Jedro

Pravilno je sodišče prve stopnje zaključilo, da glede na to, da podpis na Sporazumu o prenehanju pogodbe o zaposlitvi ni tožnikov, je sporazum ničen in da je to dejstvo hkrati pomembno za presojo ugovora tožene stranke o prekluziji. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno ugovarja presoji sodišča prve stopnje, da je tožnikova tožba pravočasna, vložena v roku 30 dni, kot to določa tretji odstavek 200. člena ZDR-1. Tožnik je za dejstvo, da mu je prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki izvedel 2. 12. 2019, ko je zaradi spora s toženo stranko, preveril svoj zaposlitveni status pri Zavodu Republike Slovenije za zaposlovanje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati stroške odgovora na pritožbo v višini 279,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila, v roku 15 dni pod izvršbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je Sporazum o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi z dne 14. 11. 2019 ničen; da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in je trajalo do 1. 12. 2020, v polnem delovnem času 40 ur na teden, skupaj z vsemi pravicami in obveznostmi iz pogodb o zaposlitvi z dne 1. 12. 2018 in 28. 10. 2019, zavrnilo pa je tožbeni zahtevek v delu, ko tožnik uveljavlja, da ga je tožena stranka dolžna pozvati na delovno mesto, ki ustreza njegovi usposobljenosti. Toženi stranki je naložilo, da tožniku za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja obračuna bruto nadomestila plače v višini 980,00 EUR ter mu izplača mesečne neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne v mesecu za pretekli mesec, v presežku, kjer tožnik uveljavlja plačilo zakonskih zamudnih obresti od bruto zneskov ter plačilo zakonskih zamudnih obresti od vsakega 15. dne v mesecu za pretekli mesec pa je zahtevek zavrnilo. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna v roku 8 dni tožnika za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja prijaviti v obvezna socialna zavarovanja, v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (prijavo v obvezna socialna zavarovanja za obdobje po 1. 12. 2020). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati stroške postopka v višini 1.968,82 EUR, v korist Republike Slovenije in sicer na račun Delovnega sodišča v Mariboru, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper ugodilni del navedene sodbe se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka, in sicer zaradi zmotne uporabe materialnega prava, bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne dokazne ocene. V pritožbi navaja, da je sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje glede vprašanja neveljavnosti Sporazuma o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi s tem, ko je v celoti verjelo navedbam tožnika ter presodilo, da tožnik spornega sporazuma ni podpisal. Tožnik je bil v svojih navedbah nekonsistenten, saj je v tožbi in v prvi pripravljalni vlogi zatrjeval, da spornega sporazuma naj ne bi podpisal in da je njegov podpis ponarejen, na prvem naroku za glavno obravnavo pa je sam začel spreminjati svoje trditve, da dopušča možnost, da je na spornem sporazumu njegov podpis. Vendar pa naj bi to listino podpisal ob podpisu pogodbe o zaposlitvi. Sodišče bi takšne nasprotujoče navedbe moralo upoštevati pri dokazni oceni, česar pa ni storilo. Prav tako je sodišče prve stopnje zmotno dokazno ocenilo izvedensko mnenje sodnega izvedenca za forenzično preiskovanje pisav, ki je podal mnenje, da ne more z zadostno stopnjo verjetnosti določiti, ali je tožnik zares pisec podpisa na spornem zapisu, saj je podpis napravljen v velikih tiskanih črkah, kar predstavlja težavo pri forenzičnem preiskovanju pisav. V zvezi s tem sodišče ni upoštevalo pravila o trditvenem in dokaznem bremenu. Tožnik je tisti, ki mora najprej trditi in nato še dokazati dejstva, ki so po materialnem pravu potrebna za nastanek s tožbenim zahtevkom uveljavljene pravne posledice. Sodni izvedenec je v svojem mnenju zapisal, da so pri spornem podpisu prisotne poteze, ki ne kažejo na gladkost pisanja, kar pa je lahko posledica tedanjega psihofizičnega stanja tožnika. Sodišče temu ni verjelo in z obrazložitvijo sodišča, zakaj ne verjame izvedencu, se tožena stranka ne more strinjati. Tudi, če tožnik ni podpisoval odpovedi, ampak sporazum, predstavlja takšno dejanje za vsakega povprečnega posameznika stresno situacijo. Po prepričanju tožene stranke sodišče prve stopnje o tem dejstvu ni sklepalo življenjsko logično ter bi se pri presoji tega vprašanja moralo vživeti v delavca in ali je podpis kakšnega sporazuma zanj lahko predstavljal stresno situacijo. Sodišče pa je v celoti sledilo tožniku, čeprav sta A.A. in B.B. podala življenjsko razumno razlago, zakaj je do sklenitve sporazuma prišlo. Res je bilo med strankama nesporno, da je bil tožnik dne 14. 