Jedro

Pri temeljni obliki kaznivega dejanja poneverbe po 1. odstavku 209. člena KZ-1 vrednost prilaščenega predmeta ni zakonski znak kaznivega dejanja, zato opredelitev vrednosti v opisu dejanja ni potrebna.

Obdolžencu je prilaščeni izdelek zaupan v zvezi z njegovo zaposlitvijo, kar izhaja tako iz pogodbe o zaposlitvi kot iz izpovedbe zaslišanega direktorja oškodovane družbe. Za storitev kaznivega dejanja ni potrebno, da bi moral obdolženec z izdelkom priti v fizični stik.

Ker je obdolženec opozorjen na možnost, da bo delodajalec spremljal promet njegove elektronske pošiljke, s čimer je soglašal, pri uporabi službene elektronske pošte ni mogel pričakovati popolne zasebnosti pri komunikaciji. Zato vsebina službene elektronske pošte, čeprav jo je sodišču predložil delodajalec, ne pomeni nedovoljenega dokaza, na katerega se sodba ne bi smela opirati.

Izrek

Pritožba zagovornice obdolženega N. N. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obdolženec je dolžan plačati sodno takso v višini 84,00 EUR kot strošek pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je Okrajno sodišče v Grosupljem pod točko I izreka zavrnilo obtožbo zoper obdolženega N. N., ki naj bi storil kaznivo dejanje ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena KZ-1. Odločilo je, da po prvem odstavku 96. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v tem delu stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in potrebni izdatki obdolženca ter potrebni izdatki in nagrada njegove zagovornice bremenijo proračun. Pod točko II izreka je sodišče prve stopnje obdolženega N. spoznalo za krivega kaznivega dejanja poneverbe po prvem odstavku 209. člena KZ-1. Izreklo mu je pogojno obsodbo z določeno kaznijo šest mesecev zapora in preizkusno dobo v trajanju dveh let. Odločilo je, da je po prvem odstavku 95. člena ZKP obdolženi dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. ter 8. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. Pod točko III izreka je sodišče obdolženega A. A. oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje prikrivanja po prvem odstavku 217. člena KZ-1. Odločilo je, da po prvem odstavku 96. člena ZKP stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki in nagrada zagovornika v tem delu obremenjujejo proračun.

2. Zoper obsodilni del sodbe (točka II izreka) se je pravočasno pritožila zagovornica obdolženega N. N. iz pritožbenih razlogov kršitve določb kazenskega postopka, napačne uporabe materialnega prava, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi odločbe o kazenski sankciji. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe; podrejeno pa, da sodbo v tem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

3. Na pritožbo je odgovorila pooblaščenka oškodovane družbe X, d.d.. Vendar oškodovanec, ki ne nastopa v procesni vlogi upravičenega tožilca, ni nasprotna stranka obdolženca (375. in 376. člen ZKP) ter posledično tudi ne stranka pritožbenega postopka. Zato pritožbeno sodišče odgovora na pritožbo ni upoštevalo in ni odločalo o priglašenih pritožbenih stroških pooblaščenke.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po preizkusu sodbe v izpodbijanem delu, pritožbenih navedb in podatkov kazenskega spisa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje z izvedbo vseh materialnopravno relevantnih dokazov pravilno ugotovilo vsa odločilna dejstva obravnavane zadeve, na njihovi podlagi je naredilo utemeljene in prepričljive dokazne ter pravne zaključke, pri tem pa ni kršilo določb kazenskega postopka.

6. Pritožnica sodišču prve stopnje očita, da je zagrešilo absolutno bistveno kršitev kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker naj bi bili razlogi izpodbijane sodbe v določenih delih nejasni, prav tako naj bi obstajalo nasprotje med vsebino obdolženčevega zagovora in razlogi, navedenimi v sodbi. Po oceni pritožbenega sodišča zatrjevana kršitev ni podana, razlogi sodbe o odločilnih dejstvih so namreč jasni. Pritrditi je sicer pritožbi, da obdolženi v zagovoru ni povedal, da je na ključnih dokumentih (jasno je razumeti, da gre za reklamacijski list št. 69, dobavnico št. 80019749 ter listino „pro forma invoice“ št. 90019985, ki so navedeni v izreku izpodbijane sodbe) njegov podpis oziroma zapisano njegovo ime (11. tč. obrazložitve), vendar pa že iz zagovora izhaja, da je predmetne listine pripravil sam, čeprav ne vsebujejo njegovega lastnoročnega podpisa, kar potrjujejo drugi izvedeni dokazi. Navedenega obdolženi v zagovoru ni zanikal, skliceval se je le na domnevno napako pri kreiranju dokumentov. Na računu „pro forma invoice“ (nepomembno je, če izpodbijana sodba operira s terminom predračun, saj ni dvoma, za katero listino gre) je zapisano, da jo je pripravil obdolženec. Nedoslednost v obrazložitvi sodbe, ki jo izpostavlja pritožba, tako še ne pomeni, da je sodba obremenjena s precejšnjim nasprotjem o odločilnih dejstvih.

