Jedro

Zatrjevana spolna zloraba ne izkazuje pravno upoštevnega preganjanja ali resne škode. Gre za tožnikovo osebno oziroma družinsko zadevo, ki jo mora razrešiti v izvorni državi. Tožnik teh dogodkov ni prijavil policiji ali drugim pristojnim varnostnim organom v Alžiriji, torej njihove zaščite ni iskal. 

Izrek

I.Tožba se zavrne.

II.Predlogu tožnika za dovolitev bivanja v Republiki Sloveniji se ugodi in se izvršitev 2. točke izreka odločbe Ministrstva za notranje zadeve in javno upravo št. 2142-2392/2025/14 (1222-04) z dne 12. 8. 2026 odloži do pravnomočne odločitve o tej zadevi.

Obrazložitev

Izpodbijani akt (sklep in odločba)

1.Toženka je s sklepom zavrgla naknadno prošnjo tožnika za mednarodno zaščito (izpodbijani sklep). Hkrati je izdala odločbo, da z dnem izvršljivosti navedenega sklepa postane tožnikovo bivanje v Republiki Sloveniji nezakonito (1. točka izreka). Določila mu je 10 - dnevni rok za prostovoljni odhod, ki začne teči z dnem izvršljivosti izpodbijanega sklepa, v katerem mora zapustiti območje Republike Slovenije ter območje držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 ter se vrniti v izvorno državo Ljudsko demokratično republiko Alžirijo (2. točka izreka). Če tožnik v roku iz 2. točke izreka tega ne bo storil, bo s teh območij odstranjen v izvorno državo (3. točka izreka). Hkrati mu je določila tudi prepoved vstopa na omenjena območja, in sicer za obdobje enega leta, ki pa se ne bo izvršila, če bo ta območja zapustil v roku za prostovoljni odhod iz 2. točke izreka (4. točka izreka). Stroški postopka bremenijo Ministrstvo za notranje zadeve in javno upravo (5. točka izreka).

2.Iz obrazložitve izpodbijanega akta izhaja, da je tožnik v Republiki Sloveniji prvo prošnjo za mednarodno zaščito vložil 11. 7. 2025 (prva prošnja), vendar je bil ta postopek ustavljen, ker je kmalu po vložitvi prošnje samovoljno zapustil azilni dom. Dne 11. 6. 2026 ga je Švicarska konfederacija na podlagi Uredbe (EU) 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev) vrnila v Republiko Slovenijo. Naslednji dan (12. 6. 2026) je tožnik zaradi težav v službi v Alžiriji vložil naknadno prošnjo za mednarodno zaščito (naknadna prošnja). Toženka je z njim 17. 7. 2026 opravila osebni razgovor in ga povzela v izpodbijanem aktu. Ugotovila je, da je tožnik razlog, ki ga je uveljavljal že v prvem postopku mednarodne zaščite (delo), sedaj v tem drugem postopku le še bolj podrobno predstavil. Na osebnem razgovoru je povedal tudi o spolnih zlorabah v otroštvu, vendar iz njegovih izjav ne izhaja, da bi bile te zlorabe razlog, zaradi katerega je zapustil izvorno državo. Po presoji tožnikovih navedb je toženka sklenila, da tožnik ni predstavil novih elementov, ki bi znatno povečevali verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite.

Tožba

3.Tožnik navaja, da bi morala toženka vsebinsko obravnavati njegovo prvo prošnjo, saj je ni zavrgla, on pa je ni umaknil. Poleg tega bi mu morala postaviti dodatna vprašanja o tem, kako je tožnikova okolica odreagirala na okoliščine o spolni zlorabi v otroštvu in o tem, da ga starša pred tem nista zaščitila. Pridobiti bi morala informacije o izvorni državi o tem, kakšen odnos ima okolica v Alžiriji do zlorabljenih ljudi, ali jih diskriminira oziroma kako drugače kaznuje. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženki v ponovno odločanje.

Odgovor na tožbo

4.Toženka vztraja pri razlogih izpodbijanega akta.

