Jedro

Razlog, zaradi katerega sta pravdni stranki sklenili pogodbo o zaposlitvi za določen čas, je bilo tožnikovo opravljanje specializacije iz medicine dela, prometa in športa. Če je ta razlog odpadel zaradi tožnikove prekinitve specializacije, kot to zatrjuje tožena stranka, je dejansko prišlo do prenehanja pogodbe o zaposlitvi v skladu s prvim odstavkom 79. člena ZDR-1, po katerem pogodba o zaposlitvi, sklenjena za določen čas, preneha veljati brez odpovednega roka s potekom časa, za katerega je bila sklenjena, oziroma ko je dogovorjeno delo opravljeno ali s prenehanjem razloga, zaradi katerega je bila sklenjena. Sodišče prve stopnje zaradi zmotne materialnopravne presoje te določbe ni uporabilo in spornega razmerja ni presojalo na tej pravni podlagi, zato je izpodbijana sodba razveljavljena.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se v celoti, pritožbi tožnika pa delno ugodi (v tč. II/2, IV/2 in V izreka), izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V preostalem (zoper zavrnilni del tč. III izreka) se pritožba tožnika šteje kot predlog za izdajo dopolnilne sodbe.

III. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožene stranke, izdana tožeči stranki dne 3. 5. 2014, datirana z dnem 29. 4. 2014, nezakonita in jo je razveljavilo (I. točka izreka). Odločilo je, da delovno razmerje tožnika pri toženi stranki ni prenehalo dne 30. 4. 2014, temveč šele dne 7. 7. 2015. Višji tožbeni zahtevek (da traja delovno razmerje do izdaje sodbe sodišča prve stopnje dne 10. 2. 2016) je zavrnilo (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku za čas od 30. 4. 2014 dalje do prenehanja delovnega razmerja 7. 7. 2015 priznati vse pravice iz delovnega razmerja, mu za čas od 30. 4. 2014 dalje do prenehanja delovnega razmerja obračunati še neizplačane plače za polni delovni čas v bruto znesku 2.114,29 EUR mesečno za posamezni mesec, od bruto zneska neizplačanih plač odvesti prispevke za socialno varnost, akontacijo dohodnine in druge prispevke po zakonu, neto zneske neizplačanih plač pa plačati tožniku skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega neto zneska plače 18. v mesecu za pretekli mesec v plačilo dalje, do plačila, v roku 15 dni (III. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku plačati denarno povračilo zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja v višini 2 mesečnih plač v znesku 4.228,58 EUR bruto, od tega zneska odvesti davke in prispevke po zakonu, tožniku pa izplačati neto znesek denarnega povračila v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje, do plačila. Višji tožbeni zahtevek (znesek nad 4.228,58 EUR) je zavrnilo (IV. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 2.874,66 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka V. izreka).

2. Zoper sodbo se pravočasno iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP pritožujeta obe stranki.

3. Zoper II., III. in IV. točko izreka (smiselno v zavrnilnem delu) sodbe in odločitev o stroških postopka (V. točka izreka) se pritožuje tožnik. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe v tč. II spremeni tako, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki preneha šele z dnem izdaje sodbe sodišča prve stopnje dne 10. 2. 2016, v tč. III spremeni tako, da v drugi vrstici za besedami “prenehanje delovnega razmerja” doda besedilo “10. 2. 2016 priznati” ter v tč. IV. in V. izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje s stroškovno posledico.

Navaja, da je odločitev sodišča prve o prenehanju delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki z dnem 7. 7. 2015 napačna. Ni namreč upoštevalo, da je bila zaposlitev tožnika v času od 8. 7. 2015 do 7. 7. 2016 le začasna zaposlitev v A. d.d.. Tožnik v času odločanja ni bil zaposlen. Zato bi moralo sodišče prve stopnje odločiti, da je delovno razmerje prenehalo šele z dnem izdaje sodbe sodišča prve stopnje.

V III. točki izreka izpodbijane sodbe je izpuščeno besedilo “priznati do 7. 7. 2015”. Ker je sodba v tem delu neizvršljiva, je podana bistvena kršitev pravil postopka, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe.