7. Neutemeljeno je stališče pritožnice, da elektronsko sporočilo, ki ga je obdolženec poslal B., predstavlja nezakonit dokaz, ki bi ga bilo potrebno izločiti iz spisa. Na ta način pritožba uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker naj bi se sodba opirala na dokaz, pridobljen s kršitvijo z ustavo določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, tj. obdolženčeve pravice do komunikacijske zasebnosti. Drži, da se sodišče prve stopnje ni vsebinsko opredelilo do predloga obrambe za izločitev dokazov, ki jih je pridobil obdolženčev tedanji delodajalec. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je elektronsko komunikacijo obdolženca, ki med drugim zajema tudi kritično sporočilo, res pridobila družba X, d.d. Vendar pa ni potrebno, da bi moral delodajalec pri „preiskavi“ obdolženčeve službene komunikacije slediti določbam ZKP o prikritem predkazenskem ukrepu nadzora elektronskih komunikacij, enako za tovrstno poizvedovanje ni potrebna odredba sodišča. Obdolženi je s podpisom pogodbe o zaposlitvi (priloga C9) potrdil, da je seznanjen z vsebino splošnih aktov delodajalca, kar pomeni, da je bil seznanjen s pravilniki o varovanju podatkov (C10), o varnosti elektronske pošte (C11) ter o varnosti na internetu (C12), ki med drugim urejajo pravico delodajalca, da nadzira oziroma dostopa do vsebine službene elektronske pošte in drugih računalniških vsebin, ki jih po potrebi pregleda ter jih sme razkriti na sodišču. Prav tako je obdolženec podpisal izjavo o varovanju tajnosti podatkov (C8), v kateri izrecno dovoljuje delodajalcu, da vpogleda v njegovo elektronsko komuniciranje, internetno udejstvovanje, prenos podatkov ali izvede druge primerne ukrepe, tudi s pomočjo oddaljenega dostopa. Iz zapisanega izhaja, da je bil obdolženec opozorjen na možnost, da bo delodajalec spremljal promet z njegovo elektronsko pošto, s čimer je nedvomno soglašal, zato pri uporabi službene elektronske pošte ni mogel pričakovati popolne zasebnosti pri komunikaciji. Glede na navedeno vsebina službene elektronske pošte ne predstavlja nedovoljenega dokaza. Zato zatrjevana kršitev po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP pa ni podana (enako sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 237/2008 z dne 11. 12. 2008).

8. Pritožnica očita sodišču prve stopnje, da tako reklamacijskega lista št. 69 kot računa št. 90019985, ki sta oba v angleškem jeziku, ni prevedlo v slovenščino, s čimer je kršilo prvi odstavek 6. člena ZKP, po katerem kazenski postopek teče v slovenskem jeziku. Vsebinsko zatrjevana relativna bistvena kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP pa ni podana, saj uveljavljana opustitev sodišča ni vplivala na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe, niti z njo ni bila prekršena obdolženčeva pravica do obrambe. Ob siceršnji pripombi, da zagovornica navedeno prvič problematizira šele v pritožbi, ni nobenega dvoma, da obdolženec vsebino listin, ki ga obremenjujejo, popolnoma razume, saj je v zvezi z njimi podal celovit zagovor. Sploh pa gre za dokumentacijo, ki jo je obdolženi uporabljal oziroma celo osebno pripravljal vsakodnevno, ko je bil zaposlen na delovnem mestu prodajalec - komercialist pri oškodovani družbi; v zagovoru je povedal, da je dnevno izdelal minimalno 30 faktur. Zatrjevana kršitev zato ni podana.

