Jedro

Terjatev lahko nastane šele takrat, ko so znani potrebni podatki (elementi), na podlagi katerih se lahko postavi tudi višina zahtevka. Ker je tožničina terjatev iz zavarovalne pogodbe nastala leta 1993, je začelo zastaranje teči glede na določilo prvega odstavka 380. člena ZOR 01.01.1994 dalje.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožničina zahteva, da se ji povrnejo stroški odgovora na revizijo, se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločilo, da je toženka dolžna plačati tožnici zavarovalnino po dveh pogodbah v skupnem znesku 20.384 DEM v tolarski vrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan 27.05.1993 (kot se je glasil zahtevek, ki pa ni bil oblikovan v skladu s prvim odstavkom 180. člena ZPP, kot bo pojasnjeno pozneje). Zahtevku je ugodilo, ker je ugotovilo, da je tožničina terjatev nastala aprila 1993 in da je zato začel teči zastaralni rok po prvem odstavku 380. člena ZOR 01.01.1994, zaradi česar toženkin ugovor o zastaranju ni bil utemeljen. Sodišče druge stopnje je toženkino pritožbo, s katero je uveljavljala zastaranje terjatve, zavrnilo kot neutemeljeno in izpodbijano sodbo potrdilo.

Z revizijo, s katero je toženka uveljavljala bistveno kršitev določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava, je toženka ponovila svoja izvajanja o tem, da je tožničina terjatev zastarala. Ker je prišlo do tožničine nezgode 23.12.1992, je po določilu prvega odstavka 380. člena ZOR začelo teči zastaranje 01.01.1993 ter je bila zato tožba vložena po nastopu zastaranja.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in tožnici, ki je v odgovoru nanjo predlagala zavrnitev revizije (tretji odstavek 375. člena Zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Toženka je v reviziji uveljavljala dva revizijska razloga: bistveno kršitev določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Vendar je očitek o kršitvi postopka le navrgla, ker ga formalno ni opredelila in tudi vsebinsko ne obrazložila. Ker mora revizijsko sodišče preizkusiti izpodbijano sodbo samo v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (371. člen ZPP), toženkina revizija ni omogočala preizkusa izpodbijane sodbe v smeri postopkovnih kršitev.

Tožnica je s tožbo, vloženo 24.12.1996, zahtevala od toženke plačilo 20.384 DEM v tolarski vrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan 27.05.1993 (z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27.05.1993 dalje). Ta zahtevek ni v celoti postavljen v skladu z določilom prvega odstavka 180. člena ZPP (po katerem se mora postaviti določen zahtevek glede glavne stvari). Namreč zahtevek za plačilo tolarske vrednosti določenega zneska tujega denarja (kar je praviloma posledica dogovorjene valutne klavzule) po bančnem tečaju na določen dan, je mogoče postaviti samo v primerih, ki se nanašajo na bodoča plačila in ne v primerih, kot je obravnavani, ko je tožnica zahtevala plačilo tolarske vrednosti določenega zneska v DEM po bančnem tečaju na že pretekli dan (v letu 1993). V oblikovanje izreka sodbe revizijsko sodišče ni moglo poseči, ker mora na podlagi 371. člena ZPP preizkušati izpodbijano sodbo samo v mejah z revizijo uveljavljenih razlogov, kršitev pa se ne nanaša na pravilno uporabo materialnega prava.

