Jedro

Tožena stranka ne navaja, iz spisa pa tudi ni razvidno, koliko časa je poteklo med seznanitvijo z (delno) izpolnitvijo in umikom tožbe, pa tudi če bi res poteklo več mesecev, to ni odločilno, saj v tem času ni bilo opravljeno nobeno procesno dejanje. Ker je tožnik umaknil tožbo takoj po izpolnitvi s strani tožene stranke, je bilo treba izpodbijani sklep spremeniti tako, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka, tožniku pa mora povrniti potrebne stroške postopka pred sodiščem prve stopnje.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da je tožena stranka dolžna tožniku v roku 8 dni povrniti stroške postopka pred sodiščem prve stopnje v višini 264,47 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. dne dalje do plačila, svoje stroške postopka pa tožena stranka krije sama.

II. Tožena stranka je dolžna v roku 8 dni tožniku povrniti pritožbene stroške v višini 157,19 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. dne dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka 93,64 EUR, svoje stroške postopka pa krije sam.

2. Zoper sklep se pritožuje tožnik zaradi vseh pritožbenih razlogov in navaja, da mu je tožena stranka 5. 12. 2017 plačala vtoževani dodatek za delo preko polnega delovnega časa za obdobje od 1. 1. do 30. 6. 2012, o nakazilu pa ni obvestila ne sodišča ne tožnikovega pooblaščenca. Pove, da je s pripravljalno vlogo 1. 10. 2018 umaknil tožbo za plačani del, sporno je ostalo le še plačilo manjšega zneska, ki ga tožena stranka tožniku ni plačala, tj. za sedem ur dela v višini 13,72 EUR bruto, zaradi česar je tožnik iz ekonomičnosti postopka umaknil tožbo tudi v tem delu. Kot zmotno graja stališče sodišča prve stopnje, da je tožnik prepozno umaknil tožbo, in da zato ni upravičen do povračila stroškov postopka ter da jih je dolžan povrniti toženi stranki. Sklicuje se na enotno sodno prakso pritožbenega sodišča. Predlaga, da se izpodbijani sklep spremeni tako, da se toženi stranki naloži v plačilo s strani tožnika priglašene pravdne stroške skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter zavrne zahtevek tožene stranke za povračilo pravdnih stroškov. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP). Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

5. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločalo o stroških postopka po umiku tožbe, pri tem pa je zavzelo stališče, da tožnik ni umaknil tožbe takoj po izpolnitvi. Pritožnik pravilno uveljavlja, da je tako stališče zmotno. Tožnik je 31. 1. 2017 vložil tožbo za plačilo 112,37 EUR razlike v plači zaradi nadur. V pripravljalni vlogi z dne 2. 10. 2018, s katero je svojo tožbo umaknil v celoti, je navajal, da mu je 5. 12. 2017 tožena stranka plačala 35,99 EUR, 46,48 EUR in 66,14 EUR (skupaj 148,61 EUR), zaradi česar je štel, da je tožena stranka dejansko pripoznala temelj zahtevka. Tožena stranka je v soglasju k umiku z dne 10. 10. 2018 predlagala, naj vsaka stranka krije svoje stroške postopka. Glede na navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da so podani pogoji za odmero stroškov postopka na podlagi prvega odstavka 158. člena ZPP, saj je tožnik tožbo umaknil takoj, ko je tožena stranka izpolnila svojo obveznost. Ni pa mogoče šteti, da je tožnik že 5. 12. 2017 vedel, na katero obveznost tožene stranke se nanaša njena izpolnitev, saj iz plačilne liste (listina A 75) ni razvidno, na katero obdobje se nanašajo zneski pod postavko E060 (Dod. preko pol.del.časa-korišč.ur), pri čemer je bilo izpolnjenega več od vtoževanega v tem postopku. Tudi sicer pa za umik tožbe rok ni določen ne v Zakonu o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/04 in nasl.) ne v ZPP. Tožena stranka ne navaja, iz spisa pa tudi ni razvidno, koliko časa je poteklo med seznanitvijo z (delno) izpolnitvijo in umikom tožbe, pa tudi če bi res poteklo več mesecev, to ni odločilno, saj v tem času ni bilo opravljeno nobeno procesno dejanje. Ker je tožnik umaknil tožbo takoj po izpolnitvi s strani tožene stranke, je bilo treba izpodbijani sklep spremeniti tako, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka, tožniku pa mora povrniti potrebne stroške postopka pred sodiščem prve stopnje (3. točka 365. člena ZPP v povezavi s 358. členom ZPP).

6. V skladu z Odvetniško tarifo (OT) je tožnik upravičen do povračila naslednjih potrebnih stroškov pred sodiščem prve stopnje: 200 točk za tožbo, 150 točk za prvo pripravljalno vloga, 50 točk za umik, skupaj 400 točk oziroma 183,60 EUR (glede na vrednost odvetniške točke 0,459 EUR), čemur je treba prišteti še 2 % materialne stroške v višini 3,67 EUR točk, 22 % DDV v višini 41,20 EUR in sodno takso v višini 36,00 EUR, skupaj torej 264,47 EUR. Višji priglašeni stroški nimajo podlage v OT.

7. Ker je tožnik s pritožbo uspel, mu mora tožena stranka povrniti stroške pritožbe. Pritožbeno sodišče mu je skladno z OT priznalo naslednje pritožbene stroške: 250 točk za pritožbo in 5 točk za materialne stroške, kar skupaj znaša 255 točk oziroma 117,04 EUR, čemur je treba prišteti še 22 % DDV v višini 25,75 EUR ter sodno takso v višini 14,40 EUR, skupaj torej 157,19 EUR. V primeru zamude mu tožena stranka dolguje tudi zakonske zamudne obresti od 9. dne do plačila.