9. Pritožba neutemeljeno očita sodišču prve stopnje kršitev kazenskega zakona (1. točka 372. člena ZKP), ker da opis dejanja v izreku izpodbijane sodbe ne vsebuje vseh znakov kaznivega dejanja „zatajitve po 209. členu KZ“ (pravilno: poneverbe po 209. členu KZ-1), natančneje vrednosti odtujenega oziroma prilaščenega predmeta. KZ-1 v 209. členu v prvem odstavku ureja temeljno obliko kaznivega dejanja poneverbe, v tretjem odstavku privilegirano obliko (prilastitev premoženja majhne vrednosti), v četrtem odstavku pa kvalificirano obliko (prilastitev premoženja velike vrednosti). Pri temeljni obliki, ki se očita obdolžencu, vrednost prilaščenega predmeta ni zakonski znak kaznivega dejanja, zato opredelitev vrednosti v opisu ni potrebna. Prav tako ni mogoče pritrditi pritožbi, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, ker dejanja v korist obdolženca ni pravno opredelilo kot privilegirano obliko po tretjem odstavku 209. člena KZ-1. Pritožnica se ne more uspešno sklicevati na uradni zaznamek o zbranih obvestilih od M., kjer je slednji ocenil vrednost surovin za t. i. „link pipe“ za Suzuki B-King (295 EUR oziroma 150 EUR), saj je splošno znano, da vrednost sestavnih delov ni enaka vrednosti končnega izdelka, še zlasti, kadar gre (kot v obravnavanem primeru) za razvojni prototip, tj. poslovno inovacijo. L., ki je bil v času kaznivega dejanja direktor oškodovanega podjetja, je zaslišan kot priča izpovedal, da je šlo pri kritičnem predmetu za izdelek sicer določljive, vendar še ne določene cene. Ne nazadnje kaže pripomniti, da je vrednost v kazenski ovadbi „po ceniku X“ ocenjena na 1.721,93 EUR oziroma 1.600,00 EUR, kar torej ni premoženje majhne vrednosti; iz opisa dejanja pod točko III izpodbijane sodbe pa izhaja, da naj bi A. A. predmetni izpušni sistem prek svetovnega spleta prodal za 722,00 EUR, medtem ko cena novega sistema znaša 1.721,93 EUR. Pritožbeni razlogi v tem delu niso podani.

10. Po izvedenem dokaznem postopku ni nobenega dvoma v zaključek sodišča prve stopnje v 13. tč. obrazložitve izpodbijane sodbe, da je bil obdolžencu prilaščeni izdelek zaupan v zvezi z njegovo zaposlitvijo, kar je zakonski znak očitanega kaznivega dejanja. Zagovornica ne more uspeti s pritožbenim zatrjevanjem, da gre za predmet, ki je bil v oškodovani družbi šele v fazi razvoja, zaradi česar obdolženi kot prodajni referent z njim ni imel nobene zveze. V okviru uveljavljanja pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja gre za ponavljanje obdolženčevega zagovora, ki pa ga izpodbijajo izpovedbe zaslišanih prič, zlasti L. Slednji je pojasnil, da je imel obdolženi kot komercialist s prototipnim izdelkom „enako funkcijo“ kot z vsemi drugimi produkti, med drugim je imel pooblastilo odrejati odpremo prototipnih produktov tudi iz razvojnega oddelka podjetja. Podlaga za takšno odpremo so bile pripravljene dobavnice, kar izkazuje zmotnost nasprotnega pritožbenega stališča, da bi bil verjetno potreben kakšen drug dokument. Pri tem ni odločilno oziroma potrebno za storitev kaznivega dejanja, da bi obdolženi z izdelki prišel v fizični stik. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da obdolženčeva pooblastila ne izhajajo niti iz pogodbe o zaposlitvi, saj je v 5. točki drugega odstavka 4. člena pogodbe določeno, da je med glavnimi nalogami in odgovornostmi tudi delavčeva (obdolženčeva) organizacija odprema ter sledenje pošiljkam, v 4. točki istega odstavka istega člena pa njegova komunikacija ne le s kupci, temveč tudi s prejemniki (vsakršnega) blaga. Ni moč pritrditi pritožbi, da ta znak kaznivega dejanja obdolžencu ni dokazan.

11. Iz elektronskega sporočila, ki ga je obdolženi poslal skladiščniku dne 18. 12. 2008, jasno izhaja, da naroča odpravo „link pipe“ (za Suzuki B-King) po dobavnici št. 80019749. Glede na obdolžencu dokazano prirejanje dokumentov je za ugotovitev obstoja očitanega kaznivega dejanja in krivde zanj nepomembno (ugotavljati), na kakšen konkretni način je bil predmetni prototip (lahko) odpremljen iz razvojnega oddelka na podlagi reklamacijskih listin, tj. kot nadomestni del, ne pa z namenom testiranja, kar problematizira pritožba. Bistveno je, da je do odpošiljanja prišlo izključno v posledici storjenega kaznivega dejanja, ni pa odločilno, ali je morebiti posredi malomarnost zaposlenih v oškodovanem podjetju, česar ni mogoče že izhodiščno izključiti, kot to počne pritožnica, ali celo udeležba pri kaznivem dejanju, kar vse pa ni predmet tega kazenskega postopka.