V IV. točki izreka je sodišče prve stopnje prisodilo denarno nadomestilo le v višini dveh plač. Tožena stranka ni trdila, da je poklic tožnika deficitaren. Z nezakonito odpovedjo je bilo tožniku onemogočeno, da bi dokončal specializacijo. Izgubil je eno leto že opravljenega specialističnega dela. Posledično bo prikrajšan pri svojem dohodku tudi v bodoče. Diplomanti medicinske fakultete so slabše plačani kot specializanti, prav tako so njihove zaposlitvene možnosti slabše. Tožena stranka je tožniku podala odpoved pogodbe o zaposlitvi v času, ko je bil v bolniškem staležu, ker ni več želela, da bi pri njej delal in opravljal specializacijo. Zaradi nezakonite odpovedi je pri tožniku prišlo do poslabšanja zdravstvenega stanja v letu 2015. Tožnik je kredite najemal za ureditev življenja njegove družine. Sodišče prve stopnje o teh okoliščinah nima razlogov. Tožnik je upravičen do denarnega nadomestila v vtoževani višini osemnajstih plač.

Vrednost spora je tožnik označil v višini 48.057,22 EUR, sodišče prve stopnje pa je pri odmeri stroškov upoštevalo nižjo vrednost spora 38.057,22 EUR. Zato je napačno odmerilo stroške. Sodišče prve stopnje tožniku neutemeljeno ni priznalo povrnitve stroškov za kilometrino. Meni, da si lahko svobodno izbira svojega pooblaščenca. Zato je podana bistvena kršitev določb postopka, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločitve. Priglaša pritožbene stroške.

4. Zoper sodbo (smiselno v ugodilnem delu) se pritožuje tudi tožena stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Navaja, da je tožnik 1. 4. 2014 toženi stranki podal pisno izjavo, da želi prekiniti specializacijo. Tožniku delovno razmerje ni bilo odpovedano na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po 89. členu ZDR-1, temveč zaradi prekinitve specializacije in s tem prenehanjem razloga, zaradi katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi za določen čas, torej v skladu z določbo 92. člena ZDR-1 (pravilno 79. členom ZDR-1). Sodišče prve stopnje bi moralo argumentirano pojasniti, zakaj ni upoštevalo ugovora tožene stranke, ki je dokazan z izjavo tožnika z dne 1. 4. 2014, izjavo tožene stranke z dne 29. 4. 2014, z izpovedjo direktorja tožene stranke, z zaposlitvijo tožnika pri drugem delodajalcu z dnem 5. 5. 2014 in njegovim predlogom za povračilo stroškov specializacije z dne 6. 5. 2014. Pritožbeno sodišče je v razveljavitvenem sklepu zmotno zaključilo, da je izjava toženca z dne 1. 4. 2014 jasna in da je toženec izjavil tožeči stranki, da bo toženo stranko o dokončnosti odločitve obvestil najkasneje do 30. 4. 2014. Prav tako je zmotno zaključilo, da tožena stranka do dne 30. 4. 2014 ni čakala, ker je tožniku 29. 4. 2014 podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Iz potrdila o oddani priporočeni pošiljki z dne 30. 4. 2014 je razvidno, da tožniku odpoved ni bila podana dne 29. 4. 2015, ampak dne 30. 4. 2014, kar dokazuje, da je tožena stranka počakala s prenehanju delovnega razmerja do 30. 4. 2014, kar je bila tožnikova volja. Tožnik je konec aprila 2014 še dodatno obvestil toženo stranko in njenega direktorja dr. B.B., da specializacije ne bo nadaljeval in da vztraja pri prekinitvi specializacije in prenehanjem delovnega razmerja z dnem 30. 4. 2014. Direktor je izpovedal, da je bila sporna odpoved oziroma izjava pripravljena izključno zaradi tožnikove želje po prekinitvi specializacije. Tudi priča C.C. bi lahko izpovedala o tem, da je bil tožnik tisti, ki je prekinil specializacijo in da je ob koncu meseca aprila 2014 še enkrat osebno izjavil, da vztraja pri prekinitvi specializacije. Ker sodišče prve stopnje ni izvedlo dokaza z zaslišanjem te priče, je podana bistvena kršitev določb postopka. Izpoved tožnika, da se je dne 30. 4. 2014 zglasil v pisarni direktorja tožene stranke in povedal, da želi nadaljevati z specializacijo, ni resnična. Sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, kdaj naj bi si tožnik premislil in preklical svojo izjavo o prekinitvi specializacije.

