Jedro

Tožnica izpodbija odločitev sodišča prve stopnje, ki je potrdilo odločitev tožene stranke, da se tožnici prepove odtujiti in obremeniti nepremičnine ter da se prepoved odtujitve in obremenitve zaznamuje v zemljiški knjigi v korist Republike Slovenije. Zakonska podlaga za takšno postopanje je podana v sedmem odstavku 36. člena ZSVarPre, po katerem se pri vlagatelju, ki je v zadnjih treh letih prejel denarno socialno pomoč najmanj 24-krat, prepove odtujitev in obremenitev nepremičnine in se prepoved vpiše v zemljiško knjigo v korist Republike Slovenijo. S takšno prepovedjo je seznanjen vsak uživalec denarne socialne pomoči, ki jo je v zadnjih treh letih prejel več kot 24-krat. Izjava o seznanjenosti je sestavni del vloge za uveljavljanje pravic iz javnih sredstev. V zvezi s soglasjem je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da gre v tem primeru za postopanje po sedmem odstavku 36. člena ZSVarPre, torej za upravičence, ki so denarno socialno pomoč prejeli najmanj 24-krat. V teh primerih pa se ne uporablja določba 2. točke drugega odstavka 27. člena ZSVarPre, kar pomeni, da soglasje ni potrebno.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodno odločbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 26. 7. 2016 in št. ... z dne 2. 12. 2015 in da se tožnici za obdobje od 2. 12. 2015 do 31. 5. 2016 prizna denarna socialna pomoč v višini 562,00 EUR mesečno ter da je tožena stranka dolžna tožnici za navedeno obdobje plačati razlike v denarni socialni pomoči v višini 1.642,48 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in ji plačati 6.500,00 EUR odškodnine v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sodišče je zavrglo tožbo v delu, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti 96,00 EUR potnih stroškov. Nadalje je še odločilo, da tožnica sama trpi svoje stroške postopka. Tožnico je tudi oprostilo plačila sodnih taks.

2. Zoper sodbo v celoti in zoper sklep v točki I in II je pritožbo vložila tožnica zaradi napačne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb Zakona o delovnih in socialnih sodiščih. V pritožbi navaja, da si sodišče napačno tolmači odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-330/97-98 z dne 30. 11. 2000 in sicer, da naj bi bila navedena odločba v korist zaznambam v zemljiški knjigi. Ravno nasprotno Ustavno sodišče je razveljavilo 128. člen Zakona o dedovanju in jasno zapisalo, da ni možno posegati v zasebno lastnino dedičev, saj naj bi obstajala blažja sredstva za zagotovitev socialne varnosti. Prav tako je tudi zapisalo, da se mora lastnik strinjati z zaznambo. Takšno stališče je v več primerih zavzelo tudi Evropsko sodišče za človekove pravice. Nadalje sodišče tudi ni upoštevalo zakonskih določb, na katere se sklicuje tožnica in sicer prvega odstavka 74. člena ZSVarPre-C in drugega odstavka 27. člena ZSVarPre-C. Sodišče namreč zakonske določbe nadomešča s svojim mnenjem. Taka odločitev pa je v nasprotju z veljavno zakonodajo in tudi nezakonita. Vrednost nepremičnine je namreč pogoj za zaznambo. Glede izostanka tožnice na naroku 18. 11. 2016 tožnica pojasnjuje, da je o izostanku pravilno in pravočasno obvestila sodišče. Naroka se ni mogla udeležiti zaradi bolečih zob, saj je morala v tujino na zdravljenje. S tem v zvezi je tudi predložila napotnico za slikanje zob. Z drugimi dokumenti ni razpolagala, saj zobozdravnik v tujini ni pooblaščen, da izpolnjuje obrazce, ki so z zakonom predvideni na območju Republike Slovenije. Nadalje se tožnica tudi ne strinja z zavrnitvijo zahtevka za plačilo odškodnine. Sodišče je namreč spregledalo, da je izpodbijana odločba nepravilna. Sodišče pa ne sme odločiti v škodo stranke, ki je uveljavljala sodno varstvo. Tožnici je bila v letu 2015 odmerjena denarna socialna pomoč v višini 270,82 EUR. V januarju 2016 pa je začela veljati novela zakona, po kateri denarna socialna pomoč znaša 288,81 EUR. Ker se denarna socialna pomoč ni uskladila skladno s 36. členom novele zakona, je bila tožnica mesečno prikrajšana za 20 EUR, kar pomeni, da ji tožena stranka iz tega naslova dolguje 100,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Ker tožena stranka ni upoštevala veljavne zakonodaje, je podana tudi vzročna zveza med ravnanjem tožene stranke in nastalo škodo. Toženi stranki je mogoče očitati kršenje pravice do dostojanstva in varnosti in tudi kršitev pravice do socialne varnosti. Ker si tožnica s plačilom 265,00 EUR ne more zagotoviti niti mesečnih življenjskih potrebščin, posledično trpi duševne bolečine. Pravična denarna odškodnina je neodvisna od povračila premoženjske škode, pa četudi le-ta ni podana. Tožnica izpodbija tudi sklep sodišča v I. in II. točki izreka. Tožnica se namreč ne pritožuje na način izvrševanja, pač pa na način izplačevanja. Zahteva namreč povračilo nezakonito odtujene poštnine, v primeru ko gre za nakazilo po poštni nakaznici. Zaradi takega nakazovanja se namreč tožnici mesečno odšteje 16,00 EUR. Prvostopenjski organ pri tem ni upošteval tožničinega predloga, da se ji znesek denarne socialne pomoči izplača v funkcionalni obliki, ne pa preko poštne nakaznice. Ker je tožena stranka ravnala arbitrarno in nezakonito, je dolžna tožnici plačati poštne stroške za obdobje od 2. 12. 2015 do 31. 5. 2016 v višini 96,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Pritožbenemu sodišču zato predlaga, da izpodbijano sodno odločbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno odločilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP)1 pazi po uradni dolžnosti.

5. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 26. 7. 2016, s katero je bila zavrnjena tožničina pritožba, vložena zoper prvostopenjsko odločbo CSD A. št. ... z dne 2. 12. 2015. Z omenjeno odločbo je bila tožnici priznana denarna socialna pomoč v višini 270,82 EUR mesečno za čas od 1. 12. 2015 do 31. 5. 2016. Nadalje je bilo odločeno, da je tožnica upravičena do pravice do plačila prispevka za obvezno zdravstveno zavarovanje za čas od 1. 12. 2015 do 31. 5. 2016 pod pogojem, da ni zavarovana za obvezno zdravstveno zavarovanje iz drugega naslova in do kritja razlike do polne vrednosti zdravstvenih storitev za čas od 1. 12. 2015 do 31. 5. 2016. Prepovedana pa je bila odtujitev in obremenitev nepremičnin, kar se zaznamuje v zemljiški knjigi v korist Republike Slovenije.

6. Tožnica uveljavlja kršitev določb postopka, ki naj bi jih sodišče prve stopnje zagrešilo s tem, ko je opravilo narok za glavno obravnavo, kljub temu, da je tožnica opravičila svoj izostanek. Po pregledu dokumentacije v spisu pritožbeno sodišče ugotavlja, da kršitev določb postopka ni podana. Sodišče prve stopnje je namreč razpisalo narok za glavno obravnavo za dne 18. 11. 2016. Vabilo je bilo tožnici vročeno 18. 10. 2016, kar je razvidno iz vročilnice v spisu. 10. 11. 2016 pa je tožnica sodišču posredovala predlog za preložitev glavne obravnave zaradi nujnega zdravljenja zob v tujini. Tožnica s tem v zvezi ni predložila nobenega dokaza. Sodišče prve stopnje je tožnico dodatno z dopisom z dne 15. 11. 2016 pozvalo, da predloži zdravniško potrdilo na obrazcu skladno z določbo 115. člena ZPP. Tožnica tega ni predložila, temveč je posredovala le fotokopijo medicinskega dokumenta brez datuma. V tem primeru pa je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo, da izostanek ni opravičen. Tožnica namreč ni z nobenim dokumentom, niti z obrazcem po 115. členu ZPP niti z drugim medicinskim izvidom dokazala razlogov, ki bi opravičevali njen izostanek z naroka. Kot to izhaja tudi iz sodne prakse2 mora sodnik imeti možnost, da se na podlagi predloženega potrdila in upoštevaje druge pomembne okoliščine prepriča, ali je izostanek z naroka dejansko opravičljiv. V sporni zadevi se sodišče o tem ni moglo prepričati, saj predložena fotokopija napotnice nikakor ne izkazuje, da bi bilo tožničino zdravstveno stanje tako, da bi ji onemogočalo pristop na narok. Sodišče je zato v ravnalo pravilno, ko je opravilo narok v odsotnosti tožnice.

