Jedro

V primeru zavezujoče tarifne informacije mora imetnik takšne informacije dokazati, da prijavljeno blago v vseh točkah ustreza blagu, opisanemu v potrdilu.

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahtevek tožnika za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Carinski urad Sežana ugotovil, da se blago s trgovskim nazivom „PH16 outdoor full color Led Display (2R+1G+1B) 3072 mm x 2048 mm“, ki je bilo sproščeno v prost promet po carinski deklaraciji MRN št. 09SI00904340513412 z dne 21. 5. 2009 pravilno uvršča v tarifno oznako 8528 59 90 KN s TARIC kodo 90, s predpisano konvencionalno stopnjo carine 14 %. Prav tako je carinski urad tožniku naložil doplačilo v znesku 1.172,69 EUR iz naslova carine in 234,54 EUR iz naslova davka na dodano vrednost, to je skupaj 1.407,23 EUR. Navedeno odločitev je potrdila tudi tožena stranka z odločbo št. DT 498-1-219/2009 z dne 25. 3. 2010. Upravna organa v obrazložitvah svojih odločb navajata, da je tožnik po sprostitvi blaga izpod carinskega nadzora, ki je bilo ob uvozu deklarirano v tarifno oznako 9405 60 20 KN s TARIC kodo 90, vložil zahtevek za odpust obračunanega carinskega dolga. Po tožnikovem mnenju bi moralo biti blago uvrščeno v tarifno oznako 8531 20 20 s TARIC kodo 90. Zadeva je nato bila odstopljena posebni komisiji za uvrščanje blaga v kombinirano nomenklaturo v okviru carinskega urada, ki je dne 22. 6. 2009 izdelala zapisnik o svojih ugotovitvah. Zapisnik je bil vročen tožniku, ki je nanj tudi dal svoje pripombe. Na podlagi zbrane dokumentacije in ugotovitev komisije je nato carinski urad izdal sporno odločbo kot ukrep za ureditev položaja na podlagi tretjega odstavka 78. člena Uredbe sveta (EGS) št. 2913/92 z dne 12. 10. 1992 o uvedbi Carinskega zakonika Skupnosti (Ur. list L št. 302 z dne 19. 10. 1992 s spremembami; v nadaljevanju CZS). Pri uvrščanju blaga po kombinirani nomenklaturi, ki je bila uvedena z Uredbo sveta (EGS) št. 2658/87 o tarifni in statistični nomenklaturi ter carinski tarifi (Ur. list L št. 256) se upoštevajo splošna pravila za razlago kombinirane nomenklature. Splošno pravilo A1 določa, da so naslovi oddelkov, poglavij in podpoglavij dani zato, da se je lažje znajti pri uvrščanju. Splošno pravilo A6 pa določa, da se proizvodi uvrščajo pod tarifne podštevilke v okviru ene tarifne številke po poimenovanjih teh tarifnih podštevilk in morebitnih opombah k tem tarifnim podštevilkam. Pri tem velja, da se tarifne podštevilke lahko primerjajo samo na isti ravni razčlenitve. Po ugotovitvah komisije gre v primeru spornega blaga za kompleten barvni video prikazovalnik (oziroma monitor) v razstavljenem stanju, ki deluje na osnovi LED tehnologije in je zmožen prikazovati različne formate kot so AVI, MOV, MPG, DAT, VOB. Opremljen je z DVI in VGA vhodom ter z ločeno povezavo za video in avdio signal. Prikazovalnik se lahko poveže z računalnikom, preko spleta in se ga lahko upravlja oddaljeno preko računalniške mreže. Omogoča prikazovanje teksta, slik, grafov, znakov ter video posnetkov. Upoštevajoč splošno pravilo A1 blago po svojih lastnostih ustreza poimenovanju „monitorji in projektorji, ki nimajo vgrajenega televizijskega sprejemnika“, zato se uvršča v tarifno št. 8528 kombinirane nomenklature, ki ji navedeno poimenovanje pripada. V skladu s splošnim pravilom A6 se pri naslednji stopnji razčlenitve blago uvrsti v podštevilko 59 s poimenovanjem „drugi“, ker monitor deluje na osnovi LED tehnologije. Ker v nadaljevanju gre za barvni monitor, se nadalje uvršča v tarifno podštevilko 90 s poimenovanjem „barvni“. Na nivoju TARIC kode se blago uvršča v