Jedro

Res je po določilu 1. odst. 390. čl. ZOR zastaranje pretrgano že s prvo tožbo, le v primeru, če je bila tožba zoper dolžnika zavržena zaradi nepristojnosti sodišča, ali iz kakšnega drugega vzroka, ki se ne tiče same stvari, pa vloži upnik novo tožbo v treh mesecih od pravnomočnosti odločbe, s katero je bila tožba zavržena. V konkretnem primeru je bil izvršilni predlog tožeče stranke za izterjavo teh dveh terjatev zavrnjen, saj je to razvidno iz sklepa Okrajnega sodišča v K. z dne 2.12.2002, opr.št. 0001 Ig 2002/00900, vendar iz razloga, ker je sodišče ugotovilo, da se je proti dolžniku dne 16.9.1999 začel stečajni postopek in da po 1. odst. 111. čl. ZPPSL od dneva začetka stečajnega postopka proti dolžniku ni mogoče dovoliti prisilne izvršbe, niti ukrepov zavarovanja. To pa res pomeni, da je sodišče v zvezi s tem izvršilnim predlogom odločilo sicer z zavrnitvijo predloga, vendar očitno iz razlogov, ki se ne tičejo stvari same. Zato bi bilo po mnenju pritožbenega sodišča v tem primeru res treba uporabiti določilo 1. odst. 390. čl. ZOR, kar pa pomeni, da sporni terjatvi nista zastarali.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se deloma ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v delu, v katerem je zavrnjen tožbeni zahtevek glede zneska 121.069,41 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zneska 95.365,41 SIT od 4.1.2000 dalje do plačila in od zneska 25.704,00 SIT za čas od 15.4.2000 dalje do plačila, za del stroškov plačilnega naloga v znesku 23.988,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11.6.2003 dalje do plačila ter v izreku o nadaljnjih pravdnih stroških r a z v e l j a v i in v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Sicer se pritožba tožeče stranke zavrne kot neutemeljena in v nerazveljavljenem, a izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje ter oba sklepa.

Stroški pritožbenega postopka so del nadaljnjih pravdnih stroškov.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da obstaja terjatev tožeče stranke v znesku 32.130,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.6.2000 dalje do plačila, nato pa, da ne obstaja v pobot uveljavljana terjatev tožene stranke v znesku 180.671,00 SIT. Nato je odločilo, da ostane plačilni nalog sodišča opr.št. Plg 3/2003 z dne 11.6.2003 deloma v veljavi, tako da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 32.130,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.6.2000 dalje do plačila in stroške plačilnega naloga v znesku 1.531,20 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11.6.2003 dalje do plačila, v preostalem delu za del glavnice v znesku 511.069,41 SIT in za zakonske zamudne obresti od zneska 95.365,41 SIT od 4.1.2000 dalje do plačila, od zneska 25.704,00 SIT za čas od 15.4.2000 dalje do plačila, od zneska 354.000,00 SIT za čas od 8.3.2002 dalje do plačila, od zneska 36.000,00 SIT za čas od 5.6.2002 dalje do plačila in za del stroškov plačilnega naloga v višini 23.988,80 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11.6.2003 dalje do plačila, pa je plačilni nalog razveljavilo in v tem delu višji tožbeni zahtevek zavrnilo. Glede nadaljnjih pravdnih stroškov je odločilo, da jih je tožeča stranka dolžna povrniti toženi v znesku 258.852,25 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23.4.2004 dalje do plačila, v roku 15 dni. S prvim od navedenih sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da sta tožeča in tožena stranka dolžni v roku osmih dni plačati priči M.L. iz L. pričnino v znesku 33.080,00 SIT, vsaka stranka do 1/2-vice, z drugim navedenim sklepom pa, da je tožeča stranka dolžna v roku osmih dni plačati priči V.G. iz L. pričnino v skupnem znesku 15.227,40 SIT, družbi A. d.o.o., pa povrniti znesek izpadlega dohodka v višini 26.000,00 SIT.