7. Tožnica nadalje izpodbija odločitev sodišča prve stopnje, ki je potrdilo odločitev tožene stranke, da se tožnici prepove odtujiti in obremeniti nepremičnine ter da se prepoved odtujitve in obremenitve zaznamuje v zemljiški knjigi v korist Republike Slovenije. V zvezi s tem vprašanjem je pritožbeno sodišče že zavzelo stališče v drugi zadevi, ki jo je tožnica prav tako vodila pred sodiščem3. Pritožbeno sodišče poudarja, da je zakonska podlaga za takšno postopanje podana v sedmem odstavku 36. člena Zakona o socialnovarstvenih prejemkih (v nadaljevanju ZSVarPre)4. V omenjenem členu je določeno, da se pri vlagatelju, ki je v zadnjih treh letih prejel denarno socialno pomoč najmanj 24-krat, prepove odtujitev in obremenitev nepremičnine ter da se prepoved vpiše v zemljiško knjigo v korist Republike Slovenijo. S takšno prepovedjo je seznanjen vsak uživalec denarne socialne pomoči, ki jo je v zadnjih treh letih prejel več kot 24-krat. Izjava o seznanjenosti je sestavni del vloge za uveljavljanje pravic iz javnih sredstev. V zvezi s soglasjem pa je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da gre v tem primeru za postopanje po sedmem odstavku 36. člena ZSVarPre, torej za upravičence, ki so denarno socialno pomoč prejeli najmanj 24-krat. V teh primerih pa se ne uporablja določba 2. točke drugega odstavka 27. člena ZSVarPre, kar pomeni, da soglasje ni potrebno. Tožnici je bilo tudi že večkrat pojasnjeno, da prepoved odtujitve in obremenitve nepremičnine v korist Republike Slovenije ni protiustavna5. Ustavno dopustno je, da se država potem, ko oseba pomoči več ne potrebuje, poplača iz njenega premoženja6. 8. Glede zaznambe prepovedi odtujitve in obremenitve nepremičnin v lasti upravičenca do denarne socialne pomoči oziroma varstvenega dodatka, pa je kasneje prišlo do spremembe zakonske ureditve. Sprejet je bil namreč Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o socialnovarstvenih prejemkih (v nadaljevanju ZSVarPre-E)7 . Navedeni predpis je bistveno posegel v sporno vprašanje. Ker pa je začel veljati šele po izdaji izpodbijanih odločb oziroma izpodbijane prvostopenjske sodbe, ga pritožbeno sodišče pri presoji ni smelo upoštevati. Bo pa novelo zakona v zvezi z zaznambo morala upoštevati tožena stranka oziroma če je bil vpis zaznambe že opravljen bo v primeru, da so izpolnjeni z zakonom določeni pogoji, zaznambo izbrisalo Vrhovno sodišče RS po uradni dolžnosti.

9. Pritožba je neutemeljena tudi v delu, ki se nanaša na plačilo odškodnine in na povračilo 96,00 EUR poštnih stroškov. Tudi glede vprašanja odškodninske odgovornosti je pritožbeno sodišče že v več zadevah, kot na primer tudi v zadevi Psp 123/2016 z dne 26. 5. 2016 pojasnilo pogoje, ki morajo biti izpolnjeni za nastanek odškodninske obveznosti. Tožena stranka je namreč odločala o priznanju denarne socialne pomoči, pri čemer pa tudi po stališču pritožbenega sodišča toženi stranki ni mogoče očitati protipravnega ravnanja. Tudi sama tožnica izrecno ne navaja v čem naj bi bilo ravnanje tožene stranke protipravno. S tem, ko ni podan en od pogojev, v tem primeru ne nastane odškodninska obveznost, kot je to pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da bi morala tožnica vse od 1. 1. 2016 prejemati denarno socialno pomoč v višjem znesku, pa pritožbeno sodišče opozarja na določbo 4. člena novele Zakona o socialnovarstvenih prejemkih (v nadaljevanju: ZSVarPre-D)8 , kjer je v tretjem odstavku določeno, da upravičenec, ki ima odločbo o priznanju pravice do denarne socialne pomoči ali varstvenega dodatka, lahko ne glede na obdobje veljavnosti te odločbe pred potekom obdobja, za katerega mu je bila pravica priznana, v roku od 1. 1. 2016 do 29. 2. 2016 uveljavlja odmero teh pravic po tem zakonu. Za potrebe odločanja po tretjem odstavku se kot dan vložitve vloge šteje 31. 12. 2015. V sporni zadevi se je postopek za priznanje pravic začel 24. 11. 2015. V tem primeru bi morala tožnica v omenjenem roku uveljavljati odmero po ZSVarPre. Tožnica pa ni predložila nobenega dokaza, da bi pri toženi stranki uveljavljala odmero pravic po noveli zakona. Tega niti ne zatrjuje v pritožbi. Sodišče prve stopnje tako ni imelo nobene pravne podlage, da bi tožnici priznalo višji znesek denarne socialne pomoči, kot pa ji je bil že priznan z izpodbijanimi odločbami.

10. Prav tako so neutemeljene pritožbene navedbe v zvezi z nakazovanjem denarne socialne pomoči. Sodišče prve stopnje se s tem v zvezi utemeljeno sklicuje na že zavzeto stališče pritožbenega sodišča v zadevah Psp 574/2015 z dne 24. 8. 2015 in Psp 574/2015 z dne 3. 3. 2016. Predmet sodno socialnih sporov ne more biti način izvršitve posamičnih upravnih aktov, s katerimi so priznane določene pravice iz sistema socialne varnosti.

11. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodno odločbo sodišča prve stopnje.

1 Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami. 2 Sodba II Cp 2875/2016 z dne 5. 1. 2017. 3 Psp 123/2016 z dne 26. 5. 2016. 4 Ur. l. RS, št. 61/2010 s spremembami. 5 Psp 574/2015 z dne 3. 3. 2015, Psp 123/2016 z dne 26. 5. 2016. 6 tako tudi Vrhovno sodišče RS v zadevi opr. št. VIII Ips 95/2015 z dne 25. 5. 2015. 7 Ur. l. RS, št. 88/2016 z dne 30. 12. 2016. 8 Ur. l. RS, št. 90/2015 z dne 27. 11. 2015.