Jedro

Sankcija je vedno odmerjena individualno. Sklicevanje obrambe na presojo olajševalnih okoliščin ne predstavlja kršitve načela enakosti pred zakonom.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Novi Gorici je dne 17. 8. 2012 obsojene B. B., N. Đ. in M. V. spoznalo za krive, B. B. in N. Đ. vsakega kaznivega dejanja ropa po prvem odstavku 206. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), M. V. pa kaznivega dejanja pomoči storilcu po storitvi kaznivega dejanja po prvem odstavku 282. člena KZ-1. Obsojencem je izreklo pogojne obsodbe, v katerih je obsojenima B. B. in N. Đ. določilo kazen eno leto zapora s preizkusno dobo v trajanju štirih let ter nadaljnji pogoj, da oškodovancu V. Š. v roku enega leta in šestih mesecev povrne vsak sorazmeren del s kaznivim dejanjem povzročene škode v višini 1.500,00 EUR; obsojenemu M. V. pa je določilo kazen osem mesecev zapora in ob upoštevanju določene kazni eno leto zapora v pogojni obsodbi, izrečeni s sodbo istega sodišča I K 33/2009 po določbah o steku določilo enotno kazen eno leto in šest mesecev zapora in denarno kazen v višini 999,49 EUR s preizkusno dobo v trajanju treh let in šestih mesecev ter nadaljnji pogoj, da oškodovancu V. Š. v roku enega leta in šestih mesecev povrne sorazmerni del s kaznivim dejanjem povzročene škode v višini 426,68 EUR. Na podlagi določbe četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obtožence oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. Oškodovancu je dosodilo premoženjskopravni zahtevek in ga naložilo obsojencem v plačilo. Sodišče druge stopnje je s sodbo z dne 31. 1. 2013 ugodilo pritožbi državne tožilke ter sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je obtoženima B. B. in N. Đ. na podlagi prvega odstavka 206. člena KZ-1 izreklo kazen vsakemu eno leto zapora.

2. Z oper pravnomočno sodbo so zagovorniki obsojenega N. Đ. vložili zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP, zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka in zaradi kršitve 22. in 25. člena Ustave RS. Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije so predlagali, naj zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi ter sodbo Višjega sodišča v Kopru z dne 31. 1. 2013 spremeni tako, da potrdi sodbo Okrožnega sodišča v Novi Gorici z dne 17. 8. 2012. 3. Vrhovna državna tožilka je v pisnem odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi določbe drugega odstavka 423. člena ZKP, navedla, da kršitve zakona niso podane. Zahteva izraža nestrinjanje z razlogi sodišča druge stopnje o spremembi odločbe o kazenski sankciji in podaja drugačno oceno teh razlogov, kar pa ne predstavlja kršitve zakona, ampak drugačno presojo ugotovljenih dejstev.

4. Obsojenec in zagovorniki so o odgovoru državne tožilke niso izjavili.

5. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

6. Zahtevo za varstvo zakonitosti je po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP mogoče vložiti zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvene kršitve odločb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe; v tem primeru mora vložnik zahteve izkazati kršitev in obrazložiti njen vpliv na to, da je odločba nezakonita. Kot razlog za vložitev zahteve je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Pri odločanju se Vrhovno sodišče omeji na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (424. člen ZKP), ki morajo biti konkretizirane in ne le poimensko navedene.

7. Zagovorniki vlagajo zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi odločbe o kazenski sankciji. Navajajo, katera merila sodišče uporabi pri odmeri kazni, da je višje sodišče kršilo načelo individualizacije, ko je obsojencu izreklo zaporno kazen, saj okoliščin za izbiro kazenske sankcije ni pravilno vrednotilo. Poudarjajo razloge, ki jih je sodišče prve stopnje navedlo v sodbi, ko je utemeljevalo odločitev, da obsojencu izreče pogojno obsodbo. Navajajo, da je sodišče druge stopnje napačno ocenilo osebnost obsojenca, ki naj bi se odražala v brezobzirnosti in neobstoju pomislekov za dosego nameravanega cilja ter napravilo napačno oceno njegovega bodočega vedenja. Zato je tudi uporabilo neprimerno kazensko sankcijo, s čimer je kršilo kazenski zakon. Sodišče tudi ni upoštevalo vseh olajševalnih okoliščin in ni upoštevalo odsotnosti obteževalnih okoliščin. Razlogi, da ugotovljene olajševalne okoliščine ne opravičuje izreka kazenske sankcije opozorilne narave, so pavšalni. Tak zaključek pa je tudi v nasprotju z razlogi sodbe sodišča prve stopnje. Ker pa se okoliščine, na katere je obramba obsojenca ves čas opozarjala, in jih je sodišče prve stopnje tudi upoštevalo, po ustaljeni sodni praksi štejejo kot olajševalne, bi drugačna razlaga v obravnavanem primeru pomenila tudi kršitev načela enakosti iz 14. člena Ustave RS. Pritožbeno sodišče je storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka (po vsebini gre za uveljavljanje 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP) in je kršilo tudi določbi 22. in 25. člena Ustave RS. Zahtevi o obrazloženi sodbi s posplošenimi navedbami, da se ob upoštevanju ugotovljenih osebnostnih lastnosti in intenzitete uporabe sile ni moč strinjati s sodiščem prve stopnje, ni zadoščeno. Menijo, da iz sodbe ni razvidno, katere konkretne okoliščine so bile odločilne za spremembo kazenske sankcije. Po oceni vložnikov zahteve sodišče druge stopnje ni razumno utemeljilo, katere so tiste okoliščine, ki so bile odločilne za oceno, da je namen kaznovanja mogoče doseči zgolj z izrekom zaporne kazni.

