Jedro

Tožnik je bil na delo v drugo družbo (v kateri se je poškodoval pri delu) napoten preko prvotožene stranke (svojega delodajalca s.p.) in drugotožene stranke (d.o.o., ki je s prvotoženo stranko s.p. sklenila pogodbo o najemu delavcev). Obe sta v razmerju do uporabnika (te druge družbe) delodajalca, ki opravljata dejavnost zagotavljanja dela drugemu uporabniku. V razmerju do prvotožene stranke pa je drugotožena stranka uporabnik, kar pomeni, da jo bremeni obveznosti iz prvega odstavka 61. člena ZDR o obveščanju delodajalca (prvotožene stranke) o vseh pogojih za opravljanje dela, ki jih mora izpolnjevati delavec, in mu predložiti oceno tveganja za nastanek poškodb in zdravstvenih okvar. Te obveznosti ni prost, četudi je delavca „posodil“ drugemu uporabniku. Zato je za škodo, ki jo je delavec utrpel, podana solidarna odgovornost vseh treh toženih strank.

Izrek

Pritožbama se delno ugodi in se izpodbijana sodba delno spremeni v točki I izreka, tako da se prisojeni znesek zniža na 17.082,10 EUR, v presežku pa se tožbeni zahtevek za plačilo 4.822,59 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 11. 2009 do plačila zavrne.

V ostalem se pritožbi zavrneta in se potrdi nespremenjeni del sodbe sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo prvotoženi in drugotoženi stranki naložilo, da sta tožeči stranki dolžni nerazdelno plačati preostanek odškodnine v višini 21.904,69 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 11. 2009 do plačila (točka I izreka) in ji povrniti stroške pooblaščenca v višini 3.229,02 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka petnajstdnevnega izpolnitvenega roka do plačila, stroške sodnega izvedenca medicinske stroke v višini 1.904,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila ter stroške sodnega izvedenca s področja varstva pri delu v višini 997,02 EUR, tako da se upošteva s strani drugotožene stranke že plačanih 300,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila, pa plačata na račun sodišča (točka II izreka).

Zoper navedeno sodbo se iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka po 14. točki 338. člena (pravilno: drugega odstavka 339. člena) Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) pritožuje prvotožena stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi (pravilno: spremeni), tako da tožbeni zahtevek zoper prvotoženo stranko zavrne, tožeči stranki pa naloži, da ji povrne stroške postopka. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bila tožeča stranka napotena na delo v A. d.o.o., pri čemer se je drugotožena stranka zavezala zagotoviti izvajanje ukrepov iz varstva pri delu, A. d.o.o. pa se je zavezala, da bo v primeru nesreče pri delu plačala vso odškodnino. Tožeča stranka je pred nesrečo pri delu en teden ročno čistila ulitke, nato pa ji je A. d.o.o. brez vednosti prvotožene in drugotožene stranke, ne da bi tožečo stranko poučila o varnem delu in ne da bi ji izročila ustrezna zaščitna sredstva, odredila delo na stroju. Takšno delo je pomenilo nevarno dejavnost. Na dan nesreče pri delu je na stroju tožeča stranka delala prvič. Tožeča stranka bi lahko delo, ki je bilo nevarno, odklonila. Prvotožena stranka ni imela dostopa do prostorov A. d.o.o. niti ni bila z njo v pogodbenem razmerju. Njena odgovornost za škodo, ki jo je utrpela tožeča stranka, ni podana. Škoda je nastala izključno zaradi ravnanja A. d.o.o.. Njeno ravnanje je bilo s strani prvotožene stranke nepričakovano in neprepričljivo. Med ravnanjem prvotožene stranke in nesrečo pri delu ni podana vzročna zveza. Tožeči stranki je bilo podano obvestilo o pogojih dela pri uporabniku, skupaj z navodilom o ročnem čiščenju ulitkov. Prvotožena stranka je tudi poskrbela, da je imela tožeča stranka opravljen preizkus iz varstva pri delu in da je prejela predpisana zaščitna sredstva za ročno čiščenje ulitkov. Za strojem tožeča stranka ne bi smela delati. V zvezi s prvotoženo stranko niso izpolnjeni vsi elementi civilnega delikta, ki se zahtevajo za odškodninsko odgovornost delodajalca po 184. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Uradni list RS, št. 42/02). Prvotožena stranka ni imetnik nevarne stvari oz. ni izvajala nevarne dejavnosti. Tožeča stranka ni delala v delovnem procesu pri njej, ampak pri A. d.o.o., ki je bila skupaj z drugotoženo stranko odgovorna za varno delo. A. d.o.o. je bila s pravnomočno zamudno sodbo spoznana za odgovorno za plačilo odškodnine. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da je odgovornost prvotožene stranke, ker ni izbrala takšnega naročnika, ki bi poskrbel za varno delo, je v nasprotju s preostalimi ugotovitvami in z izvedenimi dokazi. A. d.o.o. je izbrala drugotožena stranka. Prvotožena stranka zato ne more odgovarjati, če se je pri uporabniku opravljala nevarna dejavnost. Nerazdelna odgovornost delodajalca je v primeru napotitve delavca na delo k uporabniku vprašljiva, kot je razbrati iz sklepa Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII DoR 118/2010 z dne 19. 5. 2010. Glede višine škode prvotožena stranka navaja, da sicer soglaša z izvedenskim mnenjem o posledicah nesreče pri delu, da pa je sodišče prve stopnje glede na sodno prakso tožeči stranki odmerilo previsoko odškodnino. A. d.o.o. je bilo s pravnomočno zamudno sodbo naloženo plačilo odškodnine v višini 59.000,00 EUR (pravilno: 57.600,00 EUR), poleg tega pa je tožeča stranka prejela odškodnino od B. d.d. in C.d.d..

