Jedro

V skladu z določbami zadnjega odstavka 150. člena SZ v zvezi s prvim in drugim odstavkom 155. člena in prvim ter drugim odstavkom 156. člena SZ, zavezanec iz drugega odstavka 155. člena SZ krije razliko tudi za stanovanja, kakršno je sporno (iz 2. odstavka 156. člena SZ), po preteku roka iz drugega odstavka 155. člena SZ ter prvega odstavka

156. člena SZ. To pomeni, da velja za takšna stanovanja profitna najemnina od uskladitve stanovanjske pogodbe z določili SZ oziroma od poteka šestmesečnega roka za takšno uskladitev oziroma od poteka enoletnega roka, v katerem je treba realizirati pravico do vselitve in proste razpolage s stanovanjem ali pravico do dodelitve drugega primernega stanovanja. Pri tem pa je zakonodajalec položaj imetnikov pravice do uporabe olajšal tako, da je zavezanca iz drugega odstavka

155. člena SZ obvezal, da najemniku krije razliko med v najemni pogodbi določeno profitno najemnino in najemnino, ki se oblikuje skladno z metodologijo, predpisano za oblikovanje najemnin v neprofitnih stanovanjih. Zavezanec iz drugega odstavka 155. člena SZ tako krije imetniku pravice do uporabe razliko med profitno in neprofitno najemnino, lastnik pa je od imetnika pravice do uporabe upravičen zahtevati po izteku zgoraj navedenih rokov profitno najemnino.

Izrek

Pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba zoper sklep sodišča prve stopnje se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

Z izpodbijanim delom sodbe je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 626.040,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od

25.12.1997 dalje do plačila in od zneska 132.000,00 SIT od 25.12.1997 do 7.1.1998 in za povrnitev pravdnih stroškov.Tožniku je naložilo, da plača toženkama pravdne stroške v znesku 109.390,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3.12.2004 dalje do plačila, vse v 15 dneh, pod izvršbo. Z izpodbijanim sklepom pa je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog tožeče stranke za povrnitev separatnih stroškov v višini 19.800,00 SIT.

Zoper navedeni del sodbe in zoper sklep vlaga pritožbo tožnik.

Uveljavlja vse pritožbene razloge in predlaga, da naslovno sodišče pritožbo pošlje Višjemu sodišču v Ljubljani, ki naj izpodbijano sodbo in sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Poudarja storitev kršitev pravice do poštenega sojenja iz 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, usklajene s Prokolom štev. 11, prepovedi diskriminacije iz 14. člena Konvencije in varstva lastnine iz 1. člena Protokola h Konvenciji, ki so del prava EU skladno z določbo 6. člena PEU in v zvezi z Maastrichtskim sporazumom po 2. odstavku 177. člena PES. Zahteva da pritožbeno sodišče pred morebitno zavrnitvijo pritožbe skladno s 3. odstavkom 234. člena PES obvezno predloži zadevo pristojnemu Evropskemu sodišču v Luxemburgu v predhodno odločanje. Izpodbijana sodba nasprotuje tudi pravnemu mnenju Vrhovnega sodišča RS sprejetim na občni seji dne 19.6.1997, iz katerega izhaja, da določbe 1. odstavka 150. člena SZ ni mogoče uporabljati tudi za stanovanja v zasebni lasti, ki so jih uporabljali upravičenci na podlagi imetništva pravice do uporabe, da je bilo obravnavanje imetnikov stanovanjske pravice in imetnikov pravice uporabe različno že po ZSR, da je zakonodajalec po sprejemu SZ dosledno upošteval temeljni cilj zakona, da reafirmira polno pravico imetnikov stanovanj, da spremenjeni drugi odstavek 150. člena SZ ne spreminja sistema različnega obavnavanja bivših imetnikov stanovanjske pravice in imetnikov pravice uporabe, da položaj teh ni izenačen niti z bivšimi imetniki stanovanjske pravice v denacionaliziranih stanovanjih, da je zavezanca iz drugega odstavka 155. člena SZ obvezal, da najemniku krije razliko med profitno in neprofitno najemnino, da nasprotna razlaga, da drugi odstavek 150. člana SZ določa neprofitno najemnino ni mogoča, saj bi pomenila poseg v polni lastninski položaj lastnika stanovanja, ki ga je vzpostavil SZ v prvotnem besedilu in s tem kršitev ustavnega načela prepovedi povratne veljave zakona. Ta stališča so identična, kot jih je tožnik ves čas uveljavljal v pravdi pred sodiščem prve stopnje in jih v sicer obširni pritožbi pritožnik ponavlja. Hiša, kjer se nahaja predmetno stanovanje pa je bila ves čas v zasebni lasti, noben lastnik pa z nobenim od prednikov toženk ni sklenil nobene stanovanjske pogodbe in nobene najemne pogodbe in tudi nikoli ni bila izposlovana nobena sodna odločba, s katero bi bila nadomeščena takšna pogodba. Edina pogodba, ki je bila sklenjena, je bila dne 23.8.1997 sklenjena pogodba med Samoupravno stanovanjsko skupnostjo Občine L. kot stanodajalcem in P. Š. kot imetnikom stanovanjske pravice ob neresnični navedbi, da je stanovanje družbena last in to v nasprotju z določbo 2. odstavka 44. člena tedaj veljavnega ZSR/74. Ta pogodba pa je bila nična in bi moral P. Š.

