Jedro

Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je bilo med pravdnima strankama že pred podpisom prodajne pogodbe dogovorjeno, da njuna denarna prispevka h kupnini za navedene nepremičnine ne bosta enaka (ali je bil s tem tožnici in tožencu odobren najvišji možni kredit ni pomembno), kljub temu pa bosta na teh nepremičninah pridobili enaka solastninska deleža. Res to neposredno ne izhaja iz določb pisne prodajne pogodbe, kjer je določeno solidarno plačilo in bi v takšnem primeru v primeru odsotnosti drugačnega dogovora padel na vsakega udeleženca enak del obveznosti plačila kupnine (405. člen OZ), vendar pa je sodišče prve stopnje na podlagi vseh okoliščin primera pravilno ugotovilo, da je bil med pravdnima strankama sklenjen drugačen dogovor o njunih prispevkih h kupnini.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje v odločitvi o stroških postopka v točki III izreka spremeni tako, da se znesek „2.311,40 EUR“ nadomesti s pravilnim zneskom „2.106,44 EUR“.

II. V ostalem delu se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo primarni tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki je zahtevala, da se ugotovi, da je tožnica poleg idealnega deleža ½ nepremičnin ID znak parcela 0000 483/1 in ID znak parcela 0000 482, na katerem je že vknjižena kot lastnica, tudi lastnica idealnega deleža 12/100 teh istih nepremičnin, pri katerih je kot lastnik vpisan toženec ter da je toženec dolžan tožnici v roku 15 dni izstaviti notarsko overjeno zemljiškoknjižno listino, s katero izrecno in brezpogojno dovoljuje, da se pri njem lastnem idealnem deležu ½ nepremičnin ID znak parcela 0000 483/1 in ID znak parcela 0000 482 vknjiži lastninska pravica na ime tožnice do 12/100 celote nepremičnin, sicer bo zemljiškoknjižno listino nadomestila ta sodba (točka I izreka). Zavrnilo je tudi podrejeni tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala, da ji toženec v roku 15 dni plača 11.800,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17.7.2015 dalje do plačila (točka II izreka). Odločilo je tudi, da mora tožnica v roku 15 dni tožencu plačati stroške tega postopka v višini 2.311,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila (točka III izreka).

