Jedro

Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo v letu 1991 postavljeni tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanih splošnih življenskih aktivnosti, ker je pri tožniku prišlo do krčenja medprstnega prostora v prvih dveh letih po poškodbi v letu 1983 , ne pa zaradi operacije v letu 1991, saj ni posledica operativnega posega v letu 1991. Tožniku sta bila vnaprej znana potreba in predvideni cilj ambulantnega kirurškega posega, ob katerem ni prišlo do nobenih nepričakovanih posledic, zato strah ni bil takšne intenzitete, da bi v smislu določil 200. čl. ZOR opravičeval posebno denarno odškodnino.

Izrek

Pritožbi se zavrneta kot neutemeljeni in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik trpi sam svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče delno ugodilo tožnikovemu odškodninskemu zahtevku in mu v posledici poškodbe pri delu z dne 17.2.1983 iz naslova nove škode, nastale ob priliki operacije popoškodbenega stanja medprstnega prostora med palcem in kazalcem leve roke z dne 22.1.1991 dosodilo iz naslova utrpljenih fizičnih bolečin 100.000,00 SIT in iz naslova izgube na plači v času bolniškega staleža po tej operaciji 2.541,50 SIT, z zakonitimi zamudnimi obrestmi, višji zahtevek pa kot neutemeljen zavrnilo.

Zoper gornjo sodbo se pritožuje tako tožnik, kot tožena stranka.

Tožnik se pritožuje zoper zavrnilni del iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava in predlaga spremembo sodbe v smeri popolne ugoditve zahtevku. Pri tem poudarja, da bi mu moralo sodišče prisoditi tudi zahtevano odškodnino za utrpljeni strah in odškodnino za psihične bolečine zaradi trajnega zmanjšanja splošnih življenjskih aktivnosti v posledici prizadetosti medprstnega prostora.

Tožena stranka se pritožuje zoper ugoditveni del izpodbijane sodbe iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga njeno spremembo oz.

razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pri tem navaja, da je tožnik sam kriv za utrpljeno nezgodo v letu 1983, podredno pa graja tudi višino odmere prisojene odškodnine iz naslova telesnih bolečin v posledici tožnikove operacije v letu 1991. Pritožbi nista utemeljeni.

Pritožbeno sodišče soglaša, da je podana izključna odškodninska odgovornost tožene stranke za posledice tožnikove poškodbe pri delu z dne 17.2.1983. Tožena stranka sama priznava, da je nakladanje vagonov, vključno z zapiranjem vrat le teh, pri čemer se je tožnik poškodoval, nevarna dejavnost. Ne glede na formalno lastništvo vagonov je pravilna ugotovitev prvostopnega sodišča, da je tožena stranka tudi krivdno odgovorna za tožnikov delovno nezgodo, ker ni zagotovila, da bi bili za nakladanje predani le tehnično izpravni vagoni, saj se v takem primeru izkaže, da ni zagotovila potrebnih pogojev za varno delo v smislu 1. odst. 36. člena ZTPDR, oz. tožena stranka ni mogla dokazati, da je tožniku škoda nastala brez njene krivde (1. odst. 154. člena ZOR). Pri tem pa na tožnikovi strani ni izkazana pravno upoštevna oblika krivde, na podlagi katere bi bil sam odgovoren za nastalo škodo, saj je tožnik ob priliki škodnega dogodka očitno ravnal v okviru v njegovem delovnem okolju pričakovanih presoj.

Pritožbeno sodišče soglaša z višino prisojene odškodnine iz naslova telesnih bolečin v posledici operativne sprostitve poškodovanega medprstnega prostora v letu 1991. Pri odmeri odškodnine iz tega naslova je prvostopno sodišče izhajalo iz izvedeniškega mnenja izvedenca medicinske stroke dr. A., ki se nahaja v sodnem spisu in je svojo odločitev v zvezi s tem tudi ustrezno obrazložilo. Hkrati pa pritožbeno sodišče soglaša tudi z zavrnitvijo odškodninskega zahtevka iz naslova utrpljenega strahu in duševnih bolečin zaradi trajnega zmanjšanja splošnih življenjskih aktivnosti. Ob ambulantnem kirurškem posegu, katerega potreba in predvideni cilj sta bila tožniku v naprej znana in ob katerem ni prišlo do nobenih nepričakovanih komplikacij, objektivno pogojeni strah ni bil takšne intenzitete, da bi v smislu 200. člena ZOR opravičeval posebno denarno odškodnino. Glede posledic tožnikove poškodbe iz leta 1983 in operativnega posega iz leta 1991 pa izvedenec A. povsem nedvoumno in strokovno argumentirano zaključuje, da je prišlo do krčenja medprstnega prostora v posledici poškodbe pri delu že v prvih dveh letih po tožnikovi poškodbi v letu 1983 in da je bil rezultat operacije v letu 1991 izboljšanje tožnikovega stanja. Ob takšnih ugotovitvah je prvostopno sodišče pravilno zaključilo, da je bil tožnikov odškodninski zahtevek v posledici utrpljenega zmanjšanja splošnih življenjskih aktivnosti po nezgodi v letu 1983 zastaran, v posledici operativnega posega v letu 1991 pa tovrstna nova škoda ni nastala in zato tožnikov zahtevek iz tega naslova ni bil utemeljen.

Glede na povedano in glede na to, da pritožbeno sodišče ni zasledilo drugih napak, na katere ob obravnvi pritožbe pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 365. člena ZPP) in zaradi katerih bi bila izpodbijana sodba nezakonita, je bilo potrebno obe pritožbi kot neutemeljeni zavrniti in kot pravilno in zakonito potrditi izpodbijano sodbo. Ob takem izidu pritožbenega postopka tožnik sam trpi svoje pritožbene stroške.