Jedro

Če pritožnik ob navedbi izpodbijane odločbe in nedvoumnih razlogih zoper del izpodbijane odločbe, v katerem ni uspel (kot v obravnavanem primeru), hkrati še natančneje opredeli del odločbe sodišča prve stopnje, ki ga izpodbija, pri tem pa individualizira tisti del izreka, v katerem je uspel, to pomeni, da pritožba ni dovoljena zaradi pomanjkanja pravnega interesa le proti delu odločbe, v katerem je pritožnik uspel (četrti odstavek 343. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se delno ugodi, izpodbijani sklep se razen v delu, v katerem je zavržena pritožba proti I.2. točki izreka sklepa sodišča prve stopnje, razveljavi, in se zadeva v tem obsegu vrne v ponovno odločanje sodišču druge stopnje.

V preostalem delu se zahteva za varstvo zakonitosti zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom izvršbo delno dovolilo, delno pa je zavrnilo predlog za izvršbo na podlagi izvršilnega naslova. Za odločanje o zahtevi za varstvo zakonitosti sta pomembna dva dela tega sklepa: prvi, v katerem je sodišče prve stopnje dovolilo izvršbo za zamudne obresti do višine izterjevane glavnice v znesku 21.472,74 EUR (I.2. točka izreka sklepa), in drugi, v katerem je sodišče prve stopnje predlog za izvršbo v obrestnem delu (delno) zavrnilo zaradi prepovedi ultra alterum tantum za zamudne obresti nad izterjevano glavnico 21.472,74 EUR (III.1. točka izreka sklepa).

2. Upnik je vložil pritožbo proti sklepu sodišča prve stopnje. V pritožbi je navedel še: (1) da se pritožuje proti I.2. točki izreka sklepa, (2) da uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava in (3) da sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da v obravnavanem primeru ne pride v poštev slovensko pravo, temveč avstrijsko, ki ne pozna prepovedi ultra alterum tantum. Slednje stališče je v pritožbi še podrobneje utemeljil. 3. Sodišče druge stopnje je pritožbo upnika zavrglo. Zavrženje pritožbe je utemeljilo s pomanjkanjem pravnega interesa, ker je razumelo, da je upnik vložil pritožbo (le) proti delu sklepa sodišča prve stopnje, v katerem je upnik uspel, to je zoper I.2. točko izreka sklepa.

4. Zoper sklep sodišča druge stopnje je Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije vložilo zahtevo za varstvo zakonitosti. Navedlo je, da so izpolnjeni kriteriji iz 367. a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ker je od odločitve Vrhovnega sodišča pričakovati stališče, ki bo pripomoglo k pravni varnosti glede vprašanja presoje o popolnosti in dovoljenosti pritožbe. Vrhovno državno tožilstvo je uveljavljalo relativno bistveno kršitev postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP zaradi zmotne uporabe četrtega odstavka 343. člena v zvezi s 1. točko 365. člena ZPP, opustitve uporabe tretjega odstavka 343. člena ZPP v zvezi s 335. člena ZPP in opustitve uporabe prvega in drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP (vse v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju; v nadaljevanju ZIZ). Vrhovno državno tožilstvo je v zahtevi za varstvo zakonitosti opozorilo, da je bila upniku z zavrženjem pritožbe nezakonito odvzeta možnost njenega vsebinskega obravnavanja. S tem naj bi bila utemeljena absolutna bistvena kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Vrhovno državno tožilstvo je predlagalo, naj Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v nov postopek sodišču druge stopnje.

5. Zahteva za varstvo zakonitosti je bila vročena upniku in dolžniku. Upnik je na zahtevo za varstvo zakonitosti odgovoril. Predlagal je, naj vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi.

6. Vrhovno sodišče je ocenilo, da so v obravnavanem primeru izpolnjeni kriteriji iz 367.a člena ZPP (v zvezi s tretjim odstavkom 385. člena ZPP). Zato je zahtevo za varstvo zakonitosti vsebinsko obravnavalo.