Tožnik je tudi po tem, ko je s strani zbornice že zvedel, da ne bo mogel opravljati specializacije s področja družinske medicine, še vedno vztrajal pri prekinitvi specializacije s področja medicine dela, prometa in športa. Sodišče prve stopnje neutemeljeno ni zaslišalo predlagane priče dr. D.D., ki bi lahko izpovedala, da je tožnik ni obvestil, da ne bo prekinil specializacije. Sodišče prve stopnje bi moralo bolj kritično oceniti tožnikovo izpoved. Tožnik se ni premislil glede prekinitve specializacije, ampak je pri prekinitvi vztrajal. Listino, imenovano odpoved pogodbe o zaposlitvi, je treba presojati po vsebini. Sodišče prve stopnje je v celoti prezrlo izpoved zakonitega zastopnika tožene stranke. Pogodba o zaposlitvi z dne 15. 1. 2013 je bila sklenjena za čas opravljanja specializacije. Ker je razlog zaradi katerega je bila sklenjena, prenehal s prekinitvijo specializacije s strani tožnika z dnem 30. 4. 2014, je prenehala veljati pogodba o zaposlitvi za določen čas po 79. členu ZDR-1. Dejstvo, da je tožnik vztrajal pri prekinitvi, potrjuje tudi okoliščina, da je podal predlog za vračilo stroškov specializacije z dne 6. 5. 2014. Prav tako se je tožnik z dnem 5. 5. 2014 zaposlil pri drugem delodajalcu. Sodišče prve stopnje neutemeljeno ni izvedlo dokaza s poizvedbami na urgenci E. in ni zaslišalo direktorja F.F.. ZDR-1, ki ureja prenehanje pogodbe o zaposlitvi za določen čas, ne zahteva nobene formalne oblike za prenehanje takšne pogodbe o zaposlitvi. Sodna praksa je že zavzela stališče, da ni potrebno, da bi bil sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi oziroma o datumu prenehanja pogodbe o zaposlitvi opredeljen v isti listini (sodba VS RS, opr. št. VIII Ips 109/2004 z dne 8. 6. 2004). Glede na tožnikovo izjavo z dne 1. 4. 2014 in izjavo tožene stranke z dne 29. 4. 2014 ter izpoved dr. B.B. je jasno, da sta pravdni stranki dosegli soglasje, zato je treba izjavi obeh strank šteti kot sporazumno prenehanje pogodbe o zaposlitvi z dnem 30. 4. 2014. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo odločbe o prenehanju specializacije medicine dela, prometa in športa, ki jo je dne 21. 10. 2014 izdala zbornica G.. Tudi dr. D.D., ki je bila tožnikova mentorica, bi lahko izpovedala o tem, da je tožnik prekinil specializacijo, da je ni opravljal in da je toženi stranki izjavil, da jo bo prekinil. Sodišče prve stopnje neutemeljeno ni izvedlo dokaza z zaslišanjem predstavnika G. zbornice. Tožnik ni preprečil prekinitve specializacije.

Odločitev sodišča prve stopnje v točkah II in III je protispisna in materialnopravno zmotna. Tožnik je trdil, da se je zaposlil v H. na hrvaškem na urgenci za čas 23. 5. 2014 do 31. 8. 2014, na zaslišanju pa je povedal, da je bil zaposlen pri drugem delodajalcu od 5. 5. 2014 do 30. 11. 2014. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da se je tožnik zaposlil šele dne 8. 7. 2015, je zato protispisna. Delavcu ni mogoče priznati delovnega razmerja pri dveh delodajalcih hkrati. Sodišče prve stopnje je v tem delu spregledalo navedbe in ugovore tožene stranke in predlagane dokaze. Tožena stranka je ugovarjala, da tožbeni zahtevek ni konkretiziran, do česar se ni opredelilo. Prav tako ni argumentiralo zavrnitve predlaganih dokazov. Zaradi navedenega je bila toženi stranki kršena pravica do enakega varstva pravic in pravica do sodnega varstva.

Sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je tožnik tujec in da je imel veljavno delovno dovoljenje do dne 24. 2. 2015. Po prenehanju specializacije s strani G. zbornice z dne 21. 10. 2014 tožnik ni mogel biti več v delovnem razmerju pri toženi stranki, saj je takšna zaposlitev v nasprotju z določili Zakona o zdravniški službi in Kolektivno pogodbo za zdravnike in zobozdravnike. Zato ni podlage za obstoj delovnega razmerja po prenehanju specializacije. Sodišče prve stopnje je tožniku neutemeljeno in previsoko odmerilo nadomestilo po 118. členu ZDR-1. Sodišče prve stopnje bi moralo v tč. III izpodbijane sodbe konkretizirati datum prenehanja delovnega razmerja pri toženi stranki. Tožena stranka je prerekala tudi zatrjevano višino tožnikove plače. Sodišče prve stopnje bi moralo s tem v zvezi ugoditi njenemu predlogu po izvedbi dokaza s predložitvijo plačilnih list za tožnika oziroma s poizvedbami o plačah pri drugem delodajalcu. Sodišče prve stopnje neutemeljeno ni presojalo tožnikovega zdravstvenega stanja in neutemeljeno ni izvedlo dokaza z izvedencem medicinske stroke. Izpodbija tudi stroškovno odločitev sodišča prve stopnje. Navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati vrednost spora v višini 10.000,00 EUR in od tega odmerjati pravdne stroške. Upoštevati bi moralo, da tožnik ni uspel s pretežnim delom svojega zahtevka. Priglaša pritožbene stroške.

5. Obe pravdni stranki sta na pritožbo nasprotne stranke odgovorili. Predlagali sta, da pritožbeno sodišče pritožbo nasprotne stranke zavrne kot neutemeljeno in potrdi s pritožbo nasprotne stranke izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje. Tožnik priglaša stroške v zvezi z odgovorom na pritožbo.

6. Pritožba tožnika je delno utemeljena, pritožba tožene stranke pa je v celoti utemeljena.

7. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da je zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno.

8. O zadevi je pritožbeno sodišče že odločalo. S sklepom opr. št. Pdp 316/2015 z dne 25. 9. 2015 je ugodilo pritožbi tožnika. Sodbo sodišča prve stopnje opr. št. Pd 55/2014 z dne 13. 1. 2015 je razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, z napotilom, da sodišče prve stopnje odpravi očitano procesno kršitev in ponovno odloči o tožbenem zahtevku. Sodišču prve stopnje je dalo napotke, naj se opredeli, na kakšen način je pogodba o zaposlitvi tožniku prenehala in v primeru, če bo ugotovilo, da je bila tožniku podana odpoved pogodbe o zaposlitvi, naj odloči o njeni zakonitosti. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku odločilo z izpodbijano sodbo.

9. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje o delu zahtevka ni odločilo. Iz III. točke izreka izhaja, da je sodišče prve stopnje ugodilo reparacijskemu zahtevku za obdobje od 30. 4. 2014 do prenehanja delovnega razmerja 7. 7. 2015. Ni pa odločilo o tem zahtevku za čas od 7. 7. 2015 do izdaje sodbe. Iz tega razloga je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 325. člena ZPP tožnikovo pritožbo v tem delu štelo kot predlog za izdajo dopolnilne sodbe, s katero bo moralo sodišče prve stopnje odločiti še o tem delu tožbenega zahtevka.

10. V tem individualnem delovnem sporu se presoja zakonitost prenehanja delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki z dnem 30. 4. 2014. 11. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku delno ugodilo. Ugotovilo je, da je tožena stranka tožniku nezakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi.

12. Pravdni stranki sta imeli sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto zdravnik specializant za določen čas (za čas opravljanja specializacije iz medicine dela, prometa in športa).

13. Glede prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi za določen čas Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS št. 21/2013 in naslj.) v prvem odstavku 79. člena določa, da pogodba o zaposlitvi, sklenjena za določen čas, preneha veljati brez odpovednega roka s potekom časa, za katerega je bila sklenjena oziroma ko je dogovorjeno delo opravljeno ali s prenehanjem razloga, zaradi katerega je bila sklenjena. V drugem odstavku pa določa, da pogodba o zaposlitvi, sklenjena za določen čas, lahko preneha, če se pred potekom časa po prejšnjem odstavku o tem sporazumeta pogodbeni stranki ali če nastopijo drugi razlogi za prenehanje pogodbe o zaposlitvi v skladu s tem zakonom.

14. Tožena stranka zatrjuje, da je pogodba o zaposlitvi z dne 15. 1. 2013 prenehala veljati zato, ker je tožnik prekinil specializacijo. Razlog, zaradi katerega sta pravdni stranki sklenili pogodbo o zaposlitvi za določen čas, je bilo tožnikovo opravljanje specializacije iz medicine dela, prometa in športa. Če je ta razlog odpadel zaradi tožnikove prekinitve specializacije, kot to zatrjuje tožena stranka, je dejansko prišlo do prenehanja pogodbe o zaposlitvi v skladu s prvim odstavkom 79. člena ZDR-1. Sodišče prve stopnje zaradi zmotne materialnopravne presoje te določbe ni uporabilo in spornega razmerja ni presojalo na tej pravni podlagi. Posledično je tudi dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Sodišče prve stopnje namreč v izpodbijani sodbi ni ugotovilo, ali je navedeni razlog odpadel, torej, ali je tožnik pred 30. 4. 2014 res prekinil opravljanje specializacije iz medicine dela, prometa in športa.

