Jedro

Delavcu, ki pred prenehanjem veljavne pogodbe o zaposlitvi ne izrabi letnega dopusta, nadomestilo pripada le v primeru, če delavec iz objektivnih razlogov ni mogel izrabiti letnega dopusta do izteka pogodbe o zaposlitvi. Za pravico do nadomestila za neizrabljeni letni dopust je tako bistveno, ali je delavec imel dejansko možnost, da izkoristi pravico do letnega dopusta, ali je to možnost izgubil zaradi nepredvidljivih dogodkov. Tožnik je 30. 7. 2012 prejel obvestilo, da mu bo tožena stranka izdala sklep o prenehanju pogodbe o zaposlitvi, in sicer po določbah ZUJF, zato od tedaj dalje tožnik ni bil več v negotovosti, ali mu bo delovno razmerje prenehalo ali ne. Tožnik izrabe letnega dopusta v avgustu 2012 ni planiral, niti ni zanj zaprosil, zato je ob upoštevanju, da je 1. 8. 2012 že prejel sklep o prenehanju delovnega razmerja, sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da te pravice ni izgubil zaradi nepredvidljivih dogodkov. Tožnik zato ni upravičen do nadomestila za neizrabljeni letni dopust, ki ga ni izrabil do prenehanja delovnega razmerja, to je do 13. 9. 2012.

Izrek

I. Pritožba tožnika zoper delno sodbo se zavrne in se potrdi izpodbijani del delne sodbe.

II. Tožnik in tožena stranka sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku iz naslova nadomestila (odškodnine) zaradi nemožnosti koriščenja rednega letnega dopusta v trajanju 25 dni obračunati bruto znesek 3.194,00 EUR ter od tega zneska obračunati in odvesti vse z zakonom predpisane davke in prispevke ter akontacijo dohodnine in mu plačati pripadajoči neto znesek z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 17. 9. 2012 dalje do plačila, vse v roku 8 dni pod izvršbo (I. točka izreka). S sklepom je zaradi delnega umika tožbe v zvezi z zahtevkom za obračun in plačilo nadur nad zneskom 555,00 EUR (do 847,00 EUR) z zahtevanimi zamudnimi obrestmi, postopek ustavilo (II. točka izreka). Glede tožbe v delu, ki se nanaša na obračun in plačilo zneska 555,00 EUR bruto za opravljene in neplačane ure tožnikovega dela z zamudnimi obrestmi, je odločilo, da se postopek začne znova (III. točka izreka). Odločitev o stroških postopka je pridržalo za končno odločbo (IV. točka izreka).

2. Zoper zavrnilni del sodbe (I. točka izreka) se pritožuje tožnik iz razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni, podrejeno, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Sodišče prve stopnje nepravilno zaključuje, da za tožnika od 30. 7. 2012, ko mu je bilo vročeno obvestilo, da mu bo delodajalec izdal sklep o prenehanju delovnega razmerja, ni bilo več negotovosti ali mu bo delovno razmerje prenehalo ali ne. V resnici ni bilo tako zaradi spleta številnih okoliščin, ki so tedaj vplivale na tožnikovo pričakovanje. Predpostavljeni tožnika so mu obljubljali, da bodo storili vse, kar je v njihovi moči, da ostane na delovnem mestu, ker ga potrebujejo, zatrjevanje tožnika sta potrdili obe priči. Tožnik je tudi pričakoval, da bo zakon (ZUJF) Ustavno sodišče v delu, ki se nanaša na „prisilno upokojevanje“ razveljavilo. Da so enako pričakovanje gojili tudi tožnikovi nadrejeni izhaja tudi iz izpovedbe priče A.A.. Ni bistveno vprašanje ali je bilo tožniku omogočeno koriščenje letnega dopusta poleti 2012, temveč vse okoliščine, zaradi katerih se tožnik v avgustu 2012 ni odločil, da bi zaprosil za koriščenje dopusta. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da je pritožba neutemeljena in predlaga, da jo pritožbeno sodišče zavrne. Navaja, da ne vzdrži navedba tožnika, da so bila njegova pričakovanja, da bo ohranil službo, realna, kot to v nasprotju z izvedenimi dokazi zatrjuje v pritožbi. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutno bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje je pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

6. V tem individualnem delovnem sporu je tožnik zahteval odškodnino za neizrabljeni letni dopust za leto 2012. 7. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da je tožnik za okoliščino, da mu bo delovno razmerje pri toženi stranki zanesljivo prenehalo in sicer po določbah Zakona za uravnoteženje javnih financ (ZUJF, Ur. l. RS, št. 40/2002 in naslednji) zvedel dovolj zgodaj, da bi lahko izkoristil preostali neizkoriščeni letni dopust za leto 2012, zato je zahtevek zavrnilo.

8. Pravica do nadomestila namesto neizrabljenega letnega dopusta je dopustna samo ob prenehanju delovnega razmerja. Zato je potrebno razlagati pravico do nadomestila za neizrabljeni letni dopust restriktivno. Vrhovno sodišče RS je zavzelo jasno stališče glede vprašanja o upravičenosti do nadomestila za neizrabljeni letni dopust po 166. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji) oziroma po drugem odstavku 7. člena Direktive 2003/88/ES in v skladu s prakso Sodišča EU, da delavcu, ki pred prenehanjem veljavne pogodbe o zaposlitvi ne izrabi letnega dopusta, nadomestilo pripada le v primeru, če delavec iz objektivnih razlogov ni mogel izrabiti letnega dopusta do izteka pogodbe o zaposlitvi. Za pravico do nadomestila za neizrabljeni letni dopust je tako bistveno, ali je delavec imel dejansko možnost, da izkoristi pravico do letnega dopusta, ali je to možnost izgubil zaradi nepredvidljivih dogodkov.

9. Tožnik je 30. 7. 2012 prejel obvestilo, da mu bo tožena stranka izdala sklep o prenehanju pogodbe o zaposlitvi, zato od tedaj dalje tožnik ni bil več v negotovosti, ali mu bo delovno razmerje prenehalo ali ne, kot to pravilno zaključi sodišče prve stopnje. Tožniku je bil 1. 8. 2012 že izdan sklep o prenehanju delovnega razmerja, zato je neutemeljeno pritožbeno navajanje, da je tožnik zaradi polemik v zvezi s „prisilnim upokojevanjem“ po ZUJF pričakoval, da bo zakon razveljavljen oziroma, da bo uspel s pritožbo zoper sklep o prenehanju delovnega razmerja. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje tožnik ni niti zaprosil za izrabo letnega dopusta, kljub temu, da bi lahko do prenehanja delovnega razmerja izkoristil 25 dni letnega dopusta. Dejstvo, da tožnik izrabo letnega dopusta v avgustu 2012 ni planiral in ni zaprosil za izrabo, ob upoštevanju, da je 1. 8. 2012 že prejel sklep o prenehanju delovnega razmerja, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da to pravico ni izgubil zaradi nepredvidljivih dogodkov. V konkretnem primeru torej tožnik ni upravičen do nadomestila za neizrabljeni letni dopust, ki ga ni izrabil do prenehanja delovnega razmerja, zato je odločitev sodišča prve stopnje pravilna.

10. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

11. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje pritožbene stroške (165. člen ZPP v zvezi s 154. členom ZPP), odgovor na pritožbo pa ni prispeval k rešitvi zadeve, zato tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo (165. člen ZPP v zvezi s 155. členom ZPP).