v C. Pri Komunalnem podjetju sta vzela vozilo in se skupaj s sodelavcem Č.Č., ki jima je pomagal pri zapiranju vode za vojašnico v A., in delavcem Komunalnega podjetja D.D. odpeljala še proti C. Med zapiranjem vode je prišla vojaška policija in ga prisilila, da je ventil ponovno odprl, nakar so vse navedene odpeljali h komandantu v vojašnico. Tam so jih zasliševali in po približno štirih urah izpustili.

Na podlagi določb šeste alinee 2. člena Zakona o vojnih veteranih (Uradni list RS, št. 110/03, 38/06 – v nadaljevanju: ZVV), po katerih je vojni veteran tudi oboroženi pripadnik narodne zaščite ter pripadnik enot za zveze RS in občin, ki je v vojaški agresiji na RS v času od 26. 6. do 18. 7. 1991 opravljal dolžnosti pri obrambi Slovenije, ter na podlagi podatkov, zbranih v ugotovitvenem postopku, davčni organ ugotavlja, da za priznanje zahtevanega statusa niso v celoti izpolnjeni predpisani pogoji. Iz izvedenih dokazov je namreč razvidno, da je tožnik kot delovodja vodovoda Komunalnega podjetja A. sodeloval v vojni za Slovenijo kot pripadnik narodne zaščite. Obenem pa iz zbranih podatkov sledi, da na akciji oziroma zadolžitvi dne 27. 6. 1991 ni bil oborožen. To pa pomeni, da ni pogojev za ugoditev zahtevi.

Drugostopni upravni organ je pritožbo tožnika zoper izpodbijano odločbo zavrnil kot neutemeljeno. V razlogih ugotavlja, da je bil postopek voden pravilno in v skladu z zakonom (ZUP). Odločitvi prve stopnje pa pritrdi tudi po vsebini, saj po tem, ko ponovno presodi vse zbrane dokaze, ugotavlja, da tožnik kot pripadnik narodne zaščite pri zadolžitvi omenjenega dne ni bil oborožen niti ni bil aktiven pri postavljanju barikad in tudi ne kot pripadnik narodne zaščite za varovanje vodnih virov. V zvezi s pritožbenimi navedbami pripominja, da je tožnik zahtevek za priznanje statusa vojnega veterana res vložil že v letu 2006, vendar na drugi dejanski in pravni podlagi (na podlagi točke j) 7. alinee 2. člena ZVV), ter da je bil ta tožnikov zahtevek v ponovljenem postopku zavrnjen. V zvezi s sklicevanjem tožnika na določbo 70. člena Zakona o obrambi in zaščiti pa drugostopni organ pojasni, da se status vojnega veterana ugotavlja po določbah ZVV, ki na omenjeni zakon ne napotuje, in da je zato tožnikovo sklicevanje na navedeno določbo za odločitev nepomembno.

Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in (smiselno) predlaga njeno odpravo. V pritožbi (pravilno: tožbi) navaja, da je sicer seznanjen z določbami 2. člena ZVV, da pa se mu kljub temu izpodbijana odločitev ne zdi pravična. Omenjenega dne je bil poslan na izredno pomembno in nevarno nalogo zapiranja vode najmočnejši tankovski brigadi in diviziji protizračne obrambe v Sloveniji in to na dan, ko je JLA hotela zavzeti Brnik. Te akcije si ni sam izmislil. Na nalogo ga je poslala država oziroma občina. Pri tem so bili aretirani in nehumano obravnavani štiri ure. Ne ve, kako bi se zadeva končala, če bi bili oboroženi. Zanima ga tudi, zakaj niso dobili oboroženega spremstva, čeprav ve, da to ni vprašanje pritožbe. Sprašuje se še, kaj to pomeni, da si oborožen in kdo to določa. Pri zapiranju vode ve, kaj rabi in to so klešče (orodje) in ne orožje. Po 70. členu Zakona o obrambi in zaščiti so pripadniki Narodne zaščite med opravljanjem nalog lahko oboroženi. Zato se tožnik vpraša, če je prav, da je ZVV nekatere pripadnike narodne zaščite enostavno izločil, tudi tiste, ki so pošteno povedali, da niso bili oboroženi. Obenem se sklicuje še na 71. člen istega zakona, ki določa, da mora država izdati navodilo in pripadnike narodne zaščite poučiti, kdaj in kako se lahko uporabi strelno orožje. Oboroženi niso bili tudi zato, ker jih država ni o tem podučila.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita. Oba upravna organa sta v svojih odločbah pravilno in obširno obrazložila, zakaj tožnik, glede na zakonsko ureditev, ne more uspeti s svojim zahtevkom. Presoja in razlogi, ki sta jih pri tem navedla, po presoji sodišča pomenijo pravilno uporabo zakonskih določb, zato sodišče v celoti sledi obrazložitvi izpodbijane odločbe in se na podlagi določb 71. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, 62/10, v nadaljevanju: ZUS-1) nanje sklicuje.

Po 1. členu ZVV je vojni veteran oseba, ki je v vojni ali vojaški agresiji na Slovenijo opravljala za obrambo Republike Slovenije vojaško dolžnost ali katero od drugih dolžnosti na področju obrambe in zaščite, oziroma oseba, ki je bila na podlagi odločbe pristojnega organa ali poveljstva v skladu s predpisi neposredno vključena v oboroženi odpor. Podrobnejši kriteriji o tem, kdo se lahko šteje za vojnega veterana, so v ZVV (med drugim) določeni v 6. alinei 2. člena istega zakona, po kateri je vojni veteran med drugim tudi oboroženi pripadnik narodne zaščite, ki je v vojaški agresiji na Republiko Slovenijo v času od 26. 6. do 18. 7. 1991 opravljal dolžnosti pri obrambi Slovenije. Glede na navedene določbe statusa vojnega veterana ni mogoče priznati vsakomur, ki je na kakršenkoli način sodeloval v vojni za Slovenijo, temveč le tistemu, ki je sodeloval v času in na način, ki ga določa zakon (ZVV).

V konkretnem primeru med strankama ni spora, izhaja pa tudi iz upravnih spisov, da je tožnik v času osamosvojitvene vojne deloval v okviru narodne zaščite. Spora tudi ni, da pri tem ni bil oborožen. Zato tudi po presoji sodišča tožnikovega delovanja oziroma sodelovanja pri obrambi Slovenije ni mogoče šteti za delovanje, ki je podlaga za pridobitev statusa vojnega veterana. V citiranih določbah ZVV je dovolj natančno določeno, da se status lahko prizna le tistim pripadnikom narodne zaščite, ki so svoje obrambne dolžnosti opravljali oboroženi in torej na način, ki je predstavljal tisto povečano nevarnost, ki opravičuje njihov posebni položaj in s tem dejansko podlago za priznanje (posebnega) statusa vojnega veterana. Za priznanje statusa torej ne zadošča položaj pripadnika narodne zaščite, temveč je določen še dodatni pogoj, in to ne kakršnakoli oborožitev, temveč oborožitev kot pripadnika narodne zaščite. Ta pogoj pa v konkretnem primeru nedvomno ni bil izpolnjen. Razlog, zakaj je bilo temu tako, za odločitev ni pravno pomemben. Tako kot niso pravno pomembni tožbeni in pred tem že pritožbeni ugovori v zvezi s položajem in usposabljanjem pripadnikov narodne zaščite ter sklicevanje na določbe Zakona o obrambi in zaščiti, ki jih kot takšne pravilno zavrne že drugostopni upravni organ v svoji odločbi.

Ker je torej odločitev tožene stranke pravilna, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo, na podlagi določb prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Ker okoliščine, relevantne za odločitev, niso sporne, je sodišče, na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1, odločilo brez glavne obravnave.