Zoper to sodbo se v delu, v katerem je višji tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnjen in plačilni nalog razveljavljen, pritožuje tožeča stranka po svoji pooblaščenki, smiselno iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga, naj pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe spremeni, tako da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa v tem delu zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. V pritožbi navaja, da je pravno zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da sta terjatvi iz računov št. 159/99 v znesku 95.365,41 SIT in 55/2000 v znesku 25.704,00 SIT zastarali. Zastaranje je bilo namreč pretrgano s tem, ko je tožeča stranka pred Okrajnim sodiščem v Kopru vložila predlog za izvršbo. Uporabiti bi bilo treba določilo 1. odst. 390. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), ki določa, da se zastaranje prekine tudi, če je tožba zavržena in iz kakšnega razloga, ki se ne tiče stvari same. V konkretnem primeru pa je sodišče prve stopnje izvršilni predlog sicer zavrnilo, vendar iz razloga, ker naj bi bil način izterjave v izvršbi nedopusten, kar smiselno pomeni kot, da je predlog zavržen iz razlogov, ki se ne tičejo stvari same. Sodišče prve stopnje pa se glede obeh omenjenih računov tudi ni opredelilo do tistih navedb v tožbi, da tožeči stranki pripada plačilo tudi na temelju povrnitve stroškov nujne gestije. Zato v tem delu sodbe sodišča prve stopnje sploh ni mogoče preizkusiti. Ni pa sodišče prve stopnje tudi jasno povedalo, ali gre pri teh terjatvah za terjatve iz pogodbenega razmerja. Neposredno iz dejstva, da se sodišče prve stopnje sklicuje na potek triletnega zastaralnega roka za terjatve iz gospodarskih pogodb, je mogoče sklepati, da naj bi po mnenju sodišča prve stopnje šlo za pogodbene terjatve. Nepravilno je ugotovljeno dejansko stanje glede zahtevka na plačilo uporabnine po računih št. 11/2002 v znesku 354.000,00 SIT in 12/2002 v znesku 36.000,00 SIT. Dejstvo je, da je tožena stranka uporabljala prostor tožeče stranke, ki bi ga tožeča stranka sicer lahko oddala v najem. V tem pogledu je obrazložitev sodbe tudi sama s seboj v nasprotju, saj v drugem odstavku na strani 5 ugotavlja, da med pravdnima strankama ni bila sklenjena pogodba o hrambi dokumentacije, kar so potrdili vsi zaslišani, na strani 6 pa, da se je dokumentacija tožene stranke hranila pri tožeči stranki na podlagi dogovora med tožečo stranko in stečajnim upraviteljem tožene stranke, ni pa bilo dogovora o plačilu le-te. Taki dogovori pa ne pomenijo molčečega pristanka na brezplačno uporabo njene stvari. Neutemeljen pa je tudi zaključek, da naj bi ne bila tožeča stranka upravičena do uporabnine, ker v obračunu ni navedla, za koliko m2 je uporabnino zaračunala, saj je tožeča stranka površino, ki jo je zasedala dokumentacija tožene stranke, navedla v pripravljalni vlogi z dne 14.8.2003, tej navedbi pa tožena stranka ni nikoli oporekala.

Tožeča stranka izpodbija tudi sklepa o stroških prič oz. o plačilu izgubljenega izpadlega dohodka družbi A. saj priča L. ni izkazala izgube na zaslužku, prav tako pa tudi ne družba A. Tožena stranka je odgovorila na pritožbo po svoji pooblaščenki in predlagala, naj jo pritožbeno sodišče zavrne in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Isto predlaga glede obeh izpodbijanih sklepov o pričnini.

Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v delu, v katerem je razveljavilo plačilni nalog in zavrnilo tožbeni zahtevek glede zneskov 95.365,41 SIT po računu št. 159/99 in 20.704,00 SIT po računu št. 55/2000 zmotno uporabilo materialno pravo, zato pa v tem delu tudi nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Ni sicer utemeljen očitek tožeče stranke sodišču prve stopnje, da se ni opredelilo do tega, ali gre pri tem za terjatve iz pogodbenega razmerja, ali za terjatve iz naslova gestije, kar naj bi pomenilo, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, ker se sodba ne da preizkusiti. Že iz dejstva, da je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo zaradi poteka zastaralnega roka treh let po 374. čl. ZOR, je jasno, da gre za po mnenju pritožbenega sodišča pogodbene terjatve. V takem primeru pa seveda ne pride več v poštev zahtevek iz naslova gestije. To potrjuje tudi tisti del izpodbijane sodbe, v katerem je sodišče prve stopnje obrazlagalo svojo ugoditev tožbenemu zahtevku za znesek 32.130,00 SIT, ki se nanaša na iste storitve kot so bile storitve po obeh prej omenjenih računih. V zvezi s tem računom, torej računom št. 81/2000 z dne 8.6.2000 za znesek 32.130,00 SIT pa je sodišče prve stopnje izrecno ugotovilo, da je tožeča stranka za toženo stranko skladno z medsebojnim dogovorom opravljala storitve v zvezi z vodenjem plačil leasingojemalcev. Tako je iz izpodbijane sodbe dovolj jasno razvidno, da je sodišče prve stopnje terjatve tožeče stranke v tem delu opredelilo kot terjatve iz gospodarskih pogodb. Je pa po mnenju pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje dejansko zmotno uporabilo določilo 1. odst. 390. čl. ZOR glede vprašanja zastaranja terjatev iz računa št. 159/99 v znesku 95.365,41 SIT in po računu št. 55/2000 glede zneska 25.704,00 SIT, torej skupno glede zneska 121.069,41 SIT. Res je po določilu 1. odst. 390. čl. ZOR zastaranje pretrgano že s prvo tožbo, le v primeru, če je bila tožba zoper dolžnika zavržena zaradi nepristojnosti sodišča, ali iz kakšnega drugega vzroka, ki se ne tiče same stvari, pa vloži upnik novo tožbo v treh mesecih od pravnomočnosti odločbe, s katero je bila tožba zavržena. V konkretnem primeru je bil izvršilni predlog tožeče stranke za izterjavo teh dveh terjatev zavrnjen, saj je to razvidno iz sklepa Okrajnega sodišča v Kopru z dne 2.12.2002, opr.št. 0001 Ig 2002/00900, vendar iz razloga, ker je sodišče ugotovilo, da se je proti dolžniku dne 16.9.1999 začel stečajni postopek in da po 1. odst. 111. čl. Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPSL) od dneva začetka stečajnega postopka proti dolžniku ni mogoče dovoliti prisilne izvršbe, niti ukrepov zavarovanja. To pa res pomeni, da je sodišče v zvezi s tem izvršilnim predlogom odločilo sicer z zavrnitvijo predloga, vendar očitno iz razlogov, ki se ne tičejo stvari same. Zato bi bilo po mnenju pritožbenega sodišča v tem primeru res treba uporabiti določilo 1. odst. 390. čl. ZOR, kar pa pomeni, da sporni terjatvi nista zastarali. Ker pa se glede na svoje pravno stališče sodišče prve stopnje ni izjasnilo o višini teh terjatev, je v tem delu ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, zaradi česar je pritožbeno sodišče ob ugoditvi pritožbi izpodbijano sodbo v tem delu moralo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pri ponovnem obravnavanju tožbenega zahtevka, ki se nanaša na omenjeni znesek, to je na 121.069,41 SIT po računih št. 159/99 in 55/2000 naj sodišče prve stopnje presodi še o utemeljenosti zahtevka po višini in nato ponovno odloči. Pač pa je po mnenju pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje glede bistvenih okolnosti spora dejansko stanje pravilno ugotovilo in na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo glede tistega dela tožbenega zahtevka, ki se nanaša na terjatve po računih št. 11/2002 v znesku 354.000,00 SIT in štev. 12/2002 v znesku 36.000,00 SIT, to je glede plačila uporabnine za prostor, v katerem se je nahajala dokumentacija tožene stranke. Sodišče prve stopnje je prepričljivo obrazložilo, da v predmetnem primeru ni bilo nobenega dogovora glede hrambe dokumentacije, ampak je po sporazumu s stečajnim upraviteljem M. L. tožena stranka le pustila dokumentacijo v prostorih tožeče stranke. Da ni šlo za nobeno hrambo kaže tudi dejstvo, ki ga je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožeča stranka šele 1.3.2002 izstavila prvi račun za hrambo dokumentacije - uporabnino in sicer za vse obdobje nazaj do začetka stečaja, pri čemer je prvotno račun celo izstavila direktno M.L., ne toženi stranki. Tudi sicer, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, tožeča stranka od tožene ni zahtevala, da naj dokumentacijo prevzame, sicer ji bo zaračunala hrambo. Po takih ugotovitvah sodišča prve stopnje pa ni mogoče zaključiti, da bi bila tožeča stranka upravičena do plačila uporabnine. Neutemeljeno je tudi sklicevanje tožeče stranke na to, da naj bi v tem delu sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, ker gre za nasprotje v obrazložitvi. V drugem odstavku na peti strani sodbe sodišče prve stopnje namreč ugotavlja, da med pravdnima strankama ni bila sklenjena pogodba o hrambi dokumentacije, na strani šest pa, da se je dokumentacija tožene stranke nahajala pri tožeči stranki na podlagi dogovora med tožečo stranko in stečajnim upraviteljem L., da pa ni bilo govora o plačilu hrambe. To le pomeni, da se je dokumentacija tožene stranke nahajala pri tožeči stranki po sporazumu s stečajnim upraviteljem in tožeče stranke, ne nasprotuje pa ugotovitvi, da dogovora o hrambi, ki bi bila odplačna, ni bilo. Iz vseh navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke v tem delu zavrnilo kot neutemeljeno in v tem delu potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu 3. odst. 165. čl. ZPP.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je neutemeljena pritožba tožeče stranke tudi glede sklepom o pričnini, ki sta jo dolžni plačati tožeča in tožena stranka priči M. L. v znesku 33.080,00 SIT, vsaka stranka do 1/2-vice in o pričnini, ki jo je dolžna tožeča stranka plačati priči V.G. v znesku 15.227,40 SIT ter družbi A. d.o.o. L. znesek izpadlega dohodka v višini 26.000,00 SIT. Glede odmere pričnine priči M.L. je iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 26.1.2004 jasno razvidno, da je priča priglasil tudi izgubo za 160 odvetniških točk za odsotnost iz pisarne, kar je skladno z odvetniško tarifo in je po mnenju pritožbenega sodišča s tem zadostno izkazana tudi izguba na zaslužku. Podobno velja glede priče V.G. glede izgube na zaslužku v znesku 15.227,40 SIT, saj je iz istega razpravnega zapisnika razvidno, da je šlo za izpad dohodka, upoštevajoč ceno svetovalne ure. Priča je tudi povedala, da je zaposlena pri družbi A. d.o.o. in je ta družba tudi prijavila izpad dohodka za štiri ure po 6.500,00 SIT, skupaj 26.000,00 SIT. Izpovedi priče tožena stranka na glavni obravnavi ni nasprotovala. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke zoper oba sklepa o pričninah zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo oba sklepa.