kodo 90, ker ne ustreza drugim poimenovanjem. Po ugotovitvah Carinskega urada, ki jim pritrjuje tudi tožena stranka, upoštevajoč splošna pravila za razlago kombinirane nomenklature, blaga ni mogoče uvrstiti v tarifno številko 8531, kot je to predlagal tožnik, saj ne ustreza poimenovanju te tarifne številke, ki se glasi; „električni aparati za zvočno in vizualno signalizacijo (npr. zvonci, sirene, indikatorske plošče, alarmni aparati proti tatvini ali požaru)“. V skladu s pojasnjevalnimi opombami HS (ki jih je sestavila svetovna carinska organizacija ter po sodni praksi sodišča ES pomembno prispevajo k razlagi pomena različnih tarifnih številk) se prikazne indikatorske table uporabljajo npr. v pisarnah, hotelih in tovarnah za klicanje oseb, kot indikatorji sob, indikatorji številk, indikatorji tipa ure, indikatorji za dvigala, indikatorji za dirke, nogometne stadione in podobno. Po pojasnjevalnih opombah tarifne št. 8531 20 20 do 8531 20 25 zajemajo indikatorske plošče z vdelanimi napravami s tekočimi kristali (LCD) ali svetlečimi diodami, uporabljajo pa v glavnem numerične ali alfanumerične signale ali displeje, kot so npr. tisti, izdelani iz celic z diodami, ki oddajajo svetlobo različnih barv. Vsak znak ima določeno število diod, ki oddajajo svetlobo v obliki komponent, ki so bodisi nepovezane bodisi povezane z enim samim mikročipom. Te naprave so vgrajene v tiskano vezje z driver dekoderjem. Sporno blago ne ustreza navedeni razlagi poimenovanja tarifne številke 8531 kombinirane nomenklature, saj lahko prikazuje tekste, grafe, znake, ter video posnetke in slike, čemur tožnik tudi ni ugovarjal. Upoštevaje splošno pravilo A1 se zato blago ne more uvrstiti pod tarifno številko 8531 kombinirane nomenklature. Četudi bi lahko sporni prikazovalnik s privedbo z ustrezno vsebino kodiranih vhodnih signalov opravljal tudi naloge signalnih in prikaznih naprav, pa to izdelka po ustroju monitorja strojno ne spremeni v samo ali izključno indikatorsko ploščo z vgrajenimi svetlečimi diodami. Okoliščina, da naj monitorji ne bi imeli vgrajene opreme, ki bi omogočala avdio povezavo, namreč ni odločilnega pomena in ne predstavlja pogoja za uvrstitev blaga v tarifno številko 8528 oziroma 8531 kombinirane nomenklature. Tožena stranka je tudi zavrnila tožnikov pritožbeni ugovor glede elektronskega sporočila nemške carine, saj navedeno sporočilo ne predstavlja zavezujoče informacije o uvrstitvi v carinsko tarifo v smislu prvega odstavka 12. člena CZS, zato slovenski carinski organi pri odločanju o uvrstitvi v kombinirano nomenklaturo na vsebino tega dopisa niso vezani. Zavezujočo tarifno informacijo, kolikor bi se želel tožnik nanjo uspešno sklicevati, bi namreč moral predložiti že ob vložitvi carinske deklaracije. Tako dopis, da bi bilo blago v Nemčiji uvrščeno v tarifno oznako 8531 20 20 90 predstavlja le informacijo, ki pa za carinski organ ni obvezujoča. Tožnik v tožbi navaja, da je carinski organ na njegovo zahtevo izdal odločbo, s katero pa ga je postavil v slabši položaj, kot če zahteve ne bi vložil. Do izdaje odločbe ni prišlo v postopku carinskega nadzora ali kontrole po 21. a členu Zakona o carinski službi niti ni carinski organ ugotovil odstopanja v skladu z 29. členom Zakona o izvajanju carinskih predpisov Evropske skupnosti. Carinski zakonik ne določa, da se lahko po zahtevi stranke njen položaj poslabša, četudi gre za ukrep za ureditev položaja. Bistveno v zadevi je, da ni bil opravljen postopek po uradni dolžnosti, zato carinski organ ne bi smel odločiti tožniku v škodo. To je v nasprotju z določbami ZUP, kjer upravni organ odloča le v