Jedro

Ker je Upravno sodišče RS s sodbo odpravilo zgolj sklep o davčni izvršbi na dolžnikova denarna sredstva št. DT 4934-116070/2017-1 z dne 28. 8. 2017, je tožena stranka ravnala pravilno, ko je tožeči stranki v izpodbijani odločbi vrnila zgolj sredstva zbrana ob izvršitvi tega sklepa in samo ta sklep je predmet tega upravnega spora.

Tožeča stranka navaja, da gre za isti dolg, isto dejansko in pravno stanje, vendar je vsak sklep samostojna celota in se o vsakem vodi poseben postopek.

Izrek

I.Tožba se zavrže v delu, ki se nanaša na odpravo 1., 2., 4. in dela 3. točke izreka odločbe Finančne uprave Republike Slovenije št. DT 4934-116070/2017- 39 z dne 22. 11. 2022 v delu, v katerem je upravni organ zahtevku tožeče stranke ugodil ter dela 1. točke izreka odločbe Ministrstva za finance, št. DT-499-29-619/2022-2 z dne 20. 6. 2023 v delu, v katerem je upravni organ zahtevku tožeče stranke ugodil.

II.V preostalem delu se tožba zavrne.

III.Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1.Z izpodbijano odločbo je upravni organ prve stopnje odločil, da se ugodi zahtevku tožeče stranke za vračilo rubljenih sredstev po odpravljenem sklepu o davčni izvršbi na porokova denarna sredstva številka DT 4934-116070/2017-1 z dne 28. 8. 2017, v višini 126.825,06 EUR in pripadajočih pozitivnih zamudnih obresti v višini 32.541,06 EUR (1. točka izreka), ter zahtevku za vračilo bančnih stroškov v skupni višini 542,50 EUR (2. točka izreka). Vračilu prostovoljnih plačil iz Avstrije se ugodi v delu, ki se nanaša na plačilo v višini 10.000,00 EUR dne 28. 12. 2018 in plačilo v višini 10.000,00 EUR z dne 23. 7. 2019, zavrne pa se v delu, ki se nanaša na plačilo v znesku 7.000,00 EUR z dne 23. 5. 2019. Za plačilo z dne 28. 12. 2018 in 23. 7. 2019 se tožeči stranki prizna pozitivne zamudne obresti v skupni višini 6.513,42 EUR (3. točka izreka). Glede zahteve za povračilo stroškov zastopanja v postopku pritožbe zoper odpravljen sklep številka DT 4934-116070/2017-1 z dne 28. 8. 2017 se tožeči stranki povrnejo stroški v znesku 1.119,96 EUR (4. točka izreka). Zahtevek tožeče stranke za vračilo sredstev, ki so bila izterjana v postopku izvršbe na premično premoženje po odločbi in sklepu št. DT 4934-116331/2018-1 z dne 22. 8. 2018 v skupnem znesku 45.785,15 EUR se zavrne (5. točka izreka), tožeča stranka sama trpi svoje stroške upravnega postopka, davčnemu organu posebni stroški niso nastali (6. točka izreka).

2.Iz obrazložitve izhaja, da je davčni organ dne 28. 8. 2017 izdal sklep o davčni izvršbi na porokova denarna sredstva št. DT 4934-116070/2017-1, s katerim je ugotovil obstoj odgovornosti tožeče stranke za plačilo davčnega dolga dolžnika A. A., ..., ter hkrati začel postopek davčne izvršbe na denarna sredstva tožeče stranke. Tožeča stranka je zoper sklep vložila pritožbo, ki jo je pritožbeni organ zavrnil, nato je vložila tožbo v upravnem sporu, ki ji je Upravno sodišče Republike Slovenije ugodilo s sodbo II U 246/2018-19 z dne 31. 8. 2021 in odpravilo sklep o davčni izvršbi na porokova denarna sredstva št. DT 4934-116070/2017-1 z dne 28. 8. 2017.

3.Davčni organ je ob preverjanju plačil ugotovil, da je bil pri prostovoljnem plačilu z dne 22. 5. 2019 v višini 7.000,00 EUR zapisan sklic iz pravnomočne odločbe in sklepa o davčni izvršbi na porokovo premično premoženje številka DT 4934-116331/2018-1 z dne 22. 8. 2018, kar je razvidno tudi iz potrdila o nakazilu in ne sklic iz odpravljenega sklepa številka DT 4934-116070/2017-1 z dne 28. 8. 2017. Plačilo je pokrilo neporavnane obveznosti po pravnomočni odločbi in sklepu številka DT 4934-116331/2018-1 z dne 22. 8. 2018, zato je upravni organ ta znesek v 3. točki izreka izpodbijane odločbe zavrnil. Tožeča stranka namreč zoper odločbo in sklep o davčni izvršbi na porokovo premično premoženje številka DT 4934-116331/2018-1 z dne 22. 8. 2018 ni vložila pritožbe, tako da je postala pravnomočna dne 8. 9. 2018. Vsa vrnjena sredstva v izpodbijani odločbi temeljijo na odpravi sklepa o izvršbi na dolžnikova denarna sredstva.