Dokazovanje

5.Sodišče je opravilo narok za glavno obravnavo, na katerem je vpogledalo in prebralo vse listine v sodnem spisu, spisovno prilogo, označeno kot A2 in vse listine v priloženem upravnem spisu. V soglasju s strankama listin sodnega in upravnega spisa posebej ne našteva.

6.Tožnika ni zaslišalo, ker se pravilno vabljen naroka ni udeležil. Biti zaslišana je pravica stranke in ne njena dolžnost.

Odločitev sodišča

K točki I. izreka

7.Tožba ni utemeljena.

8.Naknadno oziroma ponovno prošnjo za mednarodno zaščito urejata 64. in 65. člen Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ-1). Dne 12. 6. 2026 se je pričela uporabljati Uredba (EU) 2024/1348 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 14. maja 2024 o vzpostavitvi skupnega postopka za mednarodno zaščito v Uniji in razveljavitvi Direktive 2013/32/EU (Uredba 2024/1348).1 V obravnavani zadevi ni sporno, da se je postopek v zvezi z naknadno prošnjo začel 12. 6. 2026, kar pomeni, da je upoštevna Uredba 2024/1348, na kateri tudi pravilno temelji izpodbijani akt. Republika Slovenija še ni sprejela zakonodaje, ki bi omogočala izvajanje določb te uredbe, zato se te uporabljajo neposredno.

9.Uredba 2024/1348 v 19. točki 3. člena določa, da naknadna prošnja pomeni nadaljnjo prošnjo za mednarodno zaščito, podano v kateri koli državi članici po sprejetju končne odločitve v zvezi s predhodno prošnjo, vključno s primeri, ko je bila prošnja zavržena kot eksplicitno ali implicitno umaknjena. V skladu z drugim odstavkom 55. člena Uredbe 2024/1348 se katera koli naknadna prošnja v kateri koli državi članici, potem ko je bila sprejeta končna odločitev v zvezi s predhodno prošnjo istega prosilca, šteje za naknadno prošnjo in jo obravnava odgovorna država članica. V skladu s tretjim odstavkom navedenega člena Uredbe 2024/1348 je naknadna prošnja predmet predhodne obravnave, v kateri organ ugotovi, ali so se pojavili ali bili s strani prosilca predstavljeni novi elementi, ki: (a) znatno povečujejo verjetnost, da prosilec izpolnjuje pogoje za upravičenca do mednarodne zaščite v skladu z Uredbo 2024/1347 ali (b) se nanašajo na predhodno uporabljen razlog za nedopustnost, kadar je bila predhodna prošnja zavržena kot nedopustna. Elementi, ki jih je predloži prosilec, se skladno s petim odstavkom 55. člena Uredbe 2024/1348 štejejo za nove le, kadar jih prosilec brez lastne krivde ni mogel predstaviti v okviru prejšnje prošnje. Kakršnih koli elementov, ki bi jih prosilec lahko predložil prej, ni treba upoštevati, razen če bistveno povečujejo verjetnost, da prošnja ne bi bila nedopustna ali da bi bil prosilec upravičen do mednarodne zaščite, ali če je bila predhodna prošnja zavržena kot implicitno umaknjena na podlagi 41. člena Uredbe 2024/1348 brez vsebinske obravnave. Šesti odstavek 55. člena te uredbe določa, da kadar prosilec predloži nove elemente iz tretjega odstavka ali so se ti elementi pojavili, se prošnja nadalje vsebinsko obravnava, razen če se prošnja lahko šteje za nedopustno na podlagi drugega razloga iz prvega odstavka 38 člena te uredbe. Kadar pa prosilec ne predloži novih elementov ali se ti niso pojavili, se, kot določa sedmi odstavek 55. člena Uredbe 2024/1348, prošnja zavrže kot nedopustna na podlagi drugega odstavka 38. člena Uredbe 2024/1348. Ta določa, da organ zavrže prošnjo kot nedopustno, če je prošnja naknadna prošnja, kadar novih elementov ni ali jih prosilec ni predstavil. Toženka je naknadno prošnjo tožnika zavrgla kot nedopustno na podlagi drugega odstavka 38 člena Uredbe 2024/1348.

