Jedro

Tožnik ravnanja posameznikov ni mogel nadzorovati, sam dogodek pa je predstavljal povečano nevarnost, kar je podlaga za obstoj objektivne odgovornosti zavarovanke tožene stranke. Vsako delo policista ni delo s povečano nevarnostjo. Delo s povečano nevarnostjo postane šele glede na okoliščine konkretnega primera, kolikor le-to vsebuje elemente povečane nevarnosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi vmesna sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano vmesno sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je zahtevek tožeče stranke po temelju utemeljen ter da bo o višini zahtevka in pravdnih stroških odločalo v končni sodbi.

2. Zoper vmesno sodbo se pritožuje tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava in kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Tožnik v obravnavanem primeru ni opravljal dela s povečano nevarnostjo. Okoliščina, da je tožnik skupaj s sodelavcem pristopil k večji skupini ljudi in jih poskušal legitimirati, ob tem pa so se nekatere izmed oseb verbalno upirale postopku identifikacije, pozneje pa je eden izmed občanov tožnika prijel za rever uniforme, nato pa sta padla po tleh, ni povečala nevarnosti tožnikovega dela do te mere, da bi ta dejavnost za poklicnega policista, ki se tedensko uri v okviru samoobrambe prav za podobne primere, predstavljala nadpovprečno tveganje za nastanek škode. Sodna praksa je že večkrat zavzela stališče, da je kriterij pri presojanju nevarnosti za poklicne vojake oziroma policiste drugačen oziroma višji kot za ostale. V obravnavanem primeru je do škodnega dogodka prišlo zaradi dejanja tretjega (A. Z.). Tožnikov delodajalec ne more vplivati na ravnanje tretjih oseb, konkretnega napada pa delodajalec tožnika nikakor ni mogel pričakovati, še manj pa ga preprečiti. Razlogi sodbe so si med seboj v nasprotju v delu, ki se nanašajo na presojo, ali je šlo pri delu tožnika za opravljanje nevarne dejavnosti.

3. Tožnik je na vročeno pritožbo podal odgovor, v katerem predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev vmesne sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnik je bil poškodovan kot policist pri opravljanju dela. Odškodnino zahteva od tožene stranke, pri kateri je imel njegov delodajalec v času škodnega dogodka zavarovano odgovornost (941. člen Zakona o obligacijskih razmerjih; v nadaljevanju ZOR, ki se uporablja na podlagi 1060. in 1062. člena Obligacijskega zakonika). Odgovornosti delodajalca za škodo, ki je nastala delavcu pri delu oz. v zvezi z delom temelji na 73. členu Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja, ki delodajalcu nalaga, da mora delavcu povrniti škodo po splošnih načelih o odškodninski odgovornosti. Tožnik se je poškodoval pri opravljanju nevarne dejavnosti glede na okoliščine primera, kljub dejstvu, da je kriterij pri presojanju nevarnosti za policiste drugačen oziroma višji kot za ostale. Odgovornost zavarovanke tožene stranke je podana na podlagi določbe 173. člena ZOR (objektivna odgovornost), ob tem, da v postopku niso bile izkazane okoliščine, ki bi narekovale oprostitev odgovornosti zavarovanke tožene stranke (177. člen ZOR).

6. Tožnikovo ravnanje je bilo potrebno, da kot policist zagotovi javni red in mir ter prepreči razbijanje in pričakovana nadaljnja nezakonita ravnanja. Z ukazom, da osumljeni storilci prekrška pokažejo osebne dokumente, se tožnik ni izpostavljal nevarnosti preko razumne meje, kakor tudi ne z ukazom, naj počakajo do prihoda patrulje. Dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje glede poteka škodnega dogodka v celoti sprejema pritožbeno sodišče ter hkrati pritrjuje ugotovitvam prvega sodišča, da je tožnik ob intervenciji opravljal svojo zakonsko dolžnost in da je od začetka posredovanja do nastopa škodnega dogodka ravnal skladno z določbami Zakona o policiji in Pravilnika o policijskih pooblastilih. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je dejavnost tožnika postala nevarna zaradi nepričakovanega ravnanja tretje osebe v trenutku, ko je tožnika (ki je prijel S. B), zgrabil za uniformo A. Z. in ga porinil, tako da sta oba padla, ob tem pa je tožnik zadobil poškodbe. Tožnik ravnanja posameznikov ni mogel nadzorovati, sam dogodek pa je predstavljal povečano nevarnost, kar je podlaga za obstoj objektivne odgovornosti zavarovanke tožene stranke. Vsako delo policista ni delo s povečano nevarnostjo. Delo s povečano nevarnostjo postane šele glede na okoliščine konkretnega primera, kolikor le-to vsebuje elemente povečane nevarnost (glej sklep VS RS II Ips 158/99 z dne 13. 10. 1999). Nevarna dejavnost (kot pravni standard) je takšna dejavnost, ki v konkretnih okoliščinah po svoji naravi in načinu opravljanja pomeni povečano nevarnost za življenje in zdravje ljudi (VS RS II Ips 117/2000 z dne 6. 9. 2000). Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da predstavlja navedeni škodni dogodek za zavarovanko tožene stranke nepričakovan dogodek, ki ga ni mogla odvrniti, zaradi česar je prosta odgovornosti. Takšni dogodki so za zavarovanko tožene stranke pričakovani, zato ni pogojev za njeno oprostitev odgovornosti, tudi ne v primeru, če je škodo povzročila tretja oseba, saj niso izpolnjene predpostavke iz drugega odstavka 177. člena ZOR.

7. Neutemeljeno pritožba navaja, da so razlogi sodišča prve stopnje nejasni. Ni res, da sodišče prve stopnje ne pojasni, zakaj je dejavnost tožnika postala nevarna. Sodišče prve stopnje je v sodbi (stran 5) pojasnilo, da lahko zaradi spleta okoliščin v katerih se dejavnost izvaja, ki sama po sebi še ni nevarna, postane nevarna. V obravnavanem primeru je ta okoliščina nepričakovan napad tretjega na tožnika med njegovim ukrepanjem. Prvo sodišče na strani pet sodbe le abstraktno navaja okoliščine, ki bi lahko vplivale, da dejavnost postane nevarna, na strani osem pa navaja konkretne okoliščine, ki v obravnavanem primeru utemeljujejo obstoj povečane nevarnosti, zato tudi v tem delu razlogi v sodbi niso v nasprotju, kot to zatrjuje pritožba.

8. Ker niso podani razlogi, iz katerih se vmesna sodba izpodbija, niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnost, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo vmesno sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

9.Odločitev o povrnitvi pritožbenih stroškov se pridrži za končno odločitev.