Drugotožena stranka se pritožuje zoper sodbo sodišča prve stopnje iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni in tožbeni zahtevek (delno) zavrne oz. da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da ni odgovorna za škodo, do katere je prišlo v nesreči pri delu. Drugotožena stranka je tožečo stranko zgolj napotila na delo v A. d.o.o., kot je bilo dogovorjeno s pogodbo o poslovno-tehničnem sodelovanju z dne 11. 4. 2006. Tožeča stranka bi po tej pogodbi morala opravljati delo brusilca ali pomožnega metalurškega delavca, česar A. d.o.o. ni upoštevala, ampak je tožeči stranki naložila delo na stroju za čiščenje avtodelov. Iz tega razloga ni podana vzročna zveza med ravnanjem drugotožene stranke in škodo, ki jo je tožeča stranka pri tem delu utrpela. A. d.o.o. se je v pogodbi tudi zavezala, da bo zagotovila izvajanje ukrepov iz varstva pri delu. Tega ni storila, v zvezi z zaposlitvijo oz. delom tožeče stranke je kršila številne predpise, tožeči stranki ni zagotovila potrebnega usposabljanja, kar vse izhaja iz izvedenskega mnenja izvedenca za varstvo pri delu A.B., ing.. Za nesrečo pri delu oz. škodo, ki jo je utrpela tožeča stranka, je izključno odgovorna A. d.o.o., k nastanku škode pa je soprispevala tudi tožeča stranka, ker je pred ustavitvijo segla v boben stroja in preverjala, ali so ulitki očiščeni. Njen prispevek je podan do 90 %. Sodišče prve stopnje je tožeči stranki prisodilo previsoko odškodnino glede na ugotovitve sodnega izvedenca, 179. člen Obligacijskega zakonika (OZ; Uradni list RS, št. 83/01 in nadalj.) in sodno prakso.

Pritožbi sta delno utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki sta jih uveljavljali prvotožena in drugotožena stranka v pritožbah, in skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti. Na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje je zaradi delno zmotne materialnopravne presoje tožeči stranki prisodilo previsoko odškodnino.

