Jedro

Toženca bi morala, če bi želela izpodbiti dejstvo pravilne vročitve, ki ga izkazuje vročilnica, dokazati, da se podpis na njej ne ujema s podpisi oseb v odvetniški pisarni, česar pa zgolj z zaslišanjem zaposlenih treh oseb ne moreta izkazati. Še posebej, ker se omenjeni podpis ne razlikuje od siceršnjih podpisov na povratnicah v zvezi z listinami, ki jih je tožena stranka nesporno prejela.

Zanemarljiv delež znižanja zahtevka po oceni pritožbenega sodišča ni vplival na končni uspeh strank v postopku, kot ga je izračunalo sodišče prve stopnje.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba v izpodbijanem delu (glede izreka o stroških) spremeni tako, da je tožena stranka dolžna tožeči poleg že dosojenih pravdnih stroškov v znesku 876,04 EUR povrniti še znesek 240,25 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

II. Pritožba tožene stranke zoper sklep se zavrne.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči povrniti znesek stroškov pritožbenega postopka v višini 185,25 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila, sama pa krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo: 1.) ustavilo postopek glede dostave vratnih kril zaradi umika tožbe, 2.) tožencema naložilo, da sta dolžna tožnikoma nerazdelno plačati pogodbeno kazen v višini 2.409,86 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 11. 2007 do plačila in 3.) da sta dolžna tožnikoma nerazdelno povrniti pravdne stroške v višini 876,04 EUR.

S sklepom z dne 8. 4. 2013 je sodišče pritožbo tožencev zoper zgoraj omenjeno odločbo štelo za umaknjeno, ker nista poravnala sodne takse za pritožbo.

Zoper sklep vlagata pritožbo toženca in v njej navajata, da iz sklepa ne izhaja, kdaj naj bi prejela plačilni nalog za plačilo sodne takse in kdaj je potekel rok za njeno plačilo. Zato sklepa ni mogoče preizkusiti. V pisarni pooblaščencev se vsakodnevno sprejema došla pošta. V času vložitve pritožbe med prispelo pošto ni bilo pošiljke z nalogom za plačilo sodne takse. Delavci, zaposleni v odvetniški družbi P., o.p. - d.o.o., poštne pošiljke z nalogom za plačilo sodne takse niso prejeli. V dokaz predlagata zaslišanje omenjenih oseb.

Tožeča stranka vlaga pritožbo zoper stroškovni del odločitve v sodbi P 313/2012 z dne 10. 12. 2012. Opozarja, da je bil tožbeni zahtevek skrčen za 432,03 EUR, zato je sodišče nepravilno ugotovilo odstotek uspeha posamezne stranke v postopku in ta znaša za tožnika 59,25 % in ne 58 %. Iz stroškovne obrazložitve ni mogoče ugotoviti, katere stroške in v kakšni višini je sodišče strankam priznalo, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka in kršitev ustavne pravice do poštenega sojenja. Tožeča stranka lahko zgolj sklepa, da ji sodišče prve stopnje ni priznalo 10 % povišanja zaradi zastopanja dveh strank, čeprav je to postavko pravočasno uveljavljala in je tudi skladna z 9. členom Odvetniške tarife 2003. Sodišče je nepravilno odmerilo potne stroške pooblaščenca, saj znaša kilometrina 0,37 EUR za vsak kilometer, tožnik pa je priglasil kilometrino v višini 1.000 km (7 narokov po 140 km in ogled 20 km). Sodišče bi mu moralo priznati vsaj 370 EUR stroškov kilometrine in ne zgolj 344,10 EUR, priznati pa bi mu moralo tudi DDV na stroške priznane kilometrine in parkirnine. Naslovno sodišče tudi ni obrazložilo, kako je izračunalo potne stroške tožnikov za prihode na obravnave, kajti te stroške je tožeča stranka priglasila v znesku 145,00 EUR, sodišče pa jih je priznalo zgolj v višini 70,00 EUR. Sodišče je verjetno toženi stranki priznalo stroške odgovora na pritožbo ter sodno takso za odgovor, čeprav odgovor ni vseboval navedb, ki jih toženka ne bi podala že tekom pravdanja na prvi stopnji, zato teh stroškov sodišče ne bi smelo priznati kot potrebnih. Da je pritožba tožeče stranke upravičena, izhaja tudi iz dejstva, da je prvostopno sodišče v prvi sodbi po pobotu stroškov odločilo, da je toženka dolžna tožnici plačati za 1.186,65 EUR, v drugi svoji sodbi pa za 876,04 stroškov, čeprav je bil znesek, ki je bil prisojen tožeči stranki, v obeh sodbah identičen.