mejah zahtevka stranke. S takšno odločitvijo je bilo poseženo tudi v ustavno načelo enakega varstva pravic in pravice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS. Če namreč obstaja možnost poslabšanja položaja stranke in ta uveljavlja svoje pravice v postopku kot tudi pravice do pravnega sredstva v strahu, da si bo s tem poslabšala položaj, je omejena njena pravica do vložitve pravnega sredstva. Nadalje tožnik navaja, da je uvozil blago, ki je v državah Evropske unije prosto carine. To izhaja iz odgovora glavnega Carinskega urada Hannover – obvezujoče informacije o carinski tarifi z dne 23. 9. 2009. Iz navedenega odgovora je razvidno, da je pravilna uvrstitev blaga pod tarifno oznako 8531 20 20, ki je carine prosto. Kolikor bi tožnik prijavil blago v katerikoli drugi državi Evropske unije tako ne bi plačal carine. Gre za neenakopravno obravnavanje tožnika v primerjavi z drugimi gospodarskimi subjekti v EU, kar je nedopustno in tudi pomeni poseg v ustavno pravico enakega varstva pravic pred upravnimi organi iz člena 22. Ustave RS. Ob napačni uvrstitvi blaga v carinsko tarifo, pa so bila tudi kršena pravila postopka. Carinski organ ni opravil ogleda blaga, ni se izrekel o tožnikovi vlogi z dne 21. 5. 2009, ter je posledično zmotno ugotovil dejansko stanje glede delovanja naprave in njenih tehničnih značilnosti. Spletna stran proizvajalca ni dokaz, na podlagi katerega bi upravni organ izdal odločbo, glede tehničnih značilnostih blaga pomembnih za uvrstitev v tarifno oznako pa bi se moral izreči izvedenec ustrezne stroke. Lastnosti blaga, ki jih je upošteval carinski organ (kot je razmerje med širino in višino zaslona, opremljenost z mehanizmi za nastavljanje nagiba in odmika, vgradnja zvočnika, razmak med svetlečimi točkami za ločljivost, opremljenost z DVI vhodom), so zmotne. Tožnik je že v svojem dopisu z dne 14. 7. 2009 ugovarjal, da ne gre za takšne lastnosti pri blagu, o čemer pa se upravni organ ni izrekel. S tem je bistveno kršil določbe upravnega postopka, v posledici pa je dejansko stanje ostalo zmotno ugotovljeno. Vztraja, da blago z lastnostmi, kot jih ima, sodi v tarifno oznako 8531 20 20, kar dokazuje s priloženo tehnično dokumentacijo za napravo, iz katere so razvidne tehnične lastnosti. Predlaga ogled naprave tudi po izvedencu ustrezne stroke, ki se naj izreče o bistvenih lastnostih, ki vplivajo na določeno tarifno oznako, zlasti ali ima tehnične lastnosti, ki jih ugotavlja carinski organ in ki vplivajo na razvrstitev. Tožnik vztraja, da blago ni monitor za katerega je značilno, da se lahko slika viša, niža, lahko se nastavi kontrast, česar pa na spornem blagu ni možno. Blago je indikatorska plošča, ki samostojno ne deluje ter ni opremljena z DVI vhodom, kot ugotavlja carinski organ in tudi ne omogoča avdio povezave, oziroma predvajanja avdio formatov, ker nima vgrajene opreme, ki bi omogočala avdio povezavo. Tožnik tudi predlaga, da sodišče pozove toženo stranko, da predloži podatke o dosedanjih uvrstitvah blaga, kot je bilo predmet uvoza v obravnavanem primeru. Trdi, da je bilo v drugih primerih uvrščeno v tarifno oznako, kot je sam predlagal in prosto carine. Navedenih podatkov tožnik ne more pridobiti, zato predlaga, da to stori sodišče. Zaradi navedenega je bil tožnik v primerjavi z drugimi gospodarskimi subjekti v slovenskem prostoru obravnavan diskriminatorno, s tem pa je bilo poseženo v njegove ustavne pravice do enakega obravnavanja. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi, ter zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek. Prav tako zahteva povrnitev stroškov postopka.