12. Pritožnica očita sodišču prve stopnje, da v dokaznem postopku ni raziskalo, ali je direktor L. odobril račun št. 90019985, na katerem je sicer navedeno, da ga je pripravil obdolženec, česar sam ne zanika. Ob pripombi, da gre za pritožbeno novoto, pritožba niti ne konkretizira, kaj naj bi se z raziskovanjem tega vprašanja dokazalo, pa tudi sicer gre za okoliščino, ki po presoji pritožbenega sodišča ni pomembna, zato zatrjevana nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ni podana. Prav tako sodišču ni bilo potrebno izvajati dokazov v zvezi z morebitno opravljeno inventuro pri oškodovani družbi, saj je že iz verodostojne izpovedbe L., ki jo smiselno potrdita tudi priči Š. in R., mogoče z zanesljivostjo zaključiti, da so v podjetju pogrešili en primerek razvojnega prototipa izpušnega sistema za motorno kolo Suzuki (ne glede na to, ali sta se v razvojnem oddelku nahajala še dva ali trije), ki ga je nato na svetovnem spletu ponujal v prodajo soobdolženi A. A. Ne drži, da ni dokazano, da je bil izdelek odposlan A. V spisu se namreč nahaja obsežna listinska dokumentacija, ki izkazuje, da je A. na spletu prodajal ravno predmetni prototip, kot tudi dolgotrajno (poštno) sodelovanje med obdolžencem ter A. Zapisano ne omogoča drugačnega sklepa, kot da je A. kritični izdelek lahko pridobil le od obdolženca, tj. prek storitev pošte P. 13. Ugotovitve, da bi kritična pošiljka, v kolikor bi bila dejansko namenjena v tujino (belgijski družbi T.), morala biti poslana prek tuje pošte (DHL), si sodišče prve stopnje ni izmislilo, kar je očitek pritožbe, saj zapisano izhaja iz uradnega zaznamka o zbranih obvestilih od L. (list. št. 80), ki ga je sodišče v dokaznem postopku prebralo (tč. 4 sodbe), tudi če se nanj v obrazložitvi izrecno ne sklicuje. Sicer pa gre za dejstvo, ki ob celostnem upoštevanju izvedenega dokaznega postopka niti ni ključno. Prav tako za odločitev ni bistveno, ali je bil A. A. na P. ob delu izpušnega sistema za motorno kolo Suzuki B-King hkrati poslan še kakšen drug izdelek ali ne. Iz sklepnega dela 11. tč. obrazložitve je mogoče razumeti, da je dne 18. 12. 2008 obdolženi poslal elektronsko sporočilo skladiščniku (priloga 11), naj t. i. „link pipe“ odpremi naslovniku A., verodostojnost tega dokaza pa ni z ničemer izpodbita, zato ne gre pritrditi pritožbi, da ni dokazano, da je bilo očitano kaznivo dejanje storjeno 18. 12. 2008. Ne glede na to, da so v dobavnici in računu navedeni še drugi operativni datumi (od 16. 12. 2008 do 19. 12. 2008), pa natančnejša časovna opredelitev storitve dejanja ni potrebna, saj je logično, da je moral obdolženec omenjena dokumenta pripraviti neposredno pred elektronskim sporočilom skladiščniku ter posledičnem odpošiljanjem izdelka na P. prek storitev slovenske pošte.

14. Pritožbeno sodišče je na podlagi določila 386. člena ZKP izpodbijano sodbo preizkusilo tudi v odločbi o kazenski sankciji. Pri tem je ugotovilo, da se je sodišče prve stopnje pravilno odločilo za izrek pogojne obsodbe in ob upoštevanju vseh okoliščin, ki vplivajo na odmero kazni, določilo primerno kazen zapora ter ustrezno dolgo preizkusno dobo.

15. Pritožbeno sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), pritožbeni razlogi pa niso podani, zato je pritožbo obdolženčeve zagovornice na podlagi 391. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo.

16. Ker zagovornica s pritožbo ni uspela, je obdolženec na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP dolžan plačati sodno takso po tar. št. 7122 v zvezi s tar. št. 7111 in 71113 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) kot strošek pritožbenega postopka. Znesek 84,00 EUR (odmerjena taksa na zakonskem minimumu v višini 70,00 EUR, pomnožena s količnikom 0,8 za izrek pogojne obsodbe in količnikom 1,5 za zavrnitev pritožbe) je določen ob upoštevanju trajanja in zahtevnosti postopka ter premoženjskih razmer taksnega zavezanca (op. 7.1/a k tarifni tabeli ZST-1). Pritožbeno sodišče je upoštevalo, da je obdolženi brez zaposlitve, vendar pomaga pri delu na kmetiji pri očetu in mami, kjer tudi živi, ter je lastnik 1 ha gozda, zato je ocenilo, da zaradi plačila sodne takse njegovo preživljanje ne bo ogroženo.