Pritožba tožencev zoper sklep ni utemeljena, pritožba tožnikov pa je delno utemeljena.

O pritožbi tožene stranke Iz povratnice pripete k list. št. 205 izhaja, da je odvetniška družba tožencev prejela plačilni nalog za plačilo sodne takse za pritožbo 30. 1. 2013. Podpis prejemnika na omejeni povratnici je enak podpisom na povratnicah, ki izkazujejo, da so bile omenjeni odvetniški družbi vročene tudi nekatere druge sodne pošiljke v tej zadevi (na primer: dopis z dne 22. 3. 2013, vabilo na glavno obravnavo ter sodba sodišča druge stopnje, pritožba tožeče stranke, izvedeniško mnenje). Vročilnica je javna listina, za katero skladno s prvim odstavkom 224. člena ZPP velja, da dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje. Toženca v pritožbi zgolj pavšalno navajata, da nihče iz odvetniške družbe Podjed ni prejel poštne pošiljke z nalogom za plačilo sodne takse, medtem ko resničnosti podatkov na vročilnici konkretizirano ne napadata. Toženca bi morala, če bi želela izpodbiti dejstvo pravilne vročitve, ki ga izkazuje vročilnica, dokazati, da se podpis na njej ne ujema s podpisi oseb v odvetniški pisarni, česar pa zgolj z zaslišanjem zaposlenih treh oseb ne moreta izkazati. Še posebej, ker se omenjeni podpis ne razlikuje od siceršnjih podpisov na povratnicah v zvezi z listinami, ki jih je tožena stranka nesporno prejela. Sodišče prve stopnje je toženi stranki poslalo tudi dodaten dopis z dne 22. 3. 2013 (list. št. 213 spisa), v katerem jo je pozvalo, naj predloži dokazilo o pravočasno plačani sodni taksi. Dopis je bil pooblaščencem tožencev vročen 25. 3. 2013, vendar nanj niso odgovorili. Pritožbeno sodišče zato ne dvomi v ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni izpolnila procesne predpostavke za obravnavanje pritožbe, torej ni poravnala dolžne sodne takse, čeprav je bila na to dolžnost opozorjena s plačilnim nalogom, ki ga je prejela, kot izkazuje povratnica v spisu. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo tožencev zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje na podlagi 2. točke 365. člena ZPP.

O pritožbi tožeče stranke Drži pritožbena navedba, da je po nekaj že opravljenih narokih tožeča stranka tožbeni zahtevek skrčila za 2,3 % (iz 19.159,90 EUR na 18.727,87 EUR). Vendar gre za zanemarljiv delež znižanja zahtevka, ki po oceni pritožbenega sodišča ni vplival na končni uspeh strank v postopku, kot ga je izračunalo sodišče prve stopnje. To še posebej velja, ker sodišče pri oceni uspeha strank ni upoštevalo, da je tožeča stranka šele na zadnjem naroku umaknila tožbo glede vratnih kril ter je v tem delu torej propadla (skladno s prvim odstavkom 158. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je zato glede uspeha v pravdi upoštevalo uspeh, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje v višini 58 % v korist tožeče stranke in 42 % v korist tožene stranke.

