Jedro

Pravni temelj nastanka obveznosti, da se poleg glavnice plačajo tudi obresti, je (poleg pravnega posla) nastop zamude z izpolnitvijo glavne obveznosti. Zamudne obresti so stranska terjatev glavne obveznosti in je zanje značilna njihova akcesornost, to pomeni odvisnost od glavne terjatve. Zaradi navedenega (praviloma) delijo usodo glavne denarne obveznosti. Glede na že večkrat ponovljeno dejstvo, da je bil zahtevek tožnice, da ji toženka plača glavnico, pravnomočno zavrnjen, je jasno, da ni prav nikakršne podlage, da tožnica terja od toženke plačilo obresti. Če namreč ni dolžna plačati glavnega dolga, ni dolžna plačati niti zamudnih obresti, saj v zamudo sploh ni mogla priti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje, potem ko je Višje sodišče v Ljubljani s sklepom I Cp 5160/2007 z dne 21.5.2008, sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 13.3.2007 razveljavilo v drugem odstavku 1. točke izreka glede odločitve o zakonitih zamudnih obrestih in v celoti v 2. točki izreka (glede stroškov postopka) s sodbo odločilo le še o tem delu zahtevka in tožbeni zahtevek v delu, ki se nanaša na plačilo zakonitih zamudnih obresti od zneska 750,00 EUR za čas od 13.6.2000 dalje do plačila, od zneska 332,76 EUR za čas od 31.12.2000 dalje do plačila in od zneska 148,42 EUR od 15.5.2000 dalje do plačila, zavrnilo. Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega pravdnega postopka v višini 362,75 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Zoper to sodbo vlaga pritožbo tožnica, ki zatrjuje bistvene kršitve določb pravdnega postopka in napačno uporabo materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje zadevo v ponovno odločanje oziroma, da jo spremeni. Priglaša tudi pritožbene stroške. Navaja, da je podana absolutna bistvena kršitev postopka po 14. točki 2. odst. 339. člena ZPP, saj izrek sodbe nasprotuje razlogom oziroma sodba ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih. Sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku ponovno ni odločilo o plačilu zneskov 750,00 EUR, 332,00 EUR in 148,42 EUR z obrazložitvijo, da je v tem delu zahtevka že pravnomočno odločeno. Takšna obrazložitev pa je v nasprotju s podatki v spisu, saj o tem delu zahtevka sodišče ni odločilo niti s sodbo z dne 13.3.2007, niti s sodbo z dne 21.10.2008. Izrek sodbe z dne 13.3.2007 ne vsebuje zavrnitve tega dela zahtevka, prav tako pa tudi ne razlogov o njem. Tožeča stranka je vložila pritožbo zoper sodbo z dne 13.3.2007 v delu, s katerim ni uspela, saj sodba v tem delu ni imela razlogov o odločilnih dejstvih. Višje sodišče je 2. odst. 1. točke izreka razveljavilo in vrnilo v ponovno odločanje, sodišče prve stopnje pa v ponovnem sojenju v tem delu zahtevka ni odločilo. Zaključek sodišča, da razpolaganje tožene stranke z ugotovljenim zapuščinskim premoženjem ni bilo neupravičeno, je nerazumen in protisloven. Če je tožena stranka upravičeno razpolagala z zapuščinsko maso, zakaj je bilo potem ugodeno tožbenemu zahtevku na ugotovitev, kaj spada v zapuščino, ki je že pravnomočen. Odločeno je bilo o ugovoru tožene stranke, čeprav v pravdi ni postavila ne tožbenega zahtevka, ne pobotnega ugovora. S tem, ko je sodišče pobotalo zahtevek za zamudne obresti s pogrebnimi stroški, je odločilo mimo postavljenega zahtevka in ga prekoračilo. Ne glede na to je bilo pobotanje tudi napačno izvedeno, saj ne gre za istovrstne terjatve, višina pogrebnih stroškov ni bila ugotovljena v smislu potrebnih stroškov, poleg tega pa višina zakonitih zamudnih obresti niti ni bila ugotovljena in zato do pobota sploh ne more priti. Sodba tudi nima razlogov o stroških postopka, saj iz nje ni mogoče razbrati, zakaj je uspeh tožeče stranke le 50 %. Tožeča stranka je uspela z glavnim delom zahtevka, s preostalim delom pa posebni stroški niso nastali in bi ji sodišče zato moralo priznati celotne stroške.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov (1. odst. 350. člena ZPP) in po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP) in v okviru takšnega preizkusa ugotavlja, da pritožbeni očitki niso utemeljeni, prav tako pa niso bile ugotovljene kršitve, na katere se pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 13.3.2007 (list. št. 114 do 119) odločilo, da spada v zapuščino po pokojnem J.G. znesek 1.500,00 EUR, nadalje znesek 297,07 EUR in znesek 332,78 EUR. Kar je tožeča stranka zahtevala več ali drugače, je bilo zavrnjeno. Ta zavrnitev je, glede na modificiran tožbeni zahtevek, ki ga je tožeča stranka postavila na glavni obravnavi dne 13.3.2007, obsegala del ugotovitvenega zahtevka (tožnica je zahtevala ugotovitev, da spadajo v zapuščino denarna sredstva na hranilni knjižici v višini 665,56 EUR, sodišče pa je ugodilo zahtevku v tem delu do višine 332,78 EUR) ter celoten dajatveni zahtevek, ki je obsegal zahtevo tožnice, da ji tožena stranka plača zneske 750,00 EUR, 332,76 EUR in znesek 148,42 EUR s pripadajočimi zakonitimi zamudnimi obrestmi od posameznih datumov. Neutemeljena je torej pritožbena trditev, da sodišče prve stopnje s sodbo z dne 13.3.2007 o dajatvenem delu zahtevka, ki se nanaša na plačilo posameznih glavnic, ni odločilo. Zoper takšno odločitev je tožeča stranka 16.8.2007 sicer vložila pritožbo, vendar pa zgolj zoper odločitev glede zakonitih zamudnih obresti in stroškov postopka. Njena drugačna pritožbena trditev zato ni utemeljena. V obsegu vložene pritožbe je pritožbeno sodišče tudi odločalo. Po 350. členu ZPP namreč sodišče druge stopnje preizkusi sodbo prve stopnje le v tistem delu, v katerem se izpodbija s pritožbo. Ker tožnica zoper preostali del odločitve sodišča z dne 13.3.2007 pritožbe ni vložila, je odločitev o zavrnitvi tožničinega zahtevka, ki se nanaša na plačilo posameznih glavnic ter dela ugotovitvenega zahtevka, postala pravnomočna. Iz tega razloga so neupoštevna vsa nadaljnja pritožbena izvajanja, ki se nanašajo na to (že pravnomočno) odločitev, predvsem tudi utemeljevanje nepravilnosti in nelogičnosti zavrnitve tega dela zahtevka, saj se pritožbeno sodišče v to ne sme več spuščati.