Ni podana absolutna bistvena kršitev pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, na katero se sklicuje pritožba prvotožene stranke. Ta kršitev bi bila podana, če bi imela izpodbijana sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi mogla preizkusiti, zlasti če bi bil izrek sodbe nerazumljiv, če bi nasprotoval samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh ne bi imela razlogov ali v njej ne bi bili navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali bi bili ti razlogi nejasni in med seboj v nasprotju. Sodba sodišča prve stopnje opisanih pomanjkljivosti nima, je ustrezno obrazložena, pritožbeno sodišče pa je sprejeto odločitev lahko preizkusilo. To velja tudi glede odgovornosti prvotožene stranke za škodo, ki jo je v nesreči pri delu utrpela tožeča stranka. Pritožbene očitke je zato razumeti kot nestrinjanje z dejanskimi ugotovitvami in stališči sodišča prve stopnje glede uporabe materialnega prava.

Odškodninska odgovornost delodajalca je urejena v 184. člena ZDR: v prvem odstavku tega člena ZDR je določeno, da mora delodajalec delavcu povrniti škodo, ki nastane pri delu oziroma v zvezi z delom, po splošnih pravilih obligacijskega prava. To pomeni, da je treba za presojo odškodninske odgovornosti obeh toženih strank upoštevati določbo 131. člena OZ in druge določbe OZ, ki urejajo krivdno in objektivno odgovornost za škodo.

Tožeča stranka se je poškodovala 19. 2. 2007 na delu v A. d.o.o., ker jo je potegnilo v bobnasti čistilni stroj. Zaradi tega je utrpela številne poškodbe. Kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje, je do poškodb prišlo pri opravljanju nevarnega dela, zaradi česar je podana objektivna odgovornost imetnika nevarne naprave oz. stoja (150. člen OZ), to je A. d.o.o.. O njeni odgovornosti je bilo že pravnomočno razsojeno z zamudno sodbo Delovnega sodišča v Mariboru, opr. št. Pd 351/2009 z dne 18. 6. 2009 v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča, opr. št. Pdp 834/2009 z dne 7. 10. 2009. Za škodo oz. poškodbe, ki so nastale tožeči stranki, prvotožena in drugotožena stranka ne odgovarjata objektivno, ker nista imetnika nevarne stvari oz. se ne ukvarjata z nevarno dejavnostjo. Njuna odgovornost je lahko le krivdna, pri čemer je treba izhajati iz pravilnih ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožeča stranka za delo na stroju ni bila usposobljena, za varnost pri delu ni bilo poskrbljeno, tožeči stranki ni bila zagotovljena ustrezna zaščitna oprema. Vse to je podlaga za krivdno odgovornost. Tožeča stranka je bila na delo v A. d.o.o. napotena prek prvotožene stranke (svojega delodajalca) in drugotožene stranke. Obe, tako pravotožena stranka kot drugotožena stranka, sta v razmerju do uporabnika (A. d.o.o.) delodajalca, ki opravljata dejavnost zagotavljanja dela drugemu uporabniku. V razmerju do prvotožene stranke pa je drugotožena stranka uporabnik, kar pomeni, da jo bremeni obveznosti iz prvega odstavka 61. člena ZDR o obveščanju delodajalca (prvotožene stranke) o vseh pogojih za opravljanje dela, ki jih mora izpolnjevati delavec, in mu predložiti oceno tveganja za nastanek poškodb in zdravstvenih okvar. Te obveznosti ni prost, četudi je delavca „posodil“ drugemu uporabniku. Pred začetkom dela delavca (tožeče stranke) sta toženi stranki med seboj sklenili pogodbo o poslovno-tehničnem sodelovanju z dne 1. 5. 2006 (priloga B11), s katero se je drugotožena stranka tudi zavezala zagotoviti ustrezne pogoje za delo in izvajanje ukrepov iz varstva pri delu: Drugotožena stranka je z A. d.o.o. sklenila pogodbo o poslovno-tehničnem sodelovanju, o kateri je izpovedal direktor drugotožene stranke A.C., ko je bil zaslišan na naroku za glavno obravnavo dne 12. 7. 2010. Ta pogodba o poslovno-tehničnem sodelovanju z dne 11. 6. 2004 (priloga A5) prav tako določa, da se naročnik (uporabnik – A. d.o.o.) zaveže za izvajanje ukrepov varstva pri delu, kot tudi za izplačilo morebitne škode, ki bi nastala delavcu. Kljub takšni določbi niti drugotožena niti prvotožena stranka nista razbremenjeni odgovornosti za škodo, seveda pod predpostavko, da so izpolnjeni vsi elementi civilnega delikta, ki so določeni z OZ. Pogodba o tehnično-poslovnem sodelovanju ali kakršna koli druga pogodba, ki jo skleneta delodajalec (ali posrednik) in uporabnik in v kateri se stranki dogovorita, katera bo odgovorna za morebitno škodo, lahko velja le v njunem medsebojnem razmerju, ne pa v razmerju do oškodovanca - delavca. To pomeni, da ima delodajalec, četudi s pogodbo „prenese“ svojo odgovornost na uporabnika, v razmerju do delavca še vedno položaj delodajalca, posledično pa tudi obveznosti iz sklenjenega delovnega razmerja.

