Jedro

Pravica uporabe fizičnih oseb na nezazidanih stavbnih zemljiščih, ki so jim bila oddana za gradnjo do uveljavitve ZDen, je ovira za vrnitev teh zemljišč.

Ker tožeča stranka tudi na poziv prvostopnega organa za modificiranje zahtevane oblike denacionalizacije v tako, ki bo možna, z opozorilom na pravne posledice, če tega ne stori, tako ni ravnala, in ker zahteve ni ustrezno spremenila niti v zvezi s pripombami na poročilo o ugotovljenem pravnem in dejanskem stanju zadeve, ki ji je bilo tudi pravilno vročeno, pač pa je vztrajala pri prvotni zahtevi za pridobitev nadomestnega zemljišča, je prvostopni organ ravnal pravilno, ko je njeno zahtevo za denacionalizacijo zavrnil.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 10.4.2000. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper dopolnilno odločbo Upravne enote L. z dne 11.11.1999, s katero je navedeni prvostopni organ zavrnil tožnikovo zahtevo za denacionalizacijo zemljišča, parc. št. 1356/3 k.o. H. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je v obravnavani zadevi sporna možna oblika denacionalizacije navedene nepremičnine, ki je bila tožniku podržavljena na podlagi Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (ZNNZ). Ni sporno, da vrnitev v naravi ni možna, ker je podržavljeno zemljišče v lasti fizične osebe (M.P. iz Z.H.) ter da je glede na to za podržavljeno premoženje možno priznati le drugo obliko denacionalizacije. Pogoj za denacionalizacijo v obliki nadomestnega premoženja, kot je tožnik zahteval, je po 3. odstavku 42. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen) sporazum med zavezancem in upravičencem. Brez sklenjenega sporazuma oziroma soglasja strank upravni organ prisilno o vrnitvi nadomestne nepremičnine ni pooblaščen odločiti. Zavezanec, ki v smislu 3. odstavka 42. člena ZDen lahko da upravičencu nadomestno nepremičnino, pa je pravna oseba, v katere last je podržavljena nepremičnina prešla oziroma če gre za denacionalizacijo podržavljenih kmetijskih zemljišč, ki jih ni možno vrniti v naravi, je po 1. odstavku 27. člena ZDen in njegovi obvezni razlagi (Uradni list RS, št. 65/98, 76/98-odl. US in 66/2000-obvezna razlaga) to Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije. Ker je v obravnavani zadevi podržavljeno zemljišče v lasti fizične osebe, kar ni sporno, ni zavezanca za odškodnino v obliki nadomestne nepremičnine. Kajti Slovenska odškodninska družba (SOD), ker podržavljena nepremičnina ni v njeni lasti in ker je po določbi 51. člena ZDen zavezanec le za odškodnino v delnicah, s katerimi razpolaga Republika Slovenija, in obveznicah, ni zavezanec za to obliko odškodnine. Prav tako ni zavezanec Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije, ker upravičencu ni bilo podržavljeno kmetijsko zemljišče, kajti glede na to, da je bilo zemljišče podržavljeno po ZNNZ (Uradni list FLRJ, št. 52/58), po katerem so bila (poleg najemnih stanovanj, hiš in poslovnih zgradb) nacionalizirana še gradbena zemljišča v mestih in naseljih mestnega značaja, je treba šteti, da je bilo s samim navedenim zakonom določeno in podržavljeno kot stavbno zemljišče. Zavezanka pa, ker podržavljena nepremičnina ni v njeni lasti, ni niti Občina L. Glede na navedeno je po mnenju sodišča prve stopnje prvostopni organ pravilno sklepal, da denacionalizacija v obliki nadomestnega zemljišča ni možna. Ker tožnik, kot izhaja iz predloženih upravnih spisov, tudi na poziv prvostopnega organa z dne 5.8.1999 za modificiranje zahtevane oblike denacionalizacije v tako, ki bo možna, z opozorilom na pravne posledice, če tega ne stori, tako ni ravnal, in ker zahteve ni ustrezno spremenil niti v zvezi s pripombami na poročilo o ugotovljenem pravnem in dejanskem stanju zadeve, ki mu je tudi bilo pravilno vročeno, pač pa je vztrajal pri prvotni zahtevi za vrnitev nadomestnega zemljišča, je po mnenju sodišča prve stopnje prvostopni organ ravnal pravilno, ko je njegovo zahtevo za denacionalizacijo zavrnil. Tako stališče je v več svojih sodbah že sprejelo tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije (št. U 1091/94 z dne 28.2.1996, št. U 1151/94 z dne 13.3.1996, št. U 1481/94 z dne 17.4.1996, št. U 945/94 z dne 9.5.1996, št. U 232/95 z dne 25.9.1997, št. U 1752/94 z dne 18.7.1997). Po mnenju sodišča prve stopnje tožnik zato neutemeljeno trdi, da v dosedanjem postopku neopravičeno niso bile upoštevane njegove zahteve po vrnitvi nezakonito odvzetega zemljišča, saj je po mnenju prvostopnega organa in tožene stranke do denacionalizacije upravičen in bi mu bila tudi priznana, če bi jo zahteval v obliki, ki je možna. Denacionalizacija v obliki nadomestnega premoženja pa je po ZDen neobvezna oblika denacionalizacije, ki jo je možno priznati le ob že navedenih pogojih, ki pa po mnenju sodišča prve stopnje v obravnavanem primeru niso bili izpolnjeni. Komu in na kakšni podlagi je bila podržavljena nepremičnina, po tem, ko je bila tožniku nacionalizirana in odvzeta iz uporabe, dodeljena, je po mnenju sodišča prve stopnje za odločitev v obravnavani zadevi pravno nepomembno in so tožnikovi tožbeni ugovori v zvezi s tem zgrešen i. Že tožena stranka je tožniku tudi pravilno odgovorila, da je zemljišče, ki mu je bilo podržavljeno na podlagi ZNNZ, šteti za stavbno zemljišče, in to ne glede na to, da je bilo po podatkih geodetske uprave v času podržavjenja v katastru evidentirano kot njiva. Po mnenju sodišča prve stopnje tožnik tudi nima prav, ko meni, da je zavezanka za vrnitev nadomestnega zemljišča njemu Občina L., ker je le-ta odločila o odvzemu pravice uporabe in dodelitvi zemljišča drugi osebi, kajti po ZDen ni zavezanec za vrnitev stvari tisti, ki je izvajal podržavljenje, pač pa tista pravna oseba, v katere premoženju so podržavljene stvari (1. odstavek 51. člena ZDen).

Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in da temelji na zakonu, je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

Tožnik v pritožbi zoper izpodbijano sodbo v celoti ponavlja tožbene navedbe ter še dodaja: Ni res, da Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije noče oziroma ne more dodeliti nadomestnega zemljišča. Ta sklad bi to naredil, če bi bilo vsaj trohico dobre volje za to. Smiselno predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi njegovi pritožbi in razveljavi izpodbijano sodbo oziroma jo tako spremeni, da ugodi njegovi tožbi in odpravi izpodbijano odločbo tožene stranke ter ji zadevo vrne v nov postopek. Sicer pa na splošno kritizira odločanje prvostopnega organa, tožene stranke in sodišča prve stopnje.

Tožena stranka in Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je izpodbijana sodba pravilna in temelji na zakonu (3. odstavek 16. člena, 3. odstavek 42. člena in 1. odstavek 51. člena ZDen).

Tudi po mnenju pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi pravilno štelo, da je bilo z ZNNZ določeno in podržavljeno navedeno zemljišče kot stavbno in da je prvostopni organ pravilno sklepal, da denacionalizacija tega zemljišča v obliki nadomestnega zemljišča ni možna. Ker tožnik, kot izhaja iz predloženih upravnih spisov, tudi na poziv prvostopnega organa z dne 5.8.1999 za modificiranje zahtevane oblike denacionalizacije v tako, ki bo možna, z opozorilom na pravne posledice, če tega ne stori, tako ni ravnal, in ker zahteve ni ustrezno spremenil niti v zvezi s pripombami na poročilo o ugotovljenem pravnem in dejanskem stanju zadeve, ki mu je tudi bilo pravilno vročeno, pač pa je vztrajal pri prvotni zahtevi za pridobitev nadomestnega zemljišča, je prvostopni organ ravnal pravilno, ko je njegovo zahtevo za denacionalizacijo zavrnil. V zvezi s tem se po mnenju pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje utemeljeno sklicuje na sodno prakso, ki jo je v več svojih sodbah sprejelo tudi pritožbeno sodišče. Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da tožnik neutemeljeno trdi, da v dosedanjem upravnem postopku neupravičeno niso bile upoštevane njegove zahteve po vrnitvi nezakonito odvzetega zemljišča, saj je po mnenju prvostopnega organa in tožene stranke ter tudi sodišča prve stopnje do denacionalizacije bil upravičen in bi mu bila tudi priznana, če bi jo zahteval v obliki, ki je možna. V zvezi s tem je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je denacionalizacija v obliki nadomestnega premoženja po ZDen neobvezna oblika denacionalizacije, ki jo je možno priznati le ob že navedenih pogojih, ki pa v obravnavanem primeru niso bili izpolnjeni. Komu in na kakšni podlagi je bila podržavljena nepremičnina, potem, ko je bila tožniku nacionalizirana in odvzeta iz uporabe, dodeljena (M.P. iz Z.H.), je za odločitev v obravnavani zadevi pravno nepomembno in so tožnikovi ugovori, ki jih ponavlja tudi v pritožbi zoper izpodbijano sodbo, v zvezi s tem neupoštevni. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča je že tožena stranka tožniku tudi pravilno odgovorila, da je zemljišče, ki mu je bilo podržavljeno na podlagi ZNNZ, šteti za stavbno zemljišče, in to ne glede na to, da je bilo po podatkih geodetske uprave v času podržavljenja v katastru evidentirano kot njiva. Po mnenju pritožbenega sodišča tožnik tudi nima prav, ko meni, kar ponavlja v pritožbi, da je zavezanka za vrnitev nadomestnega zemljišča njemu Občina L., ker je le-ta odločila o odvzemu pravice uporabe in dodelitvi zemljišča drugi osebi (M.P.), kajti po ZDen ni zavezanec za vrnitev stvari tisti, ki je izvajal podržavljanje, pač pa tista pravna oseba, v katere premoženju so podržavljene stvari (1. odstavek 51. člena ZDen). Po mnenju pritožbenega sodišča je zato tudi pravica uporabe fizičnih oseb na nezazidanih stavbnih zemljiščih, ki so jim bila oddana za gradnjo do uveljavitve ZDen, ovira za vrnitev teh zemljišč (3. odstavek 16. člena).

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče zavrnilo tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano sodbo kot neutemeljeno na podlagi 73. člena ZUS in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.