Višina in delež priznanih stroškov sta podrobno razvidna iz označb na stroškovnikih spisa na list. št. 139-140, 141-142 in 188-189. Glede na navedeno sodišču ni bilo potrebno podrobno v sami sodni odločbi pojasnjevati za vsako od posameznih postavk, v kakšnem deležu jo je strankam priznalo. Stroškovna obrazložitev vsebuje vse bistvene razloge, da jo je mogoče preizkusiti, saj je iz nje razvidno skupno število priznanih stroškov odvetniškega zastopanja za posamezno stranko, prav tako delež priznanih sodnih taks in ostalih materialnih stroškov, zato očitane absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP sodišče ni zagrešilo.

Prav ima pritožba, ko opozarja, da sodišče 10 % povišanja nagrade zaradi zastopanja obeh strank tožeči stranki ni v celoti priznalo. To nagrado je namreč priznalo zgolj glede postavk priglašenih na zadnji glavni obravnavi ter v pritožbi. Pritožbeno sodišče je glede preostalih odvetniških točk zato tožeči stranki prisodilo še 565,6 točk dodatne nagrade, kar povečano za 20 % DDV znaša 311,53 EUR.

Sodišče je pooblaščencem tožeče stranke za prihod na posamezen narok priznalo stroške zgolj za 130 km, kar pa je po oceni pritožbenega sodišča premalo glede na razdaljo med Ljubljano in Novim mestom. Prav ima zato tožeča stranka, da bi ji sodišče moralo priznati za 7 opravljenih narokov ter ogled kilometrino skupaj v višini 370,00 EUR (7 narokov x 140 km in ogled 20 km, skupaj 1000 km po 0,37 EUR). Na omenjene stroške pa je tožeči stranki potrebno priznati tudi plačilo davka na dodano vrednost, tako da skupaj tožeči stranki na račun potnih stroškov za pristope pooblaščencev pripada znesek v višini 444,00 EUR. DDV gre tožnikom tudi na stroške parkirnine v višini 2,8 EUR. Sodišče prve stopnje bi tako tožnikom moralo na račun potnih stroškov njunih pooblaščencev dodatno priznati še znesek 102,7 EUR.

Tožeča stranka je stroške za pristop strank na sodišče priglasila zgolj pavšalno. Skladno z 19. členom Pravilnika o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku se povrnitev stroškov stranki odmeri v višini stroškov potovanja po najkrajši poti in z najcenejšim prevoznim sredstvom (6. v zvezi z 19. členom Pravilnika). Ker je v času odločanja pritožbenega sodišča strošek za prihod stranke z vlakom iz Ljubljane do Novega mesta znašal 6,22 EUR, v času pričetka postopka pa je bil ta znesek še ustrezno nižji, pritožbeno sodišče ocenjuje, da je znesek 70,00 EUR, ki ga je za pristop na sodišče priznalo strankam sodišče prve stopnje, v celoti pokril stroške glede na določila omenjenega Pravilnika. Pritožbeno sodišče tudi soglaša z oceno sodišča prve stopnje, da je bil strošek odgovora na pritožbo, ki ga je vložila tožena stranka po pozivu sodišča, potreben pravdni strošek, zato ga je tožencem utemeljeno priznalo.

Po povedanem je sodišče prve stopnje tožeči stranki premalo priznalo za 414,23 EUR pravdnih stroškov, upoštevajoč njen 58 % uspeh v pravdi, pa znesek 240,25 EUR pravdnih stroškov. V tem obsegu je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke ugodilo in izpodbijani sklep o stroških spremenilo na podlagi določila 3. točke 365. člena ZPP.

Tožeča stranka je s pritožbo uspela v približno polovičnem deležu, zato ji je tožena stranka dolžna povrniti polovico njenih pritožbenih stroškov v višini 185,25 EUR. Podrobnejša odmera stroškov je razvidna iz list. št. 208 spisa, predstavlja pa stroške sestave pritožbe, povišane zaradi zastopanja dveh strank, materialne stroške in davek na dodano vrednost v višini 333,30 EUR ter strošek sodne takse za pritožbo. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške, ki jih je imela s sestavo pritožbe zoper sklep.