Jedro

Tožbo na ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi lahko vloži le delavec, ne pa tudi delodajalec.

V primeru, da bo delavec uveljavljal pravico do odpravnine oz. odškodnine (2. odst. 112. čl. ZDR), bo delodajalec lahko kot predhodno vprašanje v pravdi uveljavljal, da razlogi za izredno odpoved delavca iz 1. odst. 112. čl. ZDR niso bili podani. Dokazno breme v tem primeru bo na delavcu.

Izrek

Pritožba tožeče stranke se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe, s katero se toženi stranki prepoveduje sklenitev pogodbe o zaposlitvi s katerimkoli drugim delodajalcem v času do zakonitega prenehanja delovnega razmerja pri toženi stranki in na plačilo denarne kazni v višini 50.000,00 SIT, v primeru, da bi tožena stranka ravnala v nasprotju s prepovedjo. V obrazložitvi je navedlo, da ravnanja tožene stranke ni mogoče šteti za samovoljno ravnanje, prav tako je sodišče prve stopnje navedlo, da tožeča stranka z verjetnostjo ni izkazala, da obstoji njena terjatev do tožene stranke. Gre tudi za istovetnost začasne odredbe s tožbenim zahtevkom, zato praviloma ni mogoče nalagati ravnanja, ki pomenijo že delno izpolnitev tožbenega zahtevka. Tožena stranka tudi ni izkazala nobene od predpostavk, ki so navedene v 2. odst. 272. člena ZIZ, saj je potrebno v danem primeru upoštevati tudi ustavno pravico posameznika do proste izbire dela.

Zoper takšno odločitev sodišča prve stopnje je vložila pritožbo tožeča stranka iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka in predlagala, da višje sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi. Sodišče prve stopnje je pravnemu standardu samovoljnega ravnanja dalo napačno vsebino. Sicer je izredna odpoved res predvidena kot eden izmed načinov prenehanja pogodbe o zaposlitvi, vendar pa zakon določa, ob kakšnih pogojih in po kakšnem postopku je taka odpoved možna. Če delavec ne spoštuje določb ZDR o izredni odpovedi in jo poda v nasprotju z zakonom, je takšno njegovo ravnanje moč šteti za samovoljno. Če ravnanja delavca ne bi šteli za samovoljnega, bi bila zakonska ureditev postopka odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani delavca odveč. Prav tako ne drži razlog za zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe glede tega, da začasna odredba praviloma ne sme biti takšna, da po svoji vsebini pomeni že odločitev o glavni stvari, navedeni negativni predlog ni naveden v zakonu, upošteva ga le sodna praksa, vendar je potrebno poudariti, da je tudi sodna praksa že dopustila izjeme od navedenega pravila in dopuščala tako imenovane regulacijske začasne odredbe, s katerimi se naloži izpolnjevanje pogodbenih ali zakonskih obveznosti, med katerimi je tudi prepoved sklenitve pogodbe o zaposlitvi pri drugem delodajalcu v času trajanja delovnega razmerja pri toženi stranki. Prav tako pa je sodišče prve stopnje kršilo 14. točko 2. odst. 339. člena ZPP, saj ima sklep pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, ker v njem niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih. Sodišče namreč ni navedlo, zakaj ne šteje, da bi tožeča stranka z verjetnostjo izkazala, da obstoji terjatev tožeče stranke do tožene stranke. Sodišče prve stopnje prav tako ni navedlo, zakaj šteje, da ni podana ena izmed predpostavk iz 2. odst. 272. člena ZIZ. Tožeča stranka je namreč zatrjevala obstoj predpostavke po 1. alinei 2. odst. 272. člena ZIZ, sodišče pa se do tega ni opredelilo. Res sicer drži, da 49. člen Ustave Republike Slovenije določa, da vsakdo izbira prosto zaposlitev, vendar to ne pomeni, da delavcu ni potrebno spoštovati določb ZDR, ki določajo načine prenehanja pogodbe o zaposlitvi na iniciativo delavca. Glede nevarnosti, da bo uveljavitev terjatve onemogočena oz. precej otežena, pa se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Če bi se tožena stranka zaposlila drugje, bi bila uveljavitev terjatve tožeče stranke, da se tožena stranka vrne na delo precej otežena. Tožeča stranka bi morala s tožbo dokazovati ničnost nove zaposlitve, sklenjene med tretjimi osebami, kar pa predstavlja precej oteženo uveljavitev terjatve tožeče stranke.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS št. 12/2003 - uradno prečiščeno besedilo - ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo in da je na ugotovljeno dejansko stanje, ki izhaja iz listinske dokumentacije, pravilno uporabilo materialno pravo.