Po določbi prvega odstavka 61. člena ZDR mora uporabnik pred začetkom dela delodajalca obvestiti o vseh pogojih za opravljanje dela, ki jih mora izpolnjevati delavec, in mu predložiti oceno tveganja za nastanek poškodb in zdravstvenih okvar. Kot navajata obe toženi stranki, A. d.o.o. tega ni spoštovala. Kljub temu, da zakon določa obveščanje kot obveznost uporabnika, pa je treba v konkretnem primeru upoštevati, da tudi toženi stranki nista aktivno ravnali v zvezi s pridobivanjem informacij o tem, kakšno delo je tožeča stranka opravljala in kakšna je bila ocena tveganja. Pri tem sta ravnali malomarno.

Poleg tega sta bili obe toženi stranki dolžni delavca (tožečo stranko) pisno obvestiti o pogojih dela pri uporabniku. Tega nista storili. Prvotožena stranka ni preverila, ali je tožeča stranka usposobljena za delo na strojih, kot izhaja iz njene izpovedbe, podane na naroku za glavno obravnavo dne 12. 7. 2010, ki je povzeta v obrazložitvi izpodbijane sodbe. Tožeča stranka je imela sicer opravljen seminar s področja varstva pri delu, vendar se ta ni nanašal na delo s strojem, pri katerem se je poškodovala, kot je razvidno iz izpovedi tožeče stranke na istem naroku za glavno obravnavo. Po ugotovitvah sodnega izvedenca A.B., ing., bi se bilo treba za priučitev za samostojno delo na stroju, na katerem se je poškodovala tožeča stranka, usposabljati vsaj po skrajšanem programu poklicnega usposabljanja za delo čistilec metalurških izdelkov (najmanj en mesec). Tožeča stranka tega usposabljanja ni bila deležna, v tem pa je krivda ne le A. d.o.o., ampak predvsem njenega delodajalca - prvotožene stranke - in „posrednika“, to je drugotožene stranke. Drugotožena stranka, enako kot prvotožena stranka, tožeče stranke o delu sploh ni obveščala, torej ni preverila, ali je seznanjena z delom, ki ga mora opravljati, niti ni izvajala dolžnega nadzora nad delom pri uporabniku (A. d.o.o.).

Delodajalec (tudi delodajalec, ki opravlja dejavnost zagotavljanja dela delavcev drugemu uporabniku) mora poskrbeti, da delo poteka varno (5. člen Zakona o varnosti in zdravju pri delu - ZVZD; Uradni list RS, št. 56/99 in nadalj.). Delavec ima pravico in ne dolžnost naloženo mu nevarno delo odkloniti (drugi odstavek 33. člena ZVZD). Z opustitvijo odklonitve delodajalec ni razbremenjen, kot zmotno meni drugotožena stranka v pritožbi. Dolžnost delavca, da tudi sam prispeva k varnemu delu, je pravilno razlagati le v okviru upoštevanja danih navodil in razpoložljivih varnostih ukrepov.