V pripravljalni vlogi z dne 17. 10. 2011 je tožnik še navedel, da je v letu 2010 s Kitajske uvozil blago s trgovskim nazivom PH14 barvni LED zaslon. Blago je bilo prijavljeno in carinjeno pri Carinskem uradu na Dunaju, ki je blago razvrstil v tarifno oznako 8531 20 20 90, ki je carine prosta. To blago ima identične lastnosti blagu, ki je predmet obravnave v tem postopku, ter ga je slovenski carinski urad nepravilno uvrstil v tarifno oznako 8528 59 90. Razlika med zaslonoma v obeh primerih je le v kakovosti slike, v ostalem pa so lastnosti obeh barvnih zaslonov identične in oba predstavljata indikatorsko ploščo, ki se uvršča v tarifno oznako 8531 20 20. Tožena stranka v odgovoru na tožbo poudarja, da je bila izpodbijana odločba izdana kot ukrep ureditve položaja na podlagi tretjega odstavka 78. člena CZS. V skladu z navedeno določbo lahko carinski organ po uradni dolžnosti ali na zahtevo deklaranta po odobritvi prepustitve blaga deklaracijo ponovno pregleda ter preveri poslovne dokumente in podatke, ki se nanašajo na uvozne ali izvozne operacije. Če se pri ponovnem pregledu izkaže, da so bile določbe o zadevnem carinskem postopku uporabljene na podlagi netočnih ali nepopolnih podatkov, mora carinski organ sprejeti potrebne ukrepe za ureditev položaja, pri čemer upošteva nove informacije, s katerimi razpolaga. V konkretnem primeru je torej carinski organ sprejel ustrezne ukrepe – doplačilo uvoznih dajatev, kar je posledica novih informacij, da se blago uvršča v drugačno tarifno oznako, kot je bila prvotno prijavljena. Postopanje carinskega organa je torej povsem zakonito in pravilno, zato je tožnik v zmoti, da se postopek ne more končati zanj neugodno. Carinski organ je namreč pri vodenju postopka zavezan tudi varstvu javne koristi (prvi odstavek 7. člena ter drugi odstavek 135. člena ZUP). Tožena stranka tudi zavrača ugovor, da spletna stran proizvajalca ne more biti dokaz v postopku, saj v skladu z določbami ZUP lahko upravni organ kot dokaz uporabi vse, kar je primerno za ugotavljanje stanja stvari in kar ustreza posameznemu primeru. V členu 78. CZS, ki je bil pravna podlaga za vodenje postopka, pa tudi ni predpisano, da je treba opraviti pregled blaga, temveč je carinskim organom dana le možnost, da lahko blago pregledajo. Ker pa je organ relevantno stanje ugotovil že na podlagi informacij iz dokumentacije in spletne strani proizvajalca, je ravnal v skladu z načelom ekonomičnosti postopka, ko pregleda blaga ni opravil. Prav tako je nepotreben dokazni predlog, da se angažira izvedenca za ugotovitev tehničnih lastnosti blaga. Tožena stranka predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena Po mnenju sodišča je izpodbijana odloča pravilna in zakonita. Sodišče se z odločitvijo prvostopnega organa, kakor tudi tožene stranke strinja, in se v izogib ponavljanju sklicuje na razloge, ki sta jih v svojih odločbah navedla upravna organa (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, Ur. list RS, št. 105/06, 62/10, ZUS-1). V zvezi s tožbenimi ugovori pa sodišče še dodaja: V obravnavani zadevi je bilo izvedeno naknadno preverjanje v izpodbijani odločbi navedene carinske deklaracije na podlagi 78. člena CZS. Po navedeni določbi lahko carinski organ po prepustitvi blaga preveri poslovne dokumente in podatke, ki se nanašajo na uvoze ali izvozne operacije v zvezi z zadevnim blagom ali na kasnejše trgovske posle z istim blagom, da se prepriča o točnosti navedb v deklaraciji. Če se izkaže, da so bile določbe o zadevnem carinskem postopku uporabljene na podlagi netočnih ali nepopolnih podatkov, carinski organ ob upoštevanju vseh sprejetih predpisov sprejme potrebne ukrepe za ureditev položaja, pri čemer upošteva nove informacije, s katerimi razpolaga. Navedeni postopek carinski organ lahko uvede po uradni dolžnosti ali na zahtevo deklaranta. Pri tem pa CZS pooblastil, ki jih ima carinski organ v postopku naknadnega preverjanja deklaracij, ne ureja različno glede na to ali se je preverjanje deklaracije začelo po uradni dolžnosti ali na zahtevo deklaranta. Čim je postopek uveden, mora carinski organ storiti vse potrebno, da ugotovi pravilno in popolno dejansko stanje. V primeru ugotovitve, da so bile določbe v carinskem postopku uporabljene na podlagi netočnih ali nepopolnih podatkov, CZS carinskemu organu nalaga, da mora sprejeti potrebne ukrepe za ureditev položaja. Sprejetje navedenih ukrepov je tako odvisno le od ugotovitve ali so bile v zadevnem carinskem postopku določbe uporabljene na podlagi netočnih ali nepopolnih podatkov, ne pa od okoliščine ali je bil postopek začet po uradni dolžnosti ali na zahtevo deklaranta. Sodišče zato kot neutemeljen zavrača tožnikov tožbeni ugovor o kršitvi določb Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), saj pravno podlago za navedeni postopek predstavlja 78. člen CZS in ne ZUP. Postopek naknadnega preverjanja deklaracij tudi nima značaja pritožbenega postopka, temveč gre za poseben institut, ki se uporablja v carinskih postopkih in je predpisan s carinskimi predpisi. Tudi ko je tak postopek uveden na zahtevo deklaranta, ne spremeni pravnega značaja (ne predstavlja pritožbe, za katero velja pravilo prepovedi odločanja v škodo pritožniku), temveč pomeni zahtevek stranke, o katerem mora organ odločiti v skladu z določbo 78. člena CZS.