10.Po presoji sodišča je izpodbijani akt pravilen in zakonit. Sodišče se zato sklicuje na njegove razloge (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS-1), v zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), pa dodaja naslednje.

11.Ni mogoče pritrditi stališču tožnika, da bi morala toženka vsebinsko obravnavati njegovo prvo prošnjo, saj je ni zavrgla, on pa je ni umaknil. Toženka je v obrazložitvi izpodbijanega akta pravilno navedla, da je tožnikovo prvo prošnjo zaradi njegove samovoljne zapustitve azilnega doma štela implicitno za umaknjeno, zato je postopek na podlagi druge alineje drugega odstavka 50. člena ZMZ-1 s sklepom 24. 7. 2025 ustavila. Odločitev o ustavitvi postopka s prvo prošnjo je pravnomočna. Tega procesnega dejanskega stanja tožnik ne prereka, potrjuje ga tudi dokumentacija v priloženem upravnem spisu.

12.Kot neutemeljen se izkaže tudi tožbeni razlog, da bi toženka morala postaviti tožniku dodatna vprašanja o zatrjevani spolni zlorabi v otroštvu in v zvezi s tem pridobiti ustrezne informacije iz njegove izvorne države. Tožnik je tisti, ki mora v postopku podaje (naknadne) prošnje za mednarodno zaščito pravočasno predstaviti vsa dejstva in okoliščine, ki jih želi uveljavljati. Toženka je v izpodbijanem aktu uvodoma povzela elemente, ki jih je tožnik navajal v postopku s prvo prošnjo, in sicer ekonomske razloge (delo) ter ugotovila, da naknadno prošnjo utemeljuje z istim razlogom (delo), ki ga je sedaj predstavil bolj podrobno. V bistvenem je tožnik navedel, da je zasovražil poklic medicinskega tehnika, poleg tega pa mu delo, ki ga je opravljal v izvorni državi, ni omogočilo, da bi kupil ali najel stanovanje in kril tudi pripadajoče stroške. V Alžirijo se ne želi vrniti, saj tam, odkar je pustil službo, nima ničesar. Glavni razlog za odhod iz Alžirije je bila izguba službe, tožnik pričakuje, da bo v Sloveniji lahko delal. Šele na osebnem razgovoru 17. 7. 2026 je prvič navedel, da ga je v otroštvu spolno zlorabljal starejši brat, njegovi starši v zvezi s tem niso ničesar ukrenili, temveč so ga pretepli. Spolne zlorabe so se končale, ko je bil star deset ali dvanajst let, potem so ga zlorabljali le še verbalno z besedami, ki jih ne more izgovoriti, saj se to ne spodobi. Zlorab policiji ni prijavil, saj je bil majhen. Ko je vlagal prošnje za mednarodno zaščito o tem ni povedal, ker je to osebno (prim. zapisnik o osebnem razgovoru v priloženem upravnem spisu).

13.Tožnik se je na ekonomski razlog (pomanjkanje ustreznega dela in plačila) skliceval že v prvi prošnji, zato taisti razlog ob presoji naknadne prošnje ne more biti upošteven. Sodišče pritrjuje stališču toženke, da okoliščine v zvezi z zatrjevano spolno zlorabo v danem primeru ne pomenijo novega relevantnega elementa v smislu 55. člena Uredbe 2024/1348, saj znatno ne povečujejo verjetnosti, da tožnik kot prosilec izpolnjuje pogoje za upravičenca do mednarodne zaščite v skladu z določbami Uredbe (EU) 2024/13472 (primerjaj na primer 6. člen, ki določa subjekte preganjanja ali resne škode, 9. člen, ki opredeljuje dejanja preganjanja, 10. člen, ki govori o razlogih za preganjanje, 15. člen, ki določa, kaj zajema resna škoda).