Obveznost zagotavljati varno delovno okolje je predpisana kot temeljna obveznost delodajalca v 43. členu ZDR, konkretizirana pa je v ZVZD. Delodajalec je dolžan zagotoviti varnost in zdravje delavcu pri delu. V ta namen mora izvajati ukrepe, potrebne za zagotovitev varnosti in zdravja, vključno s preprečevanjem nevarnosti pri delu, obveščanjem in usposabljanjem z ustrezno organiziranostjo ter potrebnimi materialnimi sredstvi (prvi odstavek 5. člena ZVZD). To dolžnost sta, kot je bilo že pojasnjeno, toženi stranki izpolnjevali nedosledno oziroma malomarno. Tega ne spremeni navedba, ki jo vsebujeta obe pritožbi, da je A. d.o.o. brez vednosti toženih strank tožeči stranki odredila delo na stroju. Takšno prelaganje odgovornosti ni utemeljeno. Toženi stranki sta bili v razmerju do tožeče stranke ter uporabnika A. d.o.o. v položaju delodajalca, ki opravlja dejavnost zagotavljanja dela delavcev drugemu uporabniku, in sta imeli v razmerju do delavca določene obveznosti, tudi v zvezi z zagotavljanjem varnosti pri delu. Teh obveznosti nista izpolnili, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje, nad delom nista izvajali nadzora niti nista tožeče stranke ustrezno predhodno obvestili in poučili o delu oz. poskrbeli, da bi to storil uporabnik. Vse to je podlaga za njuno krivdno odgovornost. Ne nazadnje sta toženi stranki odgovorni tudi, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje, ker nista izbrali naročnika oz. uporabnika, ki bi poskrbel za varno opravljanje dela. Te odgovornosti se prvotožena stranka ne more razbremeniti s sklicevanjem na dejstvo, da z uporabnikom A. d.o.o. ni bila v neposrednem pogodbenem odnosu, kot zmotno meni v pritožbi. Nasprotno, če je delavca „posodila“ uporabniku, pri katerem ni delal, ampak je bil napoten na delo v drugo družbo, bi morala ravnati še toliko bolj skrbno in preveriti, kje in kaj delavec dela.

Pravna podlaga za nerazdelno odgovornost prvotožene in drugotožene stranke je četrti odstavek 153. člena OZ, ki določa, da je v primeru, ko je k nastanku škode prispeval kdo tretji, ta zanjo odgovoren solidarno z imetnikom stvari. Solidarno s prvotoženo in drugotoženo stranko tožeči stranki odgovarja tudi A. d.o.o., o njeni odgovornosti je bilo že pravnomočno odločeno s pravnomočno zamudno sodbo. Prvotno je bila A. d.o.o. četrtotožena stranka v tem individualnem delovnem sporu, tožbeni zahtevek pa se je glasil na plačilo odškodnine nerazdelno s strani vseh toženih strank. Tožbo zoper to stranko je sodišče prve stopnje s sklepom opr. št. Pd 1059/2008 z dne 18. 6. 2009 izločilo iz spisa in je o tožbenem zahtevku zoper njo, kot že povedano, odločilo s posebno sodbo.

Drugotožena stranka (enako kot prvotožena stranka) za škodo, ki jo je utrpela tožeča stranka, v celoti krivdno odgovarja. V pritožbi se neutemeljeno sklicuje na deljeno odgovornost. Kot določa prvi odstavek 171. člena OZ, ima oškodovanec, ki je sam prispeval k nastanku škode ali povzročil, da je bila škoda večja, kot bi bila sicer, pravico samo do sorazmerno zmanjšane odškodnine. Oškodovanec (tožeča stranka) v tem individualnem delovnem sporu ni z ničemer prispevala k nastanku škode, kot je pravilno presodilo že sodišče prve stopnje. V zvezi s tožečo stranko niti prvotožena niti drugotožena stranka nista preverjali, kaj dela in ali je za delo ustrezno usposobljena, nobeden ji ni zagotovil usposabljanja ali ustreznih varnostnih ukrepov. Tožeča stranka je bila dela s strojem nevešča, zaradi česar ji ne moremo očitati, da se dela ni lotila pravilno ali dovolj skrbno, kar bi bila podlaga za ugotovitev, da je prispevala k nastanku škode.