4.Glede priglašenih stroškov zastopanja po odvetniku za vložitev pritožbe, je tožena stranka odločila, da se od priglašenih 1.464,00 EUR prizna 1.119,96 EUR, saj se upošteva vrednost odvetniške točke, ki je veljala v času sestave pritožbe dne 7. 9. 2027, torej 0,459 EUR.

5.Tožeča stranka se je zoper odločitev upravnega organa prve stopnje pritožila. Pritožbeni organ je pritožbi delno ugodil tako, da je 4. točko izreka odločbe prve stopnje dopolnil s tem, da je dodal: "Finančna uprava Republike Slovenije je pritožnici dolžna povrniti stroške upravnega postopka v znesku 344,04 EUR v roku 30 dni od vročitve te odločbe." V preostalem delu pa je pritožbo zavrnil. Odločil je tudi, da se tožeči stranki vrnejo stroški tega postopka v znesku 1,2 EUR, v preostalem znesku pa je zahtevek za povrnitev stroškov zavrnil. Pritožbeni organ ugotavlja, da je bila zoper tožečo stranko izdana tudi odločba in sklep o davčni izvršbi na dolžnikovo premično premoženje z dne 22. 8. 2018, v kateri se prepleta odmera davka in izvršba, kar ni v nasprotju z veljavno zakonodajo.

6.Pritožbeni organ dodaja, da so s sodbo Upravnega sodišča Republike Slovenije št. II U 246/2018-19 z dne 31. 8. 2022 bile ugotovljene postopkovne kršitve, zaradi katerih je bilo tožbi ugodeno, kar pa ne pomeni, da je sodišče ugotovilo, da tožeča stranka ni odgovorna za dolg davčnega dolžnika.

7.Glede odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije št. U-I-517/18-10 z dne 9. 6. 2022 pritožbeni organ dodaja, da je bila sprejeta po pravnomočnosti spornega sklepa št. DT 4934-116070/2017-1 z dne 22. 8. 2018 (pravnomočen je postal dne 8. 9. 2018), v zvezi s katerim tožeča stranka zahteva vračilo. Pravnomočne odločbe pa ni več mogoče spremeniti kljub odločbi Ustavnega sodišča Republike Slovenije.

8.Glede spornih stroškov o sestavi pritožbe je pritožbeni organ tožeči stranki priznal še razliko do celotnih priglašenih stroškov v zvezi s sestavo pravnega sredstva zoper sklep z dne 28. 8. 2017 v višini 344,04 EUR, v preostalem delu pa je pritožbo zavrnil.

9.Pritožbeni organ poudarja, da tožeča stranka ni navedla konkretnih navedb, ki bi se nanašale na vknjižbo hipoteke, zato o tem ni bilo mogoče odločati, je pa iz obrazložitve prvostopnega organa razvidno, da je ta pojasnil tožeči stranki, da je podan predlog za izbris vknjižene hipoteke na nepremičninah tožeče stranke iz razloga, ker dolg dolžnika ni več izkazan in ne iz razloga na strani tožeče stranke, ki je porok.

