Jedro

Iz navedenega potrdila o pravnomočnosti in izvršljivosti po mnenju sodišča izhaja nelogičnost, in sicer da naj bi odločba Sodnika za prekrške postala izvršljiva dne 26. 5. 1999, kar je eno leto pred tem, ko je postala pravnomočna (dne 11. 5. 2000), kar je v nasprotju z določbo prvega odstavka 252. člena Zakona o prekrških, ki določa, da odločba o prekršku postane izvršljiva šele, ko postane pravnomočna in ni drugih ovir za njeno izvršitev. Po presoji sodišča predmetno potrdilo, ki je odtisnjeno na odločbi sodnika za prekrške, zaradi nelogičnosti, ki iz njega izhaja, ne potrjuje njene izvršljivosti, kar smiselno pomeni, da odločba sodnika za prekrške nima potrdila o pravnomočnosti.

Izrek

Tožbi se ugodi. Odločba Glavnega urada Davčne uprave Republike Slovenije št. … z dne 7. 12. 2001 se odpravi in se zadeva vrne Ministrstvu za finance Republike Slovenije v ponovni postopek.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo št. … z dne 7. 12. 2001 zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper sklep Davčnega urada A, Izpostave B, št. … z dne 14. 8. 2001, s katerim je navedeni prvostopenjski organ zoper tožnico uvedel prisilno izterjavo neplačane denarne kazni in stroškov postopka o prekršku v skupnem znesku 18.000,00 SIT ter stroškov izterjave v višini 1.000,00 SIT, in sicer iz njenih osebnih prejemkov. Izpodbijana odločba temelji na določbi 241. člena Zakona o prekrških (Uradni list SRS, št. 25/83, 42/85, 47/87, 5/90 in Uradni list RS, št. 10/91, 13/93, 66/93, v nadaljevanju ZP) in na določbah 42. člena in 44. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 18/96, 87/97, 82/98, 91/98, v nadaljevanju ZDavP). Tožena stranka v obrazložitvi navaja, da se v obravnavanem primeru denarna kazen od tožnice izterjuje na podlagi odločbe Sodnika za prekrške C št. … z dne 24. 5. 1999, ki je postala pravnomočna in izvršljiva dne 1. 8. 2000, in ugotavlja, da tožnica svojih obveznosti v skladu z navedeno odločbo ni poravnala, zato so le-te s potekom roka za plačilo postale izvršljive. V nadaljevanju ugotavlja, da je bil sklep prvostopnega organa izdan na podlagi izvršljive odločbe sodnika za prekrške in v skladu z določbami ZDavP. V zvezi s tožničinim pritožbenim ugovorom, da je v zelo slabem premoženjskem stanju, je tožena stranka odgovorila, da ZP v 26. členu določa, da organ, ki je izdal odločbo o prekršku na prvi stopnji, lahko v upravičenih primerih dovoli, da se denarna kazen plača v obrokih. Z odločbo določi tudi način odplačevanja in rok plačila, ki ne sme biti daljši od šestih mesecev.

Tožnica v tožbi in dopolnitvi tožbe z dne 11. 2. 2002 smiselno navaja, da izpodbijana odločba temelji na nepravilnih podatkih glede dolžnega zneska, kar dokazuje s svojimi plačilnimi listki za plačo za mesece julij, avgust in september 2001. V sklepu o prisilni izterjavi, enako kot tudi v izpodbijani odločbi, niso navedeni zneski, ki se terjajo, niti ni navedeno, ali je tožničina obveznost že poravnana. Po njenem mnenju so ji bila sredstva na podlagi sklepa o prisilni izterjavi neupravičeno zarubljena. V dopolnitvi tožbe z dne 10. 12. 2002 navaja tudi, da ni prejela nobenega sklepa o izterjavi in da ni kršila nobenega zakona. Poudarja, da so ji bila zarubljena edina sredstva za preživljanje njene petčlanske družine. Sodišču predlaga, da se njeni tožbi ugodi in odloči, da se ji povrnejo vsa neupravičeno odvzeta denarna sredstva v višini 56.000,00 SIT.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga zavrnitev tožbe in se v celoti sklicuje na razloge izpodbijane odločbe.