11. 2019 (dne, ko je podpisal sporni sporazum) v bolniškem staležu, nikakor pa med strankama ne predstavlja nespornega dejstva, da tedaj tožnik ni bil v poslovnih prostorih tožene stranke. Sodišče je sledilo predvsem izpovedi tožnika ter ni obrazložilo, zakaj izpovedi A.A. in B.B. naj ne bi bili prepričljivi. S tem je bistveno kršilo določbe pravdnega postopka zaradi pomanjkanja razlogov o odločilnih dejstvih. Glede na zaključek sodišča prve stopnje, da ni življenjsko logično, da bi tožnik želel sporazumno prenehanje delovnega razmerja samo 16 dni po tem, ko je sklenil s toženo stranko novo pogodbo, pa tožena stranka postavlja vprašanje, zakaj bi ona hotela prekiniti delovno razmerje z delavcem, s katerim je pred tem sklenila novo pogodbo o zaposlitvi. Tožena stranka je ves čas postopka trdila, da je tožnik po zgledu sodelavca C.C. (s katerim je tudi prebival na istem naslovu) želel prekinitev delovnega razmerja, ker se mu je obetala zaposlitev v Avstriji. B.B. je izpovedal, da je tožnik prišel s tem predlogom dne 14. 11. 2019 v poslovne prostore tožene stranke in se je strinjal s podpisom Sporazuma o prenehanju delovnega razmerja. Direktor A.A. je potrdil, da ni bil navzoč pri podpisovanju sporazuma, da pa ga je podpisal naknadno. Očitno se je tožniku druga zaposlitev izjalovila oziroma je želel odpoved pogodbe o zaposlitvi na enak način kot C.C., in sicer odpoved iz poslovnega razloga, s čimer pa se tožena stranka ni strinjala. Direktor A.A. je v zvezi z SMS sporočili, ki jih je predložil tožnik v dokaz njune medsebojne komunikacije, pojasnil, da takrat ni vedel, kakšne papirje sploh tožnik želi, zato so se dne 19. 11. 2019 dogovorili, da bo tožnik ponovno prišel k toženi stranki. V praksi se zelo pogosto dogaja, da delodajalec prične s postopkom pridobivanja delovnega dovoljenja za delavca, slednji pa si v vmesnem času najde zaposlitev za boljšo plačo in enostavno sklene zaposlitev pri drugem delodajalcu. Spremembe delodajalca so pri delavcu pogosto hipne in niso posledica daljšega premisleka. O interesu tožnika glede nadaljnje zaposlitve je torej sodišče prve stopnje sklepalo napačno in zato zmotno ugotovilo dejansko stanje, saj pri presoji ni upoštevalo celotne trditvene podlage tožnika. Tožena stranka pa izpodbija tudi odločitev sodišča prve stopnje, da je bila tožba vložena pravočasno v roku kot je določeno v tretjem odstavku 200. člena ZDR-1. Tožnik se je namreč že s podpisom sporazuma dne 14. 11. 2019 seznanil, da mu delovno razmerje preneha in bi moralo sodišče upoštevati, da je rok za vložitev tožbe tekel od tega datuma. Pritožbenemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne s stroškovno posledico; podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka navedbe toženke in navaja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo vsa odločilna dejstva in pravilno uporabilo materialno pravo. Ne držijo trditve tožene stranke, da je tožnik spreminjal svoje izjave glede podpisa sporazuma, saj je na prvem naroku za glavno obravnavo navajal le, da dopušča možnost, da je na spornem sporazumu podpis njegov in da dopušča možnost, da je ob zaposlitvi podpisal kakšno listino, na kateri ni bilo datuma. Tožnik se v celoti strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje glede psihofizičnega stanja delavca ob podpisu sporazuma in je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da izvedencu ni verjelo zato, ker se tožnikov podpis ni nahajal na odpovedi, pač pa na sporazumu. Pravilno pa sodišče tudi ni sledilo izpovedi A.A. in B.B., saj kot je obrazložilo njun potek opisa dogodkov ni bil življenjsko logičen. Tožnik pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, odločitev pa je glede na pravilno ugotovljeno dejansko stanje tudi materialnopravno pravilna.

6. Ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja pritožba, saj izpodbijana sodba vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, med njimi pa tudi ni nikakršnih nasprotij, niti niso v nasprotju z izrekom, zato jo je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo. V sodbi so navedeni razlogi o vseh pravno pomembnih dejstvih. Neutemeljena je pritožbena trditev tožene stranke, da v obrazložitvi sodbe tožena stranka ne dobi odgovora, zakaj naj bi bili izpovedbi A.A. in B.B. prepričljivi. Za zagotovitev ustrezne obrazložitve sodbe se sodišču ni treba izrecno opredeliti do pravno pomembnih trditev strank, temveč lahko odgovori tudi posredno (prim. stališče Ustavnega sodišča RS v odločbi Up 312/99-16 z dne 14. 11. 2002 o strukturi obrazložitve). Sodišče prve stopnje je pojasnilo, zakaj je verjelo tožniku, da je želel delovno razmerje nadaljevati in ni podpisal Sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi ter zakaj ni sledilo izpovedi A.A. ter B.B..

7. Tožniku je delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo s sporazumom, ki ga ureja 81. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.). Med strankama je bilo predvsem sporno, ali je tožnik podpisal Sporazum o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi z dne 14. 11. 2019, zato je sodišče prve stopnje izvedlo predlagani dokaz s sodnim izvedencem za forenzično preiskovanje pisav, ki je sporni podpis v izvirniku primerjal z nespornimi tožnikovimi podpisi iz listin v spisu ter tožnikovimi podpisi, ki jih je napisal na naroku 24. 2. 2021. Sodni izvedenec D.D. je podal mnenje, ki ga je upoštevalo sodišče prve stopnje in iz katerega izhaja, da se znanstveno, zgolj iz podpisa, kljub ustreznosti in zadostnosti primerjalnega gradiva, ne da z zadostno stopnjo verjetnosti odločiti, ali je tožnik pisec navedenega podpisa, zato je po razpredelnici stopnje zanesljivosti po Lotharju Michelu in Manfredu R. Heckerju podana stopnja non liquet, nedoločljivo. Izvedenec je zapisal, da je podpis namreč napravljen v velikih tiskanih črkah, majaskulah, kar predstavlja težavo pri forenzičnem preiskovanju pisav, saj ni konstant, ki jih dajejo lastnoročno pisani podpisi. Hkrati pa je sodni izvedenec pojasnil, da so pri spornem podpisu, v primerjavi s primerjanimi podpisi, podane nekatere nenavadne spremembe. Zapisal je, da v spornem podpisu za črko „H“ ni pike, ki jo pisec v primerjalnem gradivu vseskozi uporablja. Po njegovem mnenju je bil tudi nenavaden razmik med majeskulama „J“ in „D“, ki ga v primerjalnem gradivu prav tako ni, problematični pa sta tudi majeskula „D“ kjer naletimo na oglatost izvedbe v spodnjem delu črke in na deblu in poklina v zadnjem delu majeskule „N“. Po mnenju izvedenca so navedeni znaki, čeprav ne omogočajo znanstvene odločitve, že opozorilni znaki prostoročne poneverbe. Navedene ugotovitve izvedenca je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo ob presoji ostalih dokazov.

8. Sodišče prve stopnje pa utemeljeno ni sledilo izvedencu, da bi na navedeno vplivalo psihofizično stanje tožnika. Utemeljeno sodišče prve stopnje ni sledilo mnenju izvedenca, da je takšen način zapisa lahko pripisati stresu, prisotnem ob podpisovanju odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Utemeljeno sodišče prve stopnje ni upoštevalo nadaljnjih zaključkov izvedenca, saj njegova naloga (pristojnost) ni naloga analitika, kjer postavlja pod hipoteze še druge okoliščine (npr. motivacijo, psihofizično stanje), do katerih se je v konkretnem primeru izvedenec izkustveno opredelil. Glede na navedeno so neutemeljene pritožbene trditve, da tožnik glede na podano izvedensko mnenje ni uspel dokazati, da je podpis na spornem sporazumu ponarejen glede na to, da navedenega sodni izvedenec ni potrdil. Neutemeljene so tudi pritožbene trditve, da bi se sodišče pri presoji vprašanja, v kakšnem psihofizičnem stanju se je tožnik nahajal v času podpisovanja sporazuma, moralo vživeti v delavca in obrazložiti, ali podpis takšnega sporazuma zanj lahko predstavlja stresno situacijo. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da ni življenjsko logično, da bi bil podpisnik ob podpisu sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi, ki ga je podpisoval na lastno pobudo in željo, zaradi navedenega dejansko v stresu in torej v posebnem psihofizičnem stanju.