Prvostopni carinski organ je uvrstitev blaga v tarifno oznako 8528 59 90 s TARIC kodo 90 utemeljil z uporabo splošnih pravil za razlago kombinirane nomenklature (splošno pravilo A1 in A6), s pojasnjevalnimi opombami HS k tarifni številki 8531, kar je vse natančno pojasnil v obrazložitvi izpodbijane odločbe. Z navedeno obrazložitvijo se strinja tudi sodišče, zato je tudi po njegovem mnenju uvrstitev blaga v tarifo z oznako 8528 59 90 kombinirane nomenklature pravilna, saj temelji na dejanskem stanju kot izhaja iz listinske dokumentacije, ki jo je predložil tožnik, podatkov, ki jih je pridobil carinski organ v postopku naknadnega preverjanja ter relevantnih predpisov. Sodišče zato zavrača tožbene ugovore, da dejansko stanje ni bilo pravilno ugotovljeno. Tehnične lastnosti uvoženega blaga so namreč razvidne iz dokumentacije, ki jo je priložil tožnik, kakor tudi iz podatkov, ki jih je v skladu z določbo 78. člena CZS pridobil carinski organ v postopku naknadnega preverjanja, za razlago navedenih podatkov pa je carinski organ ustrezno strokovno usposobljen, zato tudi po mnenju sodišča ni bilo treba v postopek pritegniti izvedenca s področja elektro stroke. Za samo razlago kombinirane nomenklature pa je pristojen carinski organ, ki je pri tem dolžan upoštevati splošna razlagalna pravila, po sodni praksi pa tudi pojasnjevalne opombe HS k posameznim tarifnim številkam. V skladu z navedenimi pravili pa se blago uvrsti v tarifno številko, ki po svojem poimenovanju najbolj ustreza lastnostim uvoženega blaga.

Po mnenju sodišča tudi niso bila kršena pravila postopka. Carinski organ je tožnika seznanil z vsemi ugotovitvami, prav tako je tožnik v zvezi s tem imel možnost podati ugovore in predlagati dokaze, kar je tudi storil. Neutemeljen je tudi očitek, da odločbe ni mogoče preizkusiti. Obrazložitev odločbe ima vse elemente v skladu z določbo 214. člena ZUP. V nje je carinski organ natančno povzel ugotovitve o lastnostih blaga, ki je bilo uvoženo, pravne podlage, kakor tudi razloge, ki so narekovali odločitev.

Sodišče tudi kot neutemeljen zavrača tožbeni ugovor o neenakopravnem oziroma diskriminatornem obravnavanju tožnika. Dopisa glavnega carinskega urada Hannover namreč ni mogoče obravnavati kot zavezujočo tarifno informacijo. V skladu s členom 12. CZS carinski organi izdajo zavezujočo tarifno informacijo ali zavezujočo informacijo o poreklu na pisno zahtevo v skladu s postopkom odbora. Iz navedenega dopisa pa izhaja ravno nasprotno, da v državah članicah Evropske unije veljajo različna poimenovanja za uvrstitev LED zaslonov iz več modulov, zaradi česar odbor za nomenklaturo pri Evropski komisiji razpravlja o vprašanju uvrstitve tega blaga. Zaradi navedenega obvezujoče informacije do odločitve Evropske komisije ne morejo obstajati. Glede na navedeno izjava carinskega urada, da je ustrezna razvrstitev pod št. 8531 20 20 90 0, kjer se carinske dajatve ne plačajo, ni zavezujoča za slovenske carinske organe, zaradi česar tudi ni mogoče govoriti, da gre za neenakopravno obravnavanje tožnika. Iz korespondence, ki jo je predložil tožnik, tudi ni mogoče zaključiti, da gre za povsem enako blago, saj je iz dopisov razvidno le, da se je povpraševanje nanašalo na LED zaslone. V primeru zavezujoče informacije pa mora imetnik takšne informacije dokazati, da prijavljeno blago v vseh točkah ustreza blagu, opisanemu v potrdilu. Iz istih razlogov sodišče tudi meni, da za odločitev v tej zadevi ni relevantna dokumentacija Carinskega urada Dunaj, ki jo je tožnik predložil v pripravljalni vlogi z dne 17. 10. 2011, saj ne gre za zavezujočo tarifno informacijo, niti se ne nanaša na povsem identično blago. Ugovor tožnika, da so slovenski carinski organi v primeru drugih gospodarskih subjektov blago uvrstili v tarifno oznako prosto carine, pa je povsem pavšalen, tako da ga ni mogoče preizkusiti.

Ker je po vsem povedanem sodišče ugotovilo, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Sodišče je tudi zavrnilo tožnikov zahtevek za povrnitev stroškov postopka. Navedena odločitev temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.