8. Kršitev kazenskega zakona iz 5. točke 372. člena ZKP v zvezi s kazensko sankcijo stori sodišče, če krši kazenski zakon tako, da prekorači pravico, ki jo ima po zakonu. Zagovorniki ne uveljavljajo, da je sodišče prekoračilo svojo pravico z izrekom enoletne zaporne kazni. Kazen je izreklo v okviru predpisane kazni za kaznivo dejanje ropa po prvem odstavku 206. člena KZ-1 od enega do desetih let zapora in skladno s predlogom državne tožilke, podanem na predobravnavnem naroku dne 17. 8. 2012, da v primeru, če obtoženec prizna krivdo po obtožbi, predlaga za obtoženega Đ. izrek zaporne kazni v višini enega leta zapora (zakonski minimum). Z navedbami v zahtevi zagovorniki ne uveljavljajo vprašanja zakonitosti izrečene kazni, ampak vprašanje njene primernosti, to je, ali so bile ugotovljene okoliščine, ki vplivajo na izbiro kazenske sankcije in odmero kazni, pravilno upoštevane. Gre za razlog, s katerim se lahko izpodbija sodba sodišča prve stopnje (374. člen ZKP). Presoja ustreznosti izrečene kazenske sankcije ni razlog, zaradi katerega bi bilo mogoče vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti, zato Vrhovno sodišče navedb, ki napadajo ustreznost izrečene kazenske sankcije, ni preizkušalo. Zagovorniki namreč ne uveljavljajo, da je prišlo do prekoračitve pravice, ki jo ima sodišče pri izreku kazenske sankcije. Prekoračitev pravice pomeni, da sodišče izreče kazensko sankcijo zunaj zakonskih meja, ali izreče kazensko sankcijo, ki jo zakon sploh ne pozna oziroma ne izreče kazenske sankcije, ki bi jo moralo izreči. 9. Neutemeljene so tudi navedbe, da je bilo z izrečeno kazensko sankcijo kršeno načelo enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave RS. Sodišče odmeri kazen storilcu v mejah predpisane kazni za posamezno kaznivo dejanje. V obravnavanem primeru tudi ob upoštevanju predloga državne tožilke na predobravnavnem naroku, ki ga sodišče ne sme prekoračiti. Sodišče ob vrednotenju okoliščin, ki vplivajo na izbiro kazni v okviru individualizacije kazni, izreče kazen (individualizacija kazenske sankcije pomeni prilagoditev kazenske sankcije nevarnosti konkretnega kaznivega dejanja in storilčevi osebnosti). Te okoliščine pa sodišče vrednoti v vsakem konkretnem primeru posebej v okviru istega kazenskega predpisa. Ker je sankcija vedno odmerjena individualno, sklicevanje zagovornikov na presojo olajševalnih okoliščin ne pomeni razlogov za zaključek, da je bilo obsojencu kršeno načelo enakosti pred zakonom. Sodišče druge stopnje ugotovljenih olajševalnih okoliščin ni prezrlo in jih je presodilo v točki 4 sodbe. Z navedbami, da je sodišče kršilo načelo enakosti pred zakonom, zagovorniki ponovno uveljavljajo vprašanje primernosti izrečene sankcije ne pa vprašanja njene zakonitosti.

10. Neutemeljene so tudi navedbe, da je sodišče druge stopnje storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka in kršilo določbo 22. člena Ustave RS. Sodišču druge stopnje ni mogoče očitati, da je ravnalo arbitrarno in da ni navedlo razlogov, na podlagi katerih je doseglo svojo odločitev oziroma da ni ustrezno obrazložilo odločitve. Ko je sodišče zavzelo stališče do pritožbenih navedb državne tožilke ter obrazložilo zakaj je pritožba državne tožilke utemeljena, je dovolj določno navedlo dejstva, ki so bila za pritožbeno sodišče odločilna za ugoditev pritožbi in za izrek kazni zapora (točka 5 sodbe sodišča druge stopnje). Zagovorniki tudi v tem delu zahteve izražajo nestrinjanje z razlogi sodbe sodišča druge stopnje in drugače kot sodišče vrednotijo okoliščine, ki so bile pomembne za spremembo sodbe v odločbi o kazenski sankciji. Po navedenem Vrhovno sodišče ugotavlja, da vložniki zahteve niso uspeli utemeljiti bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, da sodba sodišča druge stopnje v odločbi o kazenski sankciji nima razlogov o odločilnih dejstvih o izrečeni kazni zapora oziroma, da ne zadosti standardu obrazloženosti sodne odločbe, s čimer naj bi bila podana kršitev 22. člena Ustave RS. Zagovorniki trdijo, da je kršena tudi pravica do pritožbe. Ker se obsojenec zoper sodbo sodišča prve stopnje ni pritožil, ta kršitev ni podana.

11. Po navedenem je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

12. Odločba o stroških postopka temelji na določbi 98. a člena v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP. Iz enakih razlogov kot sodišče prve stopnje, je Vrhovno sodišče obsojenca oprostilo plačila stroškov postopka, nastalih z vloženim izrednim pravnim sredstvom.