10.Tožeča stranka se z odločitvijo upravnih organov ne strinja in vlaga tožbo v upravnem sporu. V njej navaja, da sta v postopku res bila izdana dva sklepa o izvršbi z različnimi številkami, dejansko pa so v obeh izvršilnih naslovih navedene iste plačilne obveznosti dolžnika A. A. in gre za nadaljevanje izvršbe na podlagi istega pravnega temelja in ne za novo izvršbo. Po mnenju tožeče stranke je to eden izmed bistvenih elementov pri presoji te zadeve. Tožeča stranka priznava, da zoper sklep z dne 22. 8. 2018 ni vložila pritožbe, vendar to nima vpliva na dejstvo, da bi morala dobiti vrnjena sredstva. Poudarja, da ne razume, zakaj so ji bila sredstva odvzeta po sklepu iz leta 2017, vrnjena, sredstva odvzeta po sklepu iz leta 2018, pa ne. Taka odločitev je po njenem mnenju nepravilna, nezakonita in neustavna. Davčni organ bi moral po nadzorstveni pravici odpraviti odmerno odločbo v 5. letih od dneva, ko je bila vročena davčnemu zavezancu, če je bil z njo kršen materialni zakon. Ta pa je bil kršen, saj je tako ugotovilo Ustavno sodišče Republike Slovenije v odločbi U-I-517/18-10 z dne 9. 6. 2022, v kateri je odločilo, da je 2. poved prvega odstavka 148. člena Zakona o davčnem postopku v neskladju z ustavo, zato je Upravno sodišče Republike Slovenije njenemu upravnemu sporu ugodilo in ustavilo davčno izvršbo zoper njo na podlagi sklepa DT 4934-116070/2017-1 z dne 28. 8. 2017. Ker pa tudi odločba in sklep o davčni izvršbi na porokovo premično premoženje št. DT4934-116331/2018-1 z dne 22. 8. 2018 temelji na isti dejanski in pravni podlagi, je potrebno tudi ta sklep odpraviti in davčno izvršbo ustaviti ter ji vrniti sredstva, ki so ji bila s tem sklepom odvzeta.

11.Tožeča stranka navaja, da pritožbeni organ prihaja sam s seboj v nasprotje, ko navaja, da se v sklepu o izvršbi prepletata odmera in izvršba, torej, da gre hkrati za sklep o izvršbi in odmerno odločbo, kar je nepravilno, saj zakon in ustavna odločba izrecno zahtevata, da je potrebno najprej izdati odmerno odločbo, dati poroku pravico do izjave, šele nato se izda sklep o izvršbi.

12.Tožeča stranka sodišču predlaga, da tožbi ugodi, spremeni, razveljavi oz. odpravi obe upravni odločbi in naloži toženi stranki, da ji vrne izterjana sredstva, skupaj s stroški upravnega spora.

13.V odgovoru na tožbo tožena stranka prereka vse navedbe tožeče stranke in vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb. Pri tem poudarja, da se glede navedb tožeče stranke, ki se nanašajo na odpravo in razveljavitev po nadzorstveni pravici, vodi drugi upravni spor pod opr. št. II U 81/2023. Pritožbeni organ poudarja, da obrazložitev ni sama sebi v nasprotju in da je davčni organ dne 22. 8. 2018 izdal odločbo in sklep in ne zgolj sklep o izvršbi, tožeča stranka pa se nanj ni pritožila, ampak je vložila zahtevo za odpravo in razveljavitev po nadzorstveni pravici, o kateri pa še teče drugi upravni spor.

14.Tožba ni utemeljena.

15.Med strankama je sporno, ali je tožeča stranka upravičena do povrnitve zarubljenih sredstev iz naslova odločbe in sklepa o davčni izvršbi na dolžnikovo premično premoženje št. DT 4934-116331/2018-1 z dne 22. 8. 2018 in ali bi navedena odločba in sklep morala biti odpravljena po nadzorstveni pravici. Ni pa sporno, da zoper odločbo in sklep št. DT 4934-116331/2018-1 z dne 22. 8. 2018 tožeča stranka ni vložila pritožbe.

16.Sodišče ugotavlja, da tožeča stranka v tožbi zahteva vračilo sredstev v višini 7.000,00 EUR in 45.785,15 EUR, ki so bila z odločbo upravnega organa prve stopnje zavrnjena (3. in 5. točka izreka izpodbijane odločbe). Tožena stranka navaja, da je zavrnila vrnitev navedenih sredstev iz razloga, ker ne izhajajo iz odpravljenega sklepa o davčni izvršbi na dolžnikova denarna sredstva št. DT 4934-116070/2017-1 z dne 28. 8. 2017, tako kot ostala sredstva, ki so bila tožeči stranki v celoti vrnjena v 1., 2., delno v 3. točki in v 4. točki izreka izpodbijane odločbe. Oba zneska se nampreč nanašata na postopek v zvezi s sklepom in odločbo o davčni izvršbi na dolžnikovo premično premoženje št. DT 4934-1163331/2018-1 z dne 22. 8. 2018 in tožeča stranka tega ne prereka, temveč navaja, da zahteva vrnitev plačanih oz. zarubljenih zneskov tudi po tem sklepu. Čeprav se nanj ni pritožila in je že postal pravnomočen, želi da se kljub temu spremeni, razveljavi oz. odpravi. Pri tem navaja odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije, s katero je to ugotovilo ustavno neskladnost druge povedi prvega odstavka 148. člena Zakona o davčnem postopku.