V zadevi, na katero se sklicuje prvotožena stranka v pritožbi (sklep Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII DoR 118/2010 z dne 19. 5. 2010 - sklep o dopustitvi revizije), je bilo odločeno s sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 13/2011 z dne 22. 5. 2012. Na podlagi ugotovitve, da tožena stranka (delodajalec, ki opravlja dejavnost zagotavljanja dela delavcev drugemu uporabniku) ni ravnala protipravno, ko je svojo delavko napotila na delo, je presodilo, da ni nerazdelno odgovorna za škodo, ki jo je delavka utrpela pri uporabniku. Pri tem je Vrhovno sodišče RS pojasnilo še, da zgolj pavšalna ugotovitev prepletenosti odnosov pri izvajanju dejavnosti zaposlovanja in zagotavljanja dela drugemu uporabniku ne more biti podlaga za nerazdelno odgovornost delodajalca, ki delavca napoti na delo k uporabniku, če delavec na delu utrpi škodo. V obravnavanem individualnem delovnem sporu pa o solidarni odgovornosti prvotožene in drugotožene stranke ni bilo odločeno zaradi „prepletenosti odnosov“, ampak na podlagi ugotovitve, da sta ravnali protipravno. V tem se ta spor razlikuje od spora, v katerem je bila sprejeta opisana odločitev Vrhovnega sodišča RS. Ker ne gre za enako dejansko situacijo, stališča ni mogoče uporabiti pri odločanju o utemeljenosti tožbenega zahtevka tožeče stranke.

Tožeča stranka je s tožbo z dne 24. 9. 2008 zahtevala plačilo odškodnine v višini 57.600,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 2. 2008 do plačila (kar je po poteku petnajstih dni od podaje zahteve za plačilo odškodnine na B. d.d.). Dne 3. 12. 2008 je prejela delno plačilo s strani te zavarovalnice v višini 25.000,00 EUR, zato je s prvo pripravljalno vlogo z dne 27. 11. 2008 delno umaknila tožbo. S pripravljalno vlogo z dne 5. 1. 2010 je ponovno delno umaknila tožbo po prejemu delnega plačila odškodnine dne 13. 11. 2009 s strani C. d.d. v višini 29.013,32 EUR. Dokončno je tožeča stranka oblikovala tožbeni zahtevek s pripravljalno vlogo z dne 6. 2. 2012, tako da je izhajala iz odškodnine v višini 63.000,00 EUR, ta znesek je obrestovala do prvega delnega plačila, ki ga je nato odštela, razliko je ponovno obrestovala do drugega delnega plačila. Pri tem je odštela nižji znesek, kot ji je bil izplačan, ker je odštela prisojene stroške postopka v sodnem postopku, ki se je zaključil s pravnomočno sodbo Delovnega sodišča v Mariboru, opr. št. Pd 351/2009 z dne 18. 6. 2009. Zahtevala je plačilo odškodnine v višini 21.904,69 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 11. 2009 do plačila. Po oceni pritožbenega sodišča za uveljavljanje že prisojenih (neplačanih) stroškov postopka v drugem sporu ni nobene podlage. Zato tožbeni zahtevek v tem delu ni utemeljen.

V pretežnem delu so neutemeljeni pritožbeni očitki, da je prisojeni znesek odškodnine za nepremoženjsko škodo neskladen s sodno prakso. Prisojena odškodnina, razen odškodnine za strah, je po oceni pritožbenega sodišča primerna oz. prej prenizka kot previsoka, pritožbene navedbe glede domnevno previsoko odmerjene odškodnine so pavšalne. Pri presoji višine odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki je glede na določbo drugega odstavka 179. člena OZ odvisna od pomena prizadete dobrine in namena odškodnine, je sodišče prve stopnje upoštevalo izpoved tožeče stranke, predvsem pa mnenje Komisije za …, ... fakultete Univerze v Ljubljani, ki sta ga izdelala prof. dr. A.D., dr. med. in prof. dr. A.E., dr. med. Na podlagi pravilno ugotovljenih dejstev je - razen za strah - odmerilo primerno in pravično odškodnino. Upoštevalo je odškodnine, ki so bile prisojene v podobnih primerih, oziroma ustrezno razmerje med odškodninami, ki se v sodni praksi prisojajo za lažje in težje primere poškodb.