14.Toženka je pravilno ugotovila, da zatrjevana spolna zloraba ne izkazuje pravno upoštevnega preganjanja ali resne škode. Gre za tožnikovo osebno oziroma družinsko zadevo, ki jo mora razrešiti v izvorni državi. Ne glede na ugotovljeno, sodišče pripominja, da tožnik teh dogodkov ni prijavil policiji ali drugim pristojnim varnostnim organom v Alžiriji, torej njihove zaščite ni iskal. Poleg tega sodišče ne more sprejeti njegovega pojasnila, češ da v postopku s prvo prošnjo o spolni zlorabi ni mogel govoriti (prim. peti odstavek 55. člena Uredbe 2024/1348), ker je to osebno. Tožnik je na osebnem razgovoru dejal, da je o tem povedal staršem, prijateljem, za to je izvedela tudi njegova okolica v izvorni državi. Zato po presoji sodišča ni bilo prepreke, da bi tožnik, če bi tako želel, o spolni zlorabi povedal že v prvi prošnji. Tožnik zato sedaj v postopku z naknadno prošnjo ne more uspeti s trditvijo, da bi mu morala toženka glede reakcije okolice in njegovih staršev na to spolno zlorabo na osebnem razgovoru zastaviti vprašanja in v tem okviru preverjati informacije o izvorni državi.

15.Upoštevaje vsebino osebnega razgovora, ki ga je toženka natančno povzela v obrazložitvi izpodbijanega akta (stran 2 do 4), sodišče ne dvomi, da je pred izdajo izpodbijanega akta tožniku dala vse možnosti, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za konkretno odločitev (prvi odstavek 9. člena Zakona o splošnem upravnem postopku - ZUP). Tožnik je ob vložitvi obeh prošenj za mednarodno zaščito in na osebnem razgovoru, kjer je bil poleg tolmačke za arabski jezik, prisoten tudi njegov pooblaščenec, smel navajati dejstva, ki bi utegnila vplivati na rešitev zadeve (drugi odstavek 146. člena ZUP). Toženka mu je postavila veliko vprašanj, in ga tekom razgovora spodbujala naj pove več o razlogih, zaradi katerih zaproša za mednarodno zaščito. Po oceni sodišča je toženka v konkretnem primeru zelo skrbno in natančno ugotavljala dejansko stanje. Na koncu razgovora ga je vprašala, ali je navedel vsa dejstva in okoliščine, zaradi katerih je zapustil Alžirijo, na kar je tožnik odgovoril pritrdilno. Tožnik je zapisnik podpisal in nanj ni imel pripomb.

16.Glede na ugotovljeno je odločitev toženke, da se tožnikova naknadna prošnja zavrže na podlagi drugega odstavka 38. člena Uredbe 2024/1348, pravilna in zakonita, zato je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

K točki II. izreka

17.Predlog za dovolitev bivanja v Republiki Sloveniji do pravnomočne odločitve o tej zadevi, je utemeljen.

18.Toženka je v 2. točki izreka izpodbijane odločbe tožniku določila 10 - dnevni rok za prostovoljni odhod, ki začne teči z dnem izvršljivosti izpodbijanega sklepa, v katerem mora zapustiti območje Republike Slovenije ter območje držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 ter se vrniti v izvorno državo.

19.Tožnik predlaga, da se mu dovoli do konca tega postopka ostati v Republiki Sloveniji, ki ji zaradi tega ne bo nastala nobena škoda, on pa bo imel možnost uporabiti pravno sredstvo. Pripravljen je delati, ima zaključeno srednjo šolo, poleg tega pa je začel študirati v A.

