Jedro

Plače delavcev, razen za obdobje zadnjih treh mesecev pred začetkom stečajnega postopka (prisilne poravnave), niso privilegirane terjatve iz 160. člena ZPPSL. Sodišče je zato terjatve, ki so dospele do zadnjih treh mesecev pred začetkom postopka prisilne poravnave, tožniku pravilno priznalo pod pogoji prisilne poravnave, kasneje zapadle pa v celoti.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da je tožena stranka dolžna plačati zneske v tretji (72.170,66 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 18. 8. 2000 do plačila oz. dokler vsota zapadlih, pa ne plačanih obresti ne doseže glavnice), četrti (78.704,99 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 9. 2000 do plačila oz. dokler vsota zapadlih, pa ne plačanih obresti ne doseže glavnice) in peti (72.216,63 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 18. 10. 2000 do plačila oz. dokler vsota zapadlih, pa ne plačanih obresti ne doseže glavnice) alineji na 3. strani izpodbijane sodbe tožniku v celoti brez upoštevanja pogojev prisilne poravnave, sklenjene pred Okrožnim sodiščem v Krškem dne 4. 4. 2001, vse v 15 dneh.

V ostalem se revizija zavrne.

Tožnik sam krije svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je dovolilo spremembo tožbe in delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke glede plačila plač z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 12. 1998 do 18. 2. 2002 s prispevki in davki, glede regresa za letni dopust za leto 1999, 2000 in 2001 s pripadki, vse (razen regresa za leto 2001) pod pogoji prisilne poravnave, zavrnilo pa je višji ali drugačen tožbeni zahtevek, odločilo pa je tudi, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati pogodbeno kazen z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izida prvostopenjske sodbe ter mu povrniti odmerjene stroške postopka.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožniku priznalo do pričetka postopka prisilne poravnave prisojene zneske pod pogoji sklenjene prisilne poravnave, kasnejše zapadle terjatve pa v celoti, spremenilo jo je tudi glede obrestnega zahtevka, v ostalem pa je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Sklenilo je, da se revizija ne dopusti glede regresa za letni dopust, pogodbene kazni, ter glede zavrnitve zakonskih zamudnih obresti.

3. Zoper spremenjeni del sodbe sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo iz revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava in kršenja ustavnih človekovih pravic. Navajal je, da je sodišče tožniku znižalo plačo, ki bi jo moral dobiti od tožene stranke glede na pogoje prisilne poravnave, to je na 20 %, čeprav so ostali delavci tožene stranke prejemali 100 % plačo. Zato je predlagal, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da vzdrži v veljavi odločitev sodišča prve stopnje.

4. Pritožba je bila v skladu z določilom 375. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, v katerem se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (določba 371. člena ZPP).

7. Revident v reviziji ni navajal bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki se lahko uveljavlja kot revizijski razlog, zato revizijsko sodišče glede tega razloga izpodbijane sodbe ni preizkušalo.

8. Revizijsko sodišče je v izpodbijani sodbi po uradni dolžnosti ugotovilo zmotno uporabo materialnega prava.

9. Sodišče je v izpodbijani sodbi pravilno uporabilo materialno pravo, ko je upoštevalo, da je bil nad toženo stranko uveden postopek prisilne poravnave. Čeprav tožnik meni drugače, Zakon o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPSL – Ur. l. RS, št. 67/93 in nadalj.) v tretjem odstavku 59. člena določa, da ima potrjena prisilna poravnava učinek tudi proti upnikom, ki se postopka niso udeležili ter proti upnikom, ki so se postopka udeležili, pa so bile njihove terjatve prerekane, če se naknadno ugotovijo. Po določbi drugega odstavka 60. člena ZPPSL potrjena prisilna poravnava nima pravnega učinka za terjatve upnikov iz drugega odstavka 160. člena ZPPSL, za terjatve ločitvenih upnikov, ki so krite z ločitveno pravico (razen, če so pravico pridobili v zadnjih dveh mesecih pred izdajo sklepa o začetku postopka prisilne poravnave) ter za terjatve izločitvenih upnikov. Ker plače delavcev, razen plač za obdobje zadnjih treh mesecev pred začetkom stečajnega postopka (prisilne poravnave) niso privilegirane terjatve iz 160. člena ZPPSL, je zato sodišče tožnikove terjatve, dospele do zadnjih treh mesecev pred začetkom postopka prisilne poravnave pravilno priznalo tožniku pod pogoji prisilne poravnave, kasneje zapadle pa v celoti. V celoti in brez upoštevanja pogojev prisilne poravnave pa bi moralo tožniku priznati še terjatve iz zadnjih treh mesecev pred začetkom postopka prisilne poravnave.

10. Ob upoštevanju povedanega in glede na določbo drugega odstavka 160. člena ZPPSL, da se kot stroški stečajnega postopka poravnajo plače za obdobje zadnjih treh mesecev pred začetkom stečajnega postopka ter ob upoštevanju določb 60. člena ZPPSL, je revizijsko sodišče v skladu z določbo prvega odstavka 380. člena ZPP zato reviziji delno ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo glede višine priznanih zneskov iz tretje, četrte in pete alineje na tretji strani izpodbijane sodbe, v ostalem pa jo je zavrnilo v skladu z določbo 378. člena ZPP.

11. Ker je revizijsko sodišče zmotno uporabo materialnega prava upoštevalo po uradni dolžnosti, je glede stroškov revizijskega postopka sklenilo v skladu z določbo 155. člena ZPP.