7. Zahteva za varstvo zakonitosti je delno utemeljena.

8. Vrhovno sodišče pritrjuje zahtevi za varstvo zakonitosti, da je osnovno vodilo za opredeljevanje obsega izpodbijanja odločbe sodišča prve stopnje s pritožbo del te odločbe, v katerem pritožnik ni uspel (drugi del prvega odstavka 350. člena ZPP). Izhodišče, opredeljeno z domnevo o obsegu izpodbijanja s pritožbo, je logična posledica tretjega odstavka 343. člena ZPP (v zvezi s 1. točko 335. člena ZPP), po katerem za popolnost pritožbe zadostuje, da pritožnik (poleg podpisa) opredeli le odločbo, ki jo izpodbija. Omejitev preizkusa izpodbijane odločbe na le s pritožbo izrecno opredeljeni izpodbijani del (prvi del prvega odstavka 350. člena ZPP) pride tako lahko v poštev takrat, ko pritožnik s pritožbeno izjavo iz 2. točke 335. člena ZPP nedvoumno omeji okvir vsebinskega preizkusa, ki bi ga bilo treba sicer upoštevati, skladno domnevi o obsegu izpodbijanja iz drugega dela prvega odstavka 350. člena ZPP. Pritožbena izjava o obsegu izpodbijanja bo v kontekstu prvega dela prvega odstavka 350. člena ZPP tako v načelu pomembna takrat, ko bo zoževala domnevo o obsegu izpodbijanja iz drugega dela prvega odstavka 350. člena ZPP in s tem dolžnosti pritožbenega sodišča glede obsega vsebinskega preizkusa s pritožbo izpodbijane odločbe sodišča prve stopnje. Pritožbena izjava o obsegu izpodbijanja ima pomen v omejitvenem (ali izključevalnem) smislu. Ker ima ta pritožbena izjava restriktiven pomen, mora biti taka tudi njena razlaga (J. Zobec, komentar k 350. členu, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, stran 412).

9. Z vpogledom v pritožbo upnika se je Vrhovno sodišče prepričalo, da iz razlogov te pritožbe nedvoumno izhaja, da se pritožnik - upnik ne strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje, da obveznost dolžnika iz naslova zamudnih obresti preneha, ko te dosežejo znesek glavnice. V pritožbi je namreč pojasnjeno, da gre za razmerje z mednarodnim elementom in da je treba uporabiti avstrijsko (in ne slovensko) pravo, ki tovrstne omejitve ne pozna. Obravnavane pritožbene izjave o obsegu izpodbijanja v kontekstu celotne upnikove pritožbe tako ni mogoče razumeti kot njegove zahteve, naj se pritožbeno sodišče omeji le na tisti del sklepa sodišča prve stopnje, v katerem je bila izvršba dovoljena. Vrhovno sodišče zato pritrjuje zahtevi za varstvo zakonitosti, da natančnejša opredelitev izpodbijanega dela odločbe sodišča prve stopnje v pritožbi (ki ustreza neobvezni sestavini pritožbe iz 2. točke 335. člena ZPP), s katero je pritožnik označil del, v katerem je uspel, ni zadostovala za presojo, da upnik nima pravnega interesa za pritožbo v celoti. Dolžnost preizkusa izpodbijane odločbe sodišča prve stopnje, skladno domnevi o obsegu izpodbijanja iz drugega dela prvega odstavka 350. člena ZPP, s takšno pritožbeno izjavo ni bila izključena.

10. Če pritožnik ob navedbi izpodbijane odločbe in nedvoumnih razlogih zoper del izpodbijane odločbe, v katerem ni uspel (kot v obravnavanem primeru), hkrati še natančneje opredeli del odločbe sodišča prve stopnje, ki ga izpodbija, pri tem pa individualizira tisti del izreka, v katerem je uspel, to pomeni, da pritožba ni dovoljena zaradi pomanjkanja pravnega interesa le proti delu odločbe, v katerem je pritožnik uspel (četrti odstavek 343. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Pritožbeno sodišče je zato zmotno uporabilo četrti odstavek 343. člena ZPP (v zvezi s 15. členom ZIZ), ko je pritožbo v celoti zavrglo, na kar zahteva za varstvo zakonitosti pravilno opozarja. Podana je uveljavljena bistvena kršitev postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki je vplivala na zakonitost in pravilnost sklepa, in s tem delno razveljavitveni razlog iz prvega odstavka 379. člena ZPP (v zvezi z drugim odstavkom 391. člena ZPP in 15. členom ZIZ). Vrhovno sodišče je izpodbijani sklep razveljavilo v delu, v katerem je bila zavržena pritožba upnika zoper zavrnilni del sklepa sodišča prve stopnje.