9. Neutemeljene so pritožbene trditve, da je sodišče prve stopnje v celoti sledilo navedbam tožnika, v nobenem bistvenem delu pa ni verjelo izpovedi A.A. in B.B., ki sta podala življenjsko razumno razlago, zakaj je do sklenitve sporazuma prišlo. Skladno z 8. členom ZPP je naloga sodišča, da na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka odloči, katera dejstva šteje za dokazana. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo ključne ugotovitve izvedenca, kljub temu, da ta ni mogel podati končne znanstvene odločitve (ni mogel z zadostno stopnjo verjetnosti odločiti, ali je tožnik zares pisec podpisa na spornem sporazumu). Sodni izvedenec za forenzično preiskovanje pisav D.D. je ob upoštevanju spornega podpisa, v primerjavi s primerjalnimi podpisi ugotovil nekatere nenavadne spremembe, ki jih je v mnenju tudi pojasnil. Navedene znake je ocenil za opozorilne znake prostoročne ponaredbe, kar je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo tudi ob presoji drugih dokazov.

10. Sodišče prve stopnje pravilno ni sledilo izpovedi prič A.A. in B.B., saj kot je navedlo samo, njun opis dogodkov ni bil življenjsko logičen in je to podrobno obrazložilo v točki 12 izpodbijane sodbe, ko je presojalo izpoved teh prič o sestanku na sedežu tožene stranke dne 19. 11. 2019. Zato so neutemeljene pritožbene trditve, da je sodišče prve stopnje izpovedi A.A. in B.B. označilo kot neverodostojni le s pavšalnim sklicevanjem, da njunima izpovedbama ni slediti, ker nista bili prepričljivi.

11. Tožena stranka v pritožbi izpostavlja, da je življenjsko nelogično, da bi zgolj 16 dni po sklenitvi nove pogodbe o zaposlitvi ponaredila tožnikov podpis na sporazumu. Sodišče prve stopnje je v sodbi natančno obrazložilo, zakaj šteje sklenitev tega sporazuma za življenjsko nelogično, saj se je prepričalo, da je tožnik želel delovno razmerje nadaljevati in si je že urejal vlogo za pridobitev dovoljenja za začasno prebivanje, poleg tega bi v primeru nadaljevanja delovnega razmerja pridobil pravico do prostega dostopa na slovenski trg dela. Sodišče je zaradi navedenega tudi sledilo tožnikovi izpovedbi v delu, ko je povedal, da je 14. 11. 2019 prejel poziv za dopolnitev vloge za pridobitev navedenega dovoljenja in se je iz tega razloga dne 19. 11. 2019 oglasil na sedežu toženke, da bi pridobil dokumente, potrebne za dopolnitev vloge za pridobitev dovoljenja za začasno bivanje. Navedeno izhaja tudi iz SMS korespondence med tožnikom in A.A. z dne 18. 10. 2019. Glede na navedeno je sodišče pravilno zaključilo, da se je sestanek 19. 11. 2019 nanašal na pridobivanje dokumentacije za podaljšanje dovoljenja za delo, česar pa tožnik ne bi potreboval, če bi takrat dejansko že sklenil Sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi.

12. Pravilno pa je sodišče prve stopnje tudi zaključilo, da glede na to, da podpis na Sporazumu o prenehanju pogodbe o zaposlitvi ni tožnikov, je sporazum ničen in da je to dejstvo hkrati pomembno za presojo ugovora tožene stranke o prekluziji. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno ugovarja presoji sodišča prve stopnje, da je tožnikova tožba pravočasna, vložena v roku 30 dni, kot to določa tretji odstavek 200. člena ZDR-1. Tožnik je za dejstvo, da mu je prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki izvedel 2. 12. 2019, ko je zaradi spora s toženo stranko, preveril svoj zaposlitveni status pri Zavodu Republike Slovenije za zaposlovanje.

13. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi, niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča v izpodbijanem delu (353. člen ZPP).

14. Pritožbeno sodišče je na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP odločilo o stroških pritožbenega postopka. Tožena stranka je dolžna tožniku plačati stroške odgovora na pritožbo v skladu z Odvetniško tarifo (OT, Ur. l. RS, št. 2/2015 in nasl.), in sicer za sestavo odgovora na pritožbo 375 točk in 2 % materialnih stroškov (7,5 točk), kar skupaj z DDV znaša 279,99 EUR.