Za strah je tožeča stranka uveljavljala odškodnino v višini 10.000,00 EUR. Kot je razvidno iz izvedenskega mnenja, ki ga je povzelo sodišče prve stopnje, je tožeča stranka trpela primarni strah v doživetju življenjske ogroženosti v skrajno visoki intenzivnosti nekaj minut, sekundarni strah pa je trpela kumulativno do šest mesecev oz. v blagi obliki do enega leta. Na podlagi teh dejstev je zahtevani in s strani sodišča prve stopnje prisojeni znesek v višini 10.000,00 EUR bistveno previsok. Primerna in pravična odškodnina za strah je po oceni pritožbenega sodišča 8.000,00 EUR. To je upoštevalo pri izračunu celotne odmerjene odškodnine, tako da je s strani tožeče stranke zahtevani znesek (63.000,00 EUR) znižalo za prejeti delni plačili in nato za 2.000,00 EUR, kolikor znaša neutemeljeno zahtevani del odškodnine. Po izračunu je presodilo, da sta toženi stranki dolžni nerazdelno plačati še odškodnino v višini 17.082,10 EUR.

Za preostale postavke, to je za telesne bolečine, za duševne bolečine zaradi skaženosti in zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti, je, kot že povedano, sodišče prve stopnje prisodilo primerno in pravično odškodnino. Podobne odškodnine so bile prisojene v zadevah, v katerih so oškodovanci v primerjavi s tožečo stranko utrpeli podobno težo posledic nesreče, na primer v zadevah Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 40/2009, opr. št. II Ips 708/2008, opr. št. II Ips 908/2008, opr. št. II Ips 1083/2008 in opr. št. II Ips 925/2006. Kot je razvidno iz navedenih judikatov, so bile v teh, pa tudi v drugih zadevah za strah prisojene bistveno nižje odškodnine za strah.

Na podlagi navedenega (ker je ob pravilni uporabi materialnega prava tožeča stranka upravičena do dodane odškodnine v višini 17.082,10 EUR, ki sta jo dolžni nerazdelno plačati toženi stranki) je pritožbeno sodišče pritožbama prvotožene in drugotožene stranke ugodilo in po določbi 5. alinee 358. člena ZPP delno spremenilo izpodbijano sodbo, da je prisojeni znesek odškodnine ustrezno znižalo.

Kljub spremenjeni odločitvi o utemeljenosti tožbenega zahtevka pritožbeno sodišče ni poseglo v odločitev sodišča prve stopnje, da sta toženi stranki dolžni nerazdelno povrniti utemeljeno priglašene stroške postopka tožeče stranke, ker je tožeča stranka skoraj v celoti uspela s tožbenim zahtevkom. Upoštevaje, da je tožbeni zahtevek zvišala (razširila) šele z zadnjo pripravljalno vlogo z dne 6. 2. 2012 in da zaradi delne zavrnitve tožbenega zahtevka niso nastali nobeni posebni stroški, je pritožbeno sodišče upoštevalo določbo tretjega odstavka 154. člena ZPP, po kateri se lahko odloči, da mora stranka povrniti vse stroške postopka nasprotne stranke, če nasprotna stranka ni uspela s sorazmerno majhnim delom tožbenega zahtevka, pa zaradi tega dela niso nastali posebni stroški. Glede na to določbo je pravilna odločitev, da je tožeča stranka upravičena do vseh priznanih stroškov postopka (le-te je sodišče prve stopnje odmerilo v prenizkem znesku, ker je neutemeljeno odštelo stroške postopka, ki so bili prisojeni s pravnomočno sodbo Delovnega sodišča v Mariboru, opr. št. Pd 351/2009 z dne 18. 6. 2009, vendar zaradi odsotnosti pritožbe tožeče stranke pritožbeno sodišče v takšno odločitev ni poseglo).

Ker v preostalem niso bili podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbi delno zavrnilo in po 353. člena ZPP potrdilo nespremenjeni del izpodbijane sodbe.

O pritožbenih stroških pritožbeno sodišče ni odločilo, ker jih stranki nista priglasili (prvi odstavek 163. člena ZPP).