2. Zoper to sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP1) pritožila tožnica. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku tožnice v celoti ugodi, podrejeno pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je skladno zatrjevala, da ker je sama plačala 62% kupnine, toženec pa 38% kupnine, je bilo med pravdnima strankama dogovorjeno in nesporno, da posledično vsakemu od njiju pripada tolikšen delež nepremičnine, kolikor je zagotovil kupnine, kljub temu, da sta v prodajni pogodbi ostala zapisana deleža vsake od pravdnih strank do ½, da je torej tožnica lastnica 62% deleža in toženec lastnik 38% deleža na spornih nepremičninah. Zmotno je sodišče presodilo izpoved tožnice glede dogovora o višini deležev na spornih nepremičninah glede na plačano kupnino. Njeno izpoved, „da niso ničesar ukrenili po ugotovitvi, da bosta denarna prispevka različna“, je presodilo iztrgano iz konteksta, torej zmotno. Nesporno je, da pravdni stranki v tistem času nista ničesar uredili formalno v smislu sklenitve pisne pogodbe. Z izpovedjo strank in prič se je tudi potrdilo, da je bil dogovor glede deležev dejansko realiziran, saj je tožnica zasedla ustrezno večji del in toženec ustrezno manjši del stanovanjske hiše, nekako skladno z deleži plačane kupnine. Tega dejstva sodišče pri svoji odločitvi sploh ni upoštevalo. Sodišče je zmotno kot neverodostojno ocenilo izpoved priče A. A., ki je izpovedal o vsebini dogovora. Pogovor o tem se je odvijal zgolj v prisotnosti pravdnih strank in priče A. A., zato je logično, da nobena druga priča o tem dogovoru ni mogla izpovedati nič, saj pri pogovorih o tem nihče drug ni bil prisoten. Napačen je zaključek v sodbi o tem, da med strankama ni bilo dogovora o tem, da bosta plačali vsaka polovico kupnine. Iz obrazložitve sodbe ne izhaja, na čem je sodišče utemeljilo svoj zaključek, da je tožnica s kreditom 51.000,00 EUR dobila odobren najvišji možen kredit in toženec s kreditom 38.000,00 EUR zgolj razliko. V sodbi niso navedeni razlogi, zakaj sodišče ni presodilo obratno. Toženec ni prerekal navedbe tožnice, da več kot 38.000,00 EUR kredita ni mogel dobiti, saj ni bil kreditno sposoben za višji znesek kredita. Sodišče zmotno v zapisu solidarne obveznosti plačila kupnine v prodajni pogodbi z dne 13.7.2015 vidi razloge za to, da verjame toženi stranki, da med strankama ni bilo dogovorjeno plačilo kupnine po enakih deležih. Sodišče spregleda, da skladno s 405. členom OZ zapis solidarne obveznosti že sam po sebi predpostavlja enake obveznosti dolžnikov v razmerju drug do drugega. Sodišče je podlago za dogovor o tem, da naj bi bili pravdni stranki dejansko dogovorjeni, da bo tožnica prispevala največji možen delež kupnine, toženec pa razliko, zmotno videlo tudi v tem, da je tožnica plačala tako aro, kot tudi oba računa nepremičninske agencije (svojega in toženčevega). Agencija je izdala račun za polovični znesek, kar