Državno pravobranilstvo kot zastopnik javnega interesa ni prijavilo udeležbe v tem sporu.

Tožba je utemeljena, vendar iz drugih razlogov, kot jih navaja tožeča stranka.

Po določbi četrtega odstavka 44. člena ZDavP davčni organ, pristojen za izterjavo obveznosti, ki jih niso odmerili davčni organi, za izvršilni naslov šteje odločbo oziroma plačilni nalog s potrdilom o izvršljivosti. V obravnavani zadevi gre za prisilno izterjavo obveznosti, ki je bila tožnici naložena z odločbo sodnika za prekrške. Iz upravnih spisov je razvidno, da je na odločbi sodnika za prekrške odtisnjeno potrdilo o pravnomočnosti in izvršljivosti, iz katerega je razvidno, da je odločba postala pravnomočna dne 11. 5. 2000, izvršljiva pa naj bi postala dne 26. 5. 1999. Iz navedenega potrdila o pravnomočnosti in izvršljivosti po mnenju sodišča izhaja nelogičnost, in sicer da naj bi odločba Sodnika za prekrške postala izvršljiva dne 26. 5. 1999, kar je eno leto pred tem, ko je postala pravnomočna (dne 11. 5. 2000), kar je v nasprotju z določbo prvega odstavka 252. člena Zakona o prekrških (Uradni list SRS, št. 25/83, 42/85, 47/87, 5/90 in Uradni list RS, št. 10/91, 13/93, 66/93, v nadaljevanju ZP), ki določa, da odločba o prekršku postane izvršljiva šele, ko postane pravnomočna in ni drugih ovir za njeno izvršitev. Po presoji sodišča predmetno potrdilo, ki je odtisnjeno na odločbi sodnika za prekrške, zaradi nelogičnosti, ki iz njega izhaja, ne potrjuje njene izvršljivosti, kar smiselno pomeni, da odločba sodnika za prekrške nima potrdila o pravnomočnosti. S tem, ko na odločbi sodnika za prekrške ni potrdila o izvršljivosti, pa ni izpolnjen zakonski pogoj iz četrtega odstavka 44. člena ZDavP za izdajo sklepa o prisilni izterjavi.

Sodišče je kot protispisen štelo ugovor tožeče stranke, da sklepa o prisilni izterjavi ni prejela, kajti iz podatkov spisa izhaja, da ji je bil predmetni sklep vročen dne 21. 8. 2001. Tožnici je pojasniti, da se je glede na to, da ne zatrjuje, da je obveznost po odločbi o prekršku izpolnila prostovoljno, niti ne predlaga nobenega dokaza za to, njena obveznost iz naslova denarne kazni za prekršek prisilno izvršila na podlagi sklepa o prisilni izterjavi z dne 14. 8. 2001, kar pomeni, da so ji je bila denarna sredstva iz njenega tekočega računa lahko zarubljena šele po navedenem datumu in samo v točnem znesku, ki je naveden v sklepu o prisilni izterjavi, in ne prej in v drugih zneskih, kot zmotno meni tožnica.

Sodišče o tožbenem zahtevku tožnice, v katerem predlaga, naj upravno sodišče razsodi, da ji je tožena stranka dolžna povrniti neupravičeno odvzetih 56.000,00 SIT, ni odločalo, ker je bila zadeva vrnjena toženi stranki v ponoven postopek.

Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba v nasprotju z materialnimi predpisi, zato je tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 4. točke prvega odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97, 70/00, v nadaljevanju ZUS) in zadevo v smislu določb drugega in tretjega odstavka istega člena vrnilo toženi stranki v ponovni postopek in odločanje.