17.Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je bil pravni naslov/razlog za vrnitev sredstev, odprava sklepa o davčni izvršbi na dolžnikova denarna sredstva št. DT 4934-116070/2017-1 z dne 28. 8. 2017. Sklep je odpravilo Upravno sodišče Republike Slovenije s sodbo II U 246/2018-19 z dne 31. 8. 2022. Tožena stranka je sredstva zbrana iz tega pravnega naslova vrnila tožeči stranki z izpodbijano odločbo, ki se obravnava v tem upravnem sporu. Tožeča stranka v tožbi ne navaja, da bi iz tega pravnega naslova prejela premalo sredstev, ampak navaja, da ker je Upravno sodišče RS odpravilo en sklep o davčni izvršbi (na dolžnikova denarna sredstva) in ji vrnilo sredstva, bi moralo tudi drugi sklep (na dolžnikovo premično premoženje) in ji vrniti še sredstva zbrana iz tega pravnega naslova, ker gre za isto dejansko in pravno stanje. Vendar temu ni mogoče pritrditi. Ker je Upravno sodišče RS s sodbo odpravilo zgolj sklep o davčni izvršbi na dolžnikova denarna sredstva št. DT 4934-116070/2017-1 z dne 28. 8. 2017, je tožena stranka ravnala pravilno, ko je tožeči stranki v izpodbijani odločbi vrnila zgolj sredstva zbrana ob izvršitvi tega sklepa in samo ta sklep je predmet tega upravnega spora. O utemeljenosti navedb tožeče stranke, ki se nanašajo na sklep o davčni izvršbi na dolžnikovo premično premoženje, pa se odloča v posebnem postopku pod opravilno številko II U 81/2023. Tožeča stranka navaja, da gre za isti dolg, isto dejansko in pravno stanje, vendar je vsak sklep samostojna celota in se o vsakem vodi poseben postopek.

18.V vloženi tožbi tožeča stranka izpodbija celotno odločbo upravnega organa, čeprav ji je bilo v 1., 2., 4. in delno 3. točki izreka ugodeno in za njihovo izpodbijanje nima pravnega interesa, saj si položaja ne more izboljšati. V tožbi ne navaja, da bi morala prejeti večje zneske denarnih sredstev zaradi odprave sklepa o izvršbi na dolžnikova denarna sredstva št. DT 4934-116070/2017-1 z dne 28. 8. 2017, temveč zahteva zneske, ki se nanašajo na odločbo in sklep o davčni izvršbi na dolžnikovo premično premoženje št. DT 4934-1163331/2018-1 z dne 22. 8. 2018, o katerem pa se vodi drug upravni spor, v katerem se bo obravnavalo navedbe, ki se nanašajo nanj.

19.Ker tožeča stranka nima pravnega interesa in si svojega položaja s tožbo v obravnavani zadevi ne more izboljšati, je sodišče tožbo v skladu s 3. točko prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrglo v delu, ki se nanaša na 1., 2., 4. in 3. točko v delu, v katerem je upravni organ ugodil zahtevku tožeče stranke za vrnitev sredstev (I. točka izreka).

20.Del tožbe, ki se nanaša na zavrnitev vrnitve zneskov 7.000,00 EUR in 45. 785,15 EUR, pa je sodišče zavrnilo, saj je že upravni organ pravilno ugotovil, da so se ta sredstva zbrala na podlagi izvrševanja sklepa in odločbe o davčni izvršbi na dolžnikovo premično premoženje št. DT 4934-1163331/2018-1 z dne 22. 8. 2018, o katerem se ni odločalo v obravnavanem upravnem postopku in tudi ni predmet tega upravnega spora, ampak se je o njem vodil poseben upravni postopek in trenutno teče o njem drug upravni spor pod opravilno št. II U 81/2023, ki še ni končan.

21.Na podlagi zgoraj obrazloženega je sodišče ugotovilo, da je odločitev upravnega organa v presojanem delu pravilna in zakonita, da je materialno pravo bilo pravilno uporabljeno, spoštovana so bila pravila postopka in odločitev upravnega organa je bila zadostno obrazložena brez protislovij, zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo (II. točka izreka).

22.Sodišče je v skladu s prvim odstavkom 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, saj dejansko stanje med strankama ni bilo sporno.

23.Kadar sodišče tožbo zavrže ali zavrne kot neutemeljeno, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1), zato je sodišče o tem odločilo, kot izhaja iz III. točke izreka te sodbe.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o upravnem sporu (2006) - ZUS-1 - člen 2, 2/3

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.