dodatno potrjuje, da je bilo tudi s strani agencije jaso in nedvoumno, da vsaka stranka vse obveznosti poravna do polovice. Sodišče v 22. točki obrazložitve sodbe tožnici neupravičeno očita neverodostojnost, ko je govora o višini zaprošenega in odobrenega kredita. Ne upošteva splošno znane dinamike postopka odobritve kredita. Stranka sama ne oblikuje prosto vloge za odobritev kredita na način, da sama navede poljuben znesek, temveč višino zneska na podlagi relevantnih podatkov opredeli referent, saj če bi stranka zaprosila za znesek, ki je glede na kreditno sposobnost previsok, kreditni odbor stranki kredita ne bi odobril. Vloga tožnice za odobritev kredita nikakor ne nakazuje na to, da je tožnica za višji kredit zaprosila, ker bi vnaprej obstajal dogovor, da bo sama plačala višji del kupnine. Tožnica v nasprotju z navedbo sodišča tudi ni neskladno izpovedovala o tem, zakaj je vzela 51.000,00 EUR kredita, saj je iz njenih izpovedi skladno izpovedala, da je zaprosila za nekaj več, ker je računala, da bo še nekaj vložila v hišo. Ni jasno, kaj ima sodišče v mislih z navedbo, da je bilo že od samega začetka jasno, da bo tožnica prejela višji kredit. V tem delu sodbe ni mogoče preizkusiti. Glede na to, da toženec sam na svoji vlogi očitno tudi ni zapisal zneska 38.000,00 EUR, je jasno, da sam ni zasledoval zneska kredita v najmanjši možni višini, temveč prej obratno, ni vedel, koliko znaša maksimum, za katerega lahko zaprosi. Zmoten je zaključek sodišča, da je bilo že na samem začetku jasno, da toženec ne bo prejel kredita v zadostni višini za plačilo polovice kupnine. Sodišče v spisu ni imelo prav nobene podlage za zaključek, da bi tožnica vedela za višino toženčevega kredita pred podpisom prodajne pogodbe. O tem, da bi tožnica pristala na plačilo več kot polovice kupnine, pa ne govori prav noben dokaz, razen izpoved toženca. Glede podrednega zahtevka navaja, da je vseskozi skladno trdila in izpovedovala, da nikoli ni plačala spornih 11.800,00 EUR z namenom, da toženec obdrži tako 12% delež, ki ga ni plačal, kakor tudi ne povrne tožnici zneska 11.800,00 EUR, ki ga ni plačal. Med pravdnima strankama ni bil sklenjen drugačen usten dogovor, sodišče ne pove, kdaj in kje naj bi ga stranki sklenili. Če bi bil dogovor pravdnih strank, da bosta nosili kupnino po različnih deležih, bi nedvomno lahko to zapisali v prodajno pogodbo, sodišče pa temu nezapisu ni pripisalo prav nobenega pomena. Dogovorjeno in podpisano pa je bilo solidarno plačilo, ki predpostavlja plačilo po enakih deležih. Za pripravljalni narok je sodišče tožencu neutemeljeno priznalo 400 točk, saj se ta narok vrednoti po 50% vrednosti tarife za prvi narok. Sodišče je neutemeljeno priznalo tožencu stroške odsotnosti iz pisarne vsakič po 40 točk. Pooblaščenka toženca je od sodišča oddaljena dobra 2 kilometra, z osebnim vozilom pot traja dobrih 5 minut, zato priznanje tega stroška ni utemeljeno.