Zakon o delovnih razmerjih (Ur.l. RS št. 42/2002 - ZDR) v 112. členu ureja izredno odpoved delavca iz razlogov na strani delodajalca in med drugim določa, da delavec lahko v 8 dneh po tem, ko predhodno pisno opomni delodajalca na izpolnitev obveznosti in o kršitvah pisno obvesti inšpektorja za delo, izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če mu delodajalec trikrat zaporedoma ali v obdobju 6 mesecev ni izplačal plačila za delo ob zakonsko oziroma s pogodbo dogovorjenem roku (kar je uveljavljal tožnik v konkretni zadevi). 2. odstavek istega člena pa določa, da je delavec v primeru odpovedi zaradi ravnanj iz prejšnjega odstavka upravičen do odpravnine, določene za primer redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov in do odškodnine najmanj v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka.

Ustava Republike Slovenije (Ur.l. RS/I št. 33/91, s spremembami - URS) v 49. členu določa, da je zagotovljena svoboda dela in ima vsakdo prosto izbiro zaposlitve. Vsakomur je pod enakimi pogoji dostopno vsako delovno mesto. Prisilno delo je prepovedano. Kot je navedlo že sodišče prve stopnje, to pomeni, da ima posameznik ustavno pravico do proste izbire dela in mu te pravice ni mogoče omejevati.

ZDR v poglavju z naslovom Uveljavljanje in varstvo pravic, obveznosti in odgovornosti iz delovnega razmerja v 3. odst. 204. člena določa, da ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, drugih načinov prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi ali odločitev o disciplinski odgovornosti delavca lahko delavec zahteva v roku 30 dni od dneva vročitve oziroma od dneva, ko je zvedel za kršitev pravice, pred pristojnim delovnim sodiščem. To pomeni, da tožbo na ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi lahko vloži le delavec, ne pa tudi delodajalec.

V skladu s 181. členom ZPP se lahko vloži ugotovitvena tožba le, če je tako določeno s posebnimi predpisi, če ima tožeča stranka pravno korist od tega, da se ugotovi obstoj oziroma neobstoj kakšne pravice ali pravnega razmerja ali pristnost oziroma nepristnost kakšne listine, preden zapade dajatveni zahtevek iz takega razmerja, ali če ima tožeča stranka kakšno drugo pravno korist od vložitve take tožbe.

V primeru uveljavljanja pravice delavca iz 2. odstavka 112. člena ZDR, ko je delavec upravičen do odpravnine, določene za primer redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, in do odškodnine najmanj v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka, pa bo delodajalec lahko kot predhodno vprašanje v pravdi uveljavljal, da razlogi za izredno odpoved delavca iz razlogov na strani delodajalca, kot to določa 1. odstavek 112. člena ZDR niso bili podani. Tako je dana aktivna legitimacija za vložitev tožbe zaradi ugotovitve nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi le delavcu, ne pa delodajalcu. V primeru uveljavljanja pravice delavca do odpravnine oziroma odškodnine, kot to določa 2. odstavek 112. člena ZDR, pa bo tudi dokazno breme na delavcu.

Ker delodajalec ne izkazuje aktivne legitimacije za vložitev tožbe, je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke v zvezi z začasno odredbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Pogoj za izdajo začasne odredbe je namreč najprej verjetno izkazana terjatev. Ob navedenih razlogih pa verjetnost terjatve tožeče stranke ni izkazana in torej ni pogojev za izdajo začasne odredbe v smislu 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (Ur.l. RS št. 51/98 s spremembami).

Pritožbeno sodišče na ostale pritožbene navedbe ne odgovarja, saj so za rešitev konkretne zadeve brezpredmetne.

Ker tožeča stranka s pritožbo zoper sklep o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe ni uspela, sama nosi stroške v zvezi s to pritožbo (1. odst. 165. člena ZPP).