15. Tožnik je dne 1. 4. 2014 (priloga B3) podal izjavo, iz katere izhaja, da želi prekiniti specializacijo za področje medicine dela, prometa in športa ter da bo o svoji dokončni odločitvi obvestil toženo stranko najkasneje do 30. 4. 2014. Na podlagi te izjave tudi po oceni pritožbenega sodišča ni mogoče zaključiti, da je prišlo do prekinitve specializacije, ker je tožnik navedel, da bo o svoji odločitvi obvestil toženo stranko najkasneje do 30. 4. 2014. Tožnik je trdil in dokazoval, da je toženo stranko pred tem datumom obvestil, da si je premislil in da želi vztrajati pri obstoječi specializaciji. Tožena stranka pa je trdila in dokazovala nasprotno, da je tožnik toženo stranko obvestil, da vztraja pri prekinitvi in, da je tožnik tudi prenehal opravljati obveznosti po pogodbi o zaposlitvi, zaradi česar je sestavila sporno listino imenovano redna odpoved pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje se do teh trditev in s tem v zvezi predlaganih dokazov, zaradi zmotnega materialnopravnega izhodišča, ni opredelilo. Sodišče prve stopnje torej spornega razmerja sploh ni presojalo na pravilni materialnopravni podlagi (79. členu ZDR-1), zato je posledično dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno.

16. Iz navedenega izhaja, da je sodišče prve stopnje preuranjeno zaključilo, da je tožniku nezakonito prenehalo delovno razmerje.

17. Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke v celoti, pritožbi tožnika pa delno ugodilo (v tč. II/2, IV/2 in V izreka), izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). V preostalem (zoper zavrnilni del tč. III izreka) pa je pritožbo tožnika štelo kot predlog za izdajo dopolnilne sodbe (325. člen ZPP).

18. Če sodišče druge stopnje na seji ali na obravnavi spozna, da je treba za pravilno ali popolno ugotovitev dejanskega stanja ugotoviti dejstva oziroma izvesti dokaze, ki jih je stranka pred sodiščem prve stopnje zatrjevala oziroma predlagala, vendar jih sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, ali dejstva oziroma dokaze, ki jih je pod pogojem iz 337. člena tega zakona stranka navedla v pritožbi, ali da je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, v skladu s 355. členom ZPP dopolni postopek oziroma odpravi omenjene pomanjkljivosti in s sodbo odloči o zadevi. Če je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in sodišče glede na naravo stvari in okoliščine primera oceni, da samo ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti omenjene pomanjkljivosti, izjemoma razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ker dokazna ocena sodišča prve stopnje ni celovita, ne gre za primer iz 355. člena ZPP, ko bi bilo mogoče z odločitvijo pritožbenega sodišča o razpisu glavne obravnave dopolniti le nekatere pomanjkljivosti, ki jih je storilo sodišče prve stopnje. Treba je tudi upoštevati, da sodišče prve stopnje spornega razmerja še ni presojalo na podlagi 79. člena ZDR-1. Nenazadnje pa je treba tudi upoštevati, da bo moralo sodišče prve stopnje ponovno ugotoviti vse pravnoodločilne okoliščine. Kolikor bi te okoliščine prvič obravnavalo šele pritožbeno sodišče, bi bila s tem strankam v postopku odvzeta tudi možnost vložitve pravnega sredstva zoper dejansko stanje, ki bi ga prvič ugotavljalo šele pritožbeno sodišče. 19. V novem sojenju naj sodišče prve stopnje ugotovi vse pravno odločilne okoliščine in v ta namen po potrebi dopolni dokazni postopek in nato na podlagi celovite dokazne ocene na podlagi 79. člena ZDR-1 o tožbenem zahtevku ponovno odloči. Pri tem naj upošteva napotila pritožbenega sodišča. 20. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje odločiti še o delu tožbenega zahtevka, o katerem v dosedanjem postopku še ni bilo odločeno.

21. Zaradi razveljavitve izpodbijane odločitve se pritožbeno sodišče ni ukvarjalo s presojo ostalih pritožbenih očitkov.

22. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo (3. odstavek 165. člena ZPP).