Jedro

Po ugotovitvah sodišč prve in druge stopnje sta stranki vse premoženje, kupljeno s kupno pogodbo dne 9.12.1985, pridobili v času trajanja zakonske skupnosti z njunimi sredstvi. Tožnik ni uspel dokazati, da je kupnino plačala njegova mati M. R. in da je svojo polovico hiše Č. 2 (parc.št. 82) dejansko podaril toženki s pogodbo z dne 3.2.1986. Kot je utemeljeno poudarilo sodišče druge stopnje, ni bilo mogoče prezreti določbe 4. točke darilne pogodbe, da je ta le formalnega značaja, in da služi za ureditev zemljiškoknjižnega stanja v skladu z dejanskim lastništvom obeh zakoncev.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke M.R., da mu mora tožena stranka A. R. vrniti polovico parcele št. 82 k.o. Č., ki jo je prejela z darilno pogodbo z dne 3.2.1986, ter izstaviti listino za vknjižbo tožnikove lastninske pravice do celote. Ugodilo pa je nasprotni tožbi A. R., da predstavljajo skupno premoženje strank nepremičnine po prodajni pogodbi z dne 9.12.1985: parc.št. 1778, vl.št. 58, parc.št. 1779 in 1782, vl.št. 364, parc.št. 1780, vl.št. 67, parc.št. 1781, vl.št. 66 in parc.št. 82, vl.št. 58, vse k.o. V., ter da znaša solastninski delež vsake stranke do polovice, toženec pa mora izstaviti tožnici zemljiškoknjižno listino za vpis njene lastninske pravice do polovice, sicer bo takšno listino nadomestila sodba. Tožniku M. R. je naložilo, da povrne toženki A. R. pravdne stroške v znesku 148.300,00 SIT. Proti tej sodbi se je pritožil tožnik M. R. Sodišče druge stopnje je ob reševanju te pritožbe po uradni dolžnosti sodbo sodišča prve stopnje v točki 2 izreka tako spremenilo, da je del tožbenega zahtevka, ki se nanaša na parcelo št. 82, vl.št. 58, zavrnilo. Spremenilo je izrek o pravdnih stroških tako, da je naložilo tožeči stranki povračilo pravdnih stroškov v znesku 98.465,00 SIT. Sicer pa je tožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnik M. R. je vložil revizijo proti sodbi sodišča druge stopnje, kolikor je bila z njo potrjena sodba sodišča prve stopnje. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo tako spremeni, da ugodi njegovemu zahtevku in zavrne tožbeni zahtevek iz nasprotne tožbe, podrejeno pa, da izpodbijani del sodbe sodišča druge stopnje in sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V obrazložitvi revizije se sklicuje na svoje pritožbene navedbe. Navaja še, da sodišče druge stopnje sodbe sodišča prve stopnje ne bi smelo potrditi, ampak bi moralo v celoti ugoditi pritožbi.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o prejeti reviziji ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti preizkusilo glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), vendar take kršitve ni ugotovilo.

Uveljavljanega revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava tožnik v reviziji ni obrazložil, ampak se pri tem sklicuje na pritožbene navedbe. Revizija je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodni odločbi. Zato revizijskih trditev ni mogoče vezati na tiste, ki jih je stranka uveljavljala že v pritožbi in so bile pred sodiščem druge stopnje že preizkušene. Ker pa mora revizijsko sodišče po 386. členu ZPP paziti po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava, je tudi v tej smeri preizkusilo izpodbijano sodbo. Ugotovilo je, da je bilo na podlagi dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano, materialno pravo pravilno uporabljeno. Po ugotovitvah sodišč prve in druge stopnje sta stranki vse premoženje, kupljeno s kupno pogodbo dne 9.12.1985, pridobili v času trajanja zakonske skupnosti z njunimi sredstvi. Tožnik ni uspel dokazati, da je kupnino plačala njegova mati M. R. in da je svojo polovico hiše Č. 2 (parc.št. 82) dejansko podaril toženki s pogodbo z dne 3.2.1986. Kot je utemeljeno poudarilo sodišče druge stopnje, ni bilo mogoče prezreti določbe 4. točke darilne pogodbe, da je ta le formalnega značaja, in da služi za ureditev zemljiškoknjižnega stanja v skladu z dejanskim lastništvom obeh zakoncev. Tožnik med pravdo tudi ni dokazal, da bi bil njegov delež na skupnem premoženju večji od toženkinega. Glede na ugotovljeno dejansko stanje sta sodišči pravilno odločili, ko sta zavrnili tožnikov zahtevek za vrnitev darila in ugodili nasprotnemu zahtevku na ugotovitev obsega skupnega premoženja ter deleža na njem (2. odstavek 51. člena in 59. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih). Sodišče druge stopnje je pravilno zavrnilo del zahtevka iz nasprotne tožbe (glede parc. št. 82), saj je toženka pri tej nepremičnini že vknjižena.

Iz vseh navedenih razlogov je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).