V materialnopravnem pogledu je revizijsko sporna odločitev le o tem, ali je tožničina terjatev zastarana ali ne. Sodišči nižjih stopenj sta presodili, da terjatev ni zastarana. Navedeno pravno presojo (z uporabo prvega odstavka 380. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, v nadaljevanju ZOR), sta oprli na naslednje ugotovitve: - da se je tožnica poškodovala 23.12.1992 - da se je zdravila še leta 1993 (marca 1993 je dobila na poškodovano nogo mavec) - da se je tožničino zdravljenje zaključilo šele leta 1993 in da je šele tedaj nastala njena terjatev proti zavarovalnici ter - da je vložila zahtevek na toženko 11.05.1993. Po oceni revizijskega sodišča je odločitev sodišč nižjih stopenj (da tožničina terjatev ni zastarana in da ji je toženka zato dolžna plačati dogovorjeno zavarovalnino) pravilna. Po določilu prvega odstavka 380. člena ZOR zastarajo terjatve sklenitelja zavarovanja oziroma tretje osebe iz pogodbe o življenjskem zavarovanju v petih letih, terjatve iz drugih zavarovalnih pogodb pa v treh letih, šteto od prvega dne po preteku koledarskega leta, v katerem je terjatev nastala. Glede na tako določilo je pomembno vprašanje, kdaj je tožničina terjatev nastala. Po stališču toženke je terjatev nastala na dan njene nezgode (23.12.1992) oziroma vsaj do konca leta 1992, in je zato začelo zastaranje teči 01.01.1993 ter tudi poteklo s pretekom leta 1995, to je pred vložitvijo tožbe. Tako pravno naziranje tudi po oceni revizijskega sodišča ni pravilno. Predvsem povzeta zakonita norma ne enači trenutka nastanka terjatve s trenutkom nastanka škodnega dogodka. Terjatev lahko nastane šele takrat, ko so znani potrebni podatki (elementi), na podlagi katerih se lahko postavi tudi višina zahtevka. Sodišči nižjih stopenj sta pravilno upoštevali smisel določb 14. člena Splošnih pogojev za nezgodno zavarovanje oseb, iz katerih izhaja, da je zavarovalnica dolžna izplačati zavarovalno vsoto v 14 dneh po tem, ko je prejela dokaze o obstoju in višini svoje obveznosti. Stopnjo invalidnosti pa se določi po drugem odstavku istega člena po končanem zdravljenju, ko se posledice poškodb ustalijo. Zavarovanec mora v primeru invalidnosti predložiti dokaze o ustaljenih posledicah za določitev končne stopnje trajne invalidnosti (tretji odstavek 13. člena Splošnih pogojev). Ker je zdravljenje tožničinih poškodb teklo še v letu 1993, njena terjatev ni mogla nastati že zadnje dni decembra 1992, ampak šele v letu 1993, ko je bilo zdravljenje zaključeno. Glede na določilo prvega odstavka 380. člena ZOR je začel teči zastaralni rok za tožničino terjatev šele po preteku koledarskega leta, v katerem je terjatev nastala, kar pomeni, da je začel teči šele 01.01.1994. Triletni zastaralni rok pa do vložitve tožbe - 26.12.1996 - ni potekel. Po presoji revizijskega sodišča niso utemeljena niti nadaljnja revizijska izvajanja, ki poskušajo dokazati zastaranje vsaj dela zahtevka. V zvezi s temi izvajanji je opozoriti, da govori prvi odstavek 380. člena ZOR le o terjatvi kot taki, in ne o delih terjatve ter so zato izvajanja o zastaranju vsaj dela terjatve neutemeljena. Pri tem pa je opozoriti, da ugotovljeno dejansko stanje ni postreglo s podatkom, da je bila lahko določena stopnja tožničine invalidnosti znana že naslednji dan po poškodbi (ali pa v naslednjih šestih dneh, kolikor je še preostalo od leta 1992). S predmetno zadevo pa tudi ni enačiti v reviziji omenjene zadeve z opr. št. II Ips 84/2000, ker v obravnavanem primeru terjatev ni nastala na dan nezgode, ampak šele po končanem zdravljenju.

Revizijsko sodišče je po povedanem ocenilo, da sta sodišči nižjih stopenj spor materialnopravno pravilno razrešili in da toženkina revizija v smeri zmotne uporabe materialnega prava ni utemeljena. Njeno revizijo je zato moralo zavrniti (378. člen ZPP).

Tožničin odgovor na revizijo je vseboval le med postopkom iznešene okolnosti ter zato ni prispeval k procesnim ciljem revizijskega postopka. Zato z njim nastali stroški niso bili potrebni stroški postopka. Revizijsko sodišče je zato stroškovni zahtevek tožnice, povezan s stroški revizijskega postopka, zavrnilo (prvi odstavek 165. in prvi odstavek 155. člena ZPP).