1.Uredba 2024/1348 v 56. členu določa izjeme glede pravice ostati v državi članici v primeru naknadne prošnje in se sklicuje na peti odstavek 68. člena te uredbe. Člen 68. ureja odložilne učinke pritožbe in v prvem odstavku določa, da se učinki odločbe o vrnitvi avtomatično odložijo za toliko časa, dokler ima prosilec ali oseba, ki ji je bila odvzeta mednarodna zaščita, pravico ostati ali ji je dovoljeno ostati v skladu s tem členom. Skladno z drugim odstavkom imajo prosilci in osebe, ki jim je bila odvzeta mednarodna zaščita, pravico ostati na ozemlju držav članic do izteka roka, v katerem lahko uveljavljajo pravico do učinkovitega pravnega sredstva pred sodiščem prve stopnje, kadar pa je bila taka pravica v tem roku uveljavljena, do zaključka postopka v zvezi s pravnim sredstvom. Na podlagi tretjega odstavka tega člena brez poseganja v načelo nevračanja prosilec in oseba, ki ji je bila odvzeta mednarodna zaščita, nima pravice ostati na podlagi drugega odstavka, kadar je pristojni organ sprejel eno od odločitev, naštetih v tem odstavku, med drugim tudi takrat, kadar je organ naknadno prošnjo zavrgel kot nedopustno na podlagi drugega odstavka 38. člena Uredbe 2024/1348. Takšno odločitev je organ sprejel v predmetni zadevi. V takem primeru sodišče na podlagi četrtega odstavka 68. člena omenjene uredbe po preučitvi dejstev in pravnih vprašanj na zahtevo prosilca ali osebe, ki ji je bila odvzeta mednarodna zaščita, odloči, ali bi bilo treba prosilcu ali osebi, ki ji je bila odvzeta mednarodna zaščita, dovoliti, da ostane na ozemlju držav članic do zaključka postopka v zvezi s pravnim sredstvom.

2.Sodišče je upoštevalo vse pogoje, naštete v petem odstavku 68. člena Uredbe 2024/1348. Po preučitvi priloženega upravnega spisa je ugotovilo: (a) da je imel tožnik kot prosilec za vložitev zahteve, da se mu dovoli ostati na ozemlju do zaključka postopka v zvezi s pravnim sredstvom, na voljo vsaj pet dni od datuma, ko je bil uradno obveščen o odločitvi; (b) da se mu je pri zaslišanju pred sodiščem zagotovilo tolmačenje, (c) da je imel brezplačna pravna pomoč in zastopanje v skladu s 17. členom te uredbe. Skladno s točko (d) petega odstavka 68. člena Uredbe 2024/1348 tožnik ni bil odstranjen z ozemlja odgovorne države članice: (i) do izteka roka, do katerega je pri sodišču vložil zahtevo, da se mu dovoli ostati; (ii) do sprejema sodne odločitve o tem, ali se tožniku dovoli ostati na ozemlju. Prav tako je bil iz spisovne dokumentacije ne izhaja, da tožnik na podlagi točke (e) petega odstavka 68. člena navedene uredbe ne bi bil pravočasno in na ustrezen način obveščen o svojih pravicah na podlagi te določbe.

3.Toženka v odgovoru na tožbo v ničemer ne nasprotuje tožnikovim navedbam v predlogu za dovolitev bivanja v Republiki Sloveniji do konca tega postopka. Sodišče jih zato na podlagi 214. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 šteje za priznane. Upoštevaje to okoliščino je na podlagi četrtega odstavka 68. člena Uredbe 2024/1348 ugodilo tožnikovemu predlogu za dovolitev bivanja v Republiki Sloveniji do pravnomočne odločitve o tej zadevi.

4.Po vsebini je tožnikov predlog za dovolitev bivanja v Republiki Sloveniji do zaključka tega postopka začasne narave, zato je zoper sklep o tem predlogu možna pritožba v treh dneh od vročitve pisnega odpravka te sodne odločbe (šesti odstavek 32. člena ZUS-1).-------------------------------1 Drugi odstavek 79. člena Uredbe 2024/1348.2 Uredba (EU) 2024/1347 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 14. maja 2024 o standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da so upravičeni do mednarodne zaščite, glede enotnega statusa beguncev ali oseb, upravičenih do subsidiarne zaščite, in glede vsebine te zaščite ter spremembi Direktive Sveta 2003/109/ES in razveljavitvi Direktive 2011/95/EU Evropskega parlamenta in Sveta