Jedro

Ugovor zoper sklep o izvršbi mora dolžnik v skladu z 2. odst. 53. člena ZIZ obrazložiti. Tako mora dolžnik v ugovoru navesti dejstva, s katerimi ga utemeljuje in predložiti dokaze, sicer se ugovor šteje za neobrazloženega in je kot tak neutemeljen. Vendar pa je dolžnik v ugovoru zoper sklep o izvršbi, ki je bil izdan na podlagi izvršilnega naslova, pri navajanju dejstev omejen na tista dejstva, ki preprečujejo izvršbo in so primeroma našteta v 1. odst. 55. člena ZIZ. Iz vsebine dolžnikovega ugovora izhaja, da z upnikom še nista sklenila izvensodne poravnave glede plačila obveznosti po pravnomočni sodni odločbi, saj sta šele v fazi dogovarjanja. Sodišče druge stopnje zato zaključuje, da dolžnik v ugovoru ni navedel dejstev, iz katerih bi izhajalo, da je upnikova terjatev prenehala na podlagi (že) sklenjene izvensodne poravnave (8. točka 1. odst. 55. člena ZIZ).

Izrek

Ugovor se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je na predlog upnika izdalo sklep o izvršbi na podlagi pravnomočne in izvršljive sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. ... z dne 10.2.1999 (17. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju, v nadaljevanju ZIZ).

Zoper sklep o izvršbi je dolžnik pravočasno ugovarjal. Navedel je, da je upniku predlagal izvensodno poravnavo in da mu je g. R. na razgovoru na gradu ... obljubil, da bo v nekaj dneh pripravil odgovor. Odgovora še ni prejel, zadevo pa je pripravljen izvensodno poravnati pod pogoji, kot so jih dogovorili.

Sodišče prve stopnje je ugovor dolžnika štelo za neutemeljen (po 2. odst. 53. člena ZIZ) in ga po 2. odst. 54. člena ZIZ poslalo sodišču druge stopnje, da o njem odloči kot o pritožbi.

Ugovor ni utemeljen.

Skladno s 1. odst. 57. člena ZIZ je bil ugovor vročen upniku v odgovor. Upnik na ugovor ni odgovoril, zato na podlagi 1. odst. 58. člena ZIZ navedbe dolžnika štejejo za resnične.

Vendar pa se navedena posledica nanaša le na v ugovoru navedena dejstva, ne pa na interpretacijo pravnih pravil. Sodišče prve stopnje je izvršbo dovolilo na podlagi izvršilnega naslova in sicer pravnomočne sodbe (17. člen v zvezi z 18. členom ZIZ). Glede na določilo 2. odst. 53. člena ZIZ mora biti ugovor obrazložen. Dolžnik mora v ugovoru navesti dejstva, s katerimi ga utemeljuje in predložiti dokaze, sicer se ugovor šteje za neobrazloženega in je kot tak neutemeljen. Vendar pa je dolžnik v ugovoru zoper sklep o izvršbi, ki je bil izdan na podlagi izvršilnega naslova, pri navajanju dejstev omejen na tista dejstva, ki preprečujejo izvršbo in so primeroma našteta v 1. odst. 55. člena ZIZ. Iz vsebine dolžnikovega ugovora izhaja, da z upnikom še nista sklenila izvensodne poravnave glede plačila obveznosti po pravnomočni sodni odločbi, saj sta šele v fazi dogovarjanja. Sodišče druge stopnje zato zaključuje, da dolžnik v ugovoru ni navedel dejstev, iz katerih bi izhajalo, da je upnikova terjatev prenehala na podlagi (že) sklenjene izvensodne poravnave (8. točka 1. odst. 55. člena ZIZ). Zato je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da ugovor dolžnika ni utemeljen (3. odst. 58. člena ZIZ).

Ker ob preizkusu izpodbijane odločbe tudi ni najti razlogov, na katere je sodišče druge stopnje dolžno paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 365. člena ZPP/77, v zvezi s 381. členom ZPP/77 ter 2. odst. 55. člena in 15. členom ZIZ), je zavrnilo ugovor dolžnika z dne 26.8.1999 kot neutemeljen in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 380. člena ZPP/77 v zvezi s 15. členom ZIZ).

Določbe ZPP/77 (Ur.l. SFRJ, št. 4/77, 36/77, 36/80, 69/82, 58/84, 74/87, 14/88, 57/89, 29/90 in 27/90) je sodišče druge stopnje uporabilo na podlagi 1. odst. 498. člena ZPP (Ur.l. RS, št. 26/99).