3. Toženec je na pritožbo odgovoril in predlagal zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema skrbno in prepričljivo dokazno oceno sodišča prve stopnje. Pritožba je ne omaje. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov pravilno zaključilo, da je neprepričljiva tožničina izpovedba, da naj bi za odobritev višjega kredita od toženčevega izvedela šele po podpisu prodajne pogodbe in sicer ko so se oglasili v Banki zaradi podpisa kreditne pogodbe. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje zapisalo, da je bilo že od samega začetka jasno, da bo tožnica v vsakem primeru prejela višji znesek kredita kot toženec. Tožnica v pritožbi neutemeljeno graja, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo, kaj je mislilo z izrazom „od začetka“. V obravnavani zadevi je bistveno le to, da je tožnica za dejstvo, da bosta pravdni stranki prejeli različna zneska kredita in krili različna zneska kupnine vedela in s tem soglašala že pred podpisom prodajne pogodbe, kjer je bil določen solastninski delež do ½ za vsako od pravdnih strank. Zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana, sodbo je mogoče preizkusiti. Prepričljiv je razlog sodišča prve stopnje, da je izkustveno gledano neprepričljivo, da bi tožnica za višino odobrenih kreditov izvedela šele potem, ko je že podpisala prodajno pogodbo. Poleg tega iz dosjejev kreditojemalcev izhaja, da je kreditni odbor Banke sklep o odobritvi kreditov pravdnima strankama sprejel 2.7.2015 ter da je bilo s strani toženca zaprošeno za odobritev kredita v višini 38.000,00 EUR (in ne v višini 49.000,00 EUR, kolikor bi znašala polovica dogovorjene kupnine) in s strani tožnice v višini 51.000,00 EUR (kar je več kot polovica kupnine). Zaslišana bančna uslužbenka je v zvezi s tem povedala, da je običajno stranka že na razgovoru povedala, koliko denarja bi želela, potem pa so glede na kreditno sposobnost ugotavljali, koliko ga je sploh sposobna dobiti. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da sodišče ni upoštevalo splošno znane dinamike postopka odobritve kredita. Sodišče prve stopnje pravilno ni sprejelo kot prepričljive trditve in izpovedbe tožnice, da tožnica ni vedela, za koliko kredita je zaprosil toženec. Pravilno je pojasnilo, da je prvo, kar bi po logiki stvari pravdni stranki kot kupca pred sklenitvijo prodajne pogodbe morali vedeti, ali sta obe sploh kreditno sposobni za pridobitev kredita v višini, ki je bila potrebna za plačilo kupnine oziroma kakšen znesek kredita sploh lahko obe pridobita in ali jima je bil takšen znesek kredita tudi dejansko odobren. Nasprotna pritožbena navedba pritožbenega sodišča ne prepriča. Pravilen je tako zaključek sodišča prve stopnje, da je bilo med pravdnima strankama že pred podpisom prodajne pogodbe dogovorjeno, da njuna denarna prispevka h kupnini za navedene nepremičnine ne bosta enaka (ali je bil s tem tožnici in tožencu odobren najvišji možni kredit ni pomembno), kljub temu pa bosta na teh nepremičninah pridobili enaka solastninska deleža. Res to neposredno ne izhaja iz določb pisne prodajne pogodbe, kjer je določeno solidarno plačilo in bi v takšnem primeru v primeru odsotnosti drugačnega dogovora padel na vsakega udeleženca enak del obveznosti plačila kupnine (405. člen OZ), vendar pa je sodišče prve stopnje na podlagi vseh okoliščin primera pravilno ugotovilo, da je bil med pravdnima strankama sklenjen drugačen dogovor o njunih prispevkih h kupnini. Nasprotne pritožbene navedbe dokazne ocene sodišča prve stopnje ne omajejo. Tudi dejstvo, da je agencija izdala račun za polovični znesek vsaki od pravdnih strank, samo po sebi še ne pove ničesar o dogovoru pravdnih strank. Nepremičninska posrednica se namreč konkretnih okoliščin nepremičninskega posredovanja ni spomnila. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da tožničina izpovedba glede tega, zakaj je zaprosila za znesek kredita, ki je bil višji od polovice kupnine, ni bila skladna. Pritožbeno sodišče se v zvezi s tem sklicuje na razloge sodišča prve stopnje v točki 22 obrazložitve sodbe. Tožnica prodajne pogodbe tudi nikoli ni izpodbijala zaradi zmote. Zato takšna pogodba o polovičnih solastninskih deležih velja in ima podlago v sklenjenem dogovoru pravdnih strank o višini solastninskih deležev in o različnih prispevkih h kupnini. Sodišče prve stopnje je nadalje tudi pravilno zaključilo, da med pravdnima strankama naknadni dogovor o različnih solastninskih deležih ni bil sklenjen. Že sama tožnica v izpovedbi tega ni potrdila (pri čemer ni utemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče njeno izpovedbo presodilo iztrgano iz konteksta), prav tako ne toženec, zato izolirana izpovedba priče A. A. (tožničinega partnerja) pritožbenega sodišča ne prepriča o nasprotnem. Zato tudi ni pomembno, kakšen je bil morebitni dogovor strank o uporabi sporne nepremičnine. Oba zahtevka (tako primarni kot podredni) sta bila tako pravilno zavrnjena.

6. Delno pa je utemeljena pritožba tožnice glede odločitve o pravdnih stroških. Za pripravljalni narok je v Odvetniški tarifi predvideno plačilo v višini 50% iz tarifne številke 19 (2. točka tar. št. 21, enako v prej veljavni tar. št. 20), kar znaša 200 točk in ne 400 točk. Prav tako je za vsako odsotnost iz pisarne toženec upravičen do povrnitve v znesku 20 točk in ne 40 točk (4. odst. 6. člena OT), saj ima njegova pooblaščenka svojo pisarno v oddaljenosti od sodišča 2 km in 7 minut vožnje z avtom (podatek vzet iz „Google zemljevidov“). Zato za prihod in odhod s posamičnega naroka za pot ni potrebovala več kot pol ure. V tem obsegu je pritožbeno sodišče pritožbi tožnice ugodilo in odločitev o stroških postopka v točki III izreka spremenilo tako, da je znesek 2.311,40 EUR nadomestilo s pravilnim zneskom 2.106,44 EUR. V ostalem delu pa je pritožbo potem, ko ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

7. Ker tožnica s pritožbo o glavni stvari ni uspela, sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (1. odst. 154. člena ZPP).

1 Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami in dopolnitvami.