Pritožba nadalje sodišču prve stopnje neutemeljeno očita prekoračitev zahtevka, napačno pobotanje in vrsto drugih nepravilnosti. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe, je prvostopno sodišče, čeprav mu tega (glede na pravnomočni del sodbe z dne 13.3.2007) ne bi bilo potrebno storiti, sedaj obrazložilo zavrnitev dajatvenega dela tožničinega zahtevka, ki se je nanašal na plačilo posameznih glavnic. Tako je obrazložilo, zakaj meni, da toženka s premoženjem, za katerega je bilo sicer ugotovljeno, da spada v zapuščino, ni neupravičeno razpolagala (in posledično tožnici iz tega naslova zato nič ne dolguje). Ker se torej obrazložitev sodbe v večjem delu nanaša na že pravnomočno zavrnjen del zahtevka, se pritožbeno sodišče v pravilnost takšne odločitve ne more več spuščati. Ne glede na to pa je potrebno pritožnici pojasniti, da sodišče ni pobotavalo vtoževanih zamudnih obresti s pogrebnimi stroški, ampak je zgolj ugotavljalo, ali je toženka dolžna tožnici plačati zahtevane glavnične zneske z obrestmi glede na dejstvo, da gre za zapuščinsko premoženje in da je iz lastnih sredstev plačala del pogrebnih stroškov, kar vse meri na ugotovitev utemeljenosti tožničinega (delno že pravnomočnega) zahtevka. Očitana bistvena kršitev postopka po 14. točki 339. člena ZPP glede na obrazloženo, zato ni podana.

Odločitev sodišča, ki je z izpodbijano sodbo ponovno zavrnilo zahtevek za plačilo zamudnih obresti, je tudi sicer pravilna, čeprav iz drugih razlogov. Pravni temelj nastanka obveznosti, da se poleg glavnice plačajo tudi obresti, je namreč (poleg pravnega posla) nastop zamude z izpolnitvijo glavne obveznosti. Zamudne obresti so stranska terjatev glavne obveznosti in je zanje značilna njihova akcesornost, to pomeni odvisnost od glavne terjatve. Zaradi navedenega (praviloma) delijo usodo glavne denarne obveznosti. Glede na že večkrat ponovljeno dejstvo, da je zahtevek tožnice, da ji toženka plača glavnice v višini 750,00 EUR, 332,76 EUR in 148,42 EUR, bil pravnomočno zavrnjen, je jasno, da ni prav nikakršne podlage, da tožnica terja od toženke plačilo obresti. Če namreč ni dolžna plačati glavnega dolga, ni dolžna plačati niti zamudnih obresti, saj v zamudo sploh ni mogla priti.

Pravilna je tudi odločitev o stroških postopka. Pritožbena trditev, da ta del sodbe ni obrazložen, ni resnična. Sodišče je ocenilo, da je tožnica uspela s 50% svojega zahtevka, saj je uspela z ugotovitvenim delom, medtem ko je z dajatvenim delom propadla. Pritožbeno sodišče soglaša z oceno, da zavrnjeni del predstavlja 50 % celotnega zahtevka.

Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

V zavrnitvi pritožbe je že vsebovana tudi odločitev o pritožbenih stroških tožene stranke. Glede na to, da s pritožbo ni uspela, nosi stroške sama (165. člen v zvezi s 154. členom ZPP).