skleniti stanovanjsko pogodbo z lastnikom stanovanja oziroma vložiti zahtevo za izdajo sodnega sklepa po 1. odstavku 102. člena ZSR /74 in

51. členu tega zakona. Sodba nadalje ignorira dejstvo, da je lastnik stanovanja lahko že na podlagi 12. člena ZLDS/65 kadarkoli odpovedal stanovanjsko razmerje in da imetniku niso pripadali niti najpotrebnejši prostori, in nadalje da je lahko lastnik stanovanja na podlagi določbe 50. člena ZSR/74 in 2. odstavka 34. člena ZSR/82 vedno lahko sklenil stanovanjsko pogodbo samo za določen čas ne glede na razlog takšne omejitve. Za ugotovitev, da je bilo stanovanje dodeljeno s strani pravnega prednika sedanje občine L. ne obstaja noben dokument. Sodba nesklepčno ugotavlja, da je bilo med strankama nesporno, da je bilo stanovanje administrativno dodeljeno. Lastnika zato nista imela nobene obveznosti po 147. členu SZ oz. po 1. odstavku 156. člena SZ skleniti najemno pogodbo oz. uskladiti stanovanjsko pogoddbo, imela pa sta pravico do vselitve in proste razpolage s tem stanovanjem, kar obsega tudi pravico do določitve profitne najemnine za uporabo stanovanja. Zavezanec iz 3. odstavka

155. člena in 3. odstavka 156. člena SZ tudi ni dolžan preskrbeti stanovanja, če obstajajo okoliščine iz 148. člena SZ. V konkretnem primeru so takšne okoliščine podane, saj je toženka lastnica številnih nepremičnin v B. in v Š. med drugim tudi lastnica trisobnega stanovanja, njena hči K. Š. pa zgradila novo stanovanjsko hišo v G.. Sodba ne pove, na kakšen način je ugotovila, da niso obstajali razlogi, zaradi katerih ji zavezanec ne bi bil dolžan preskrbeti drugega primernega stanovanja, kako sta P. Š. in L. P. pridobila pravico do uporabe stanovanja.Ta nista nikdar z lastnikom sklenila pogodbe o uporabi. V pravočasni dopolnitvi pritožbe pritožnik izpodbija tudi odločitev, s katero je bil kot neutemeljen zavrnjen zahtevek za povrnitev separatnih stroškov. Poudarja, da je odločitev neobrazložena. Okoliščina, da sodišče toženi stranki ni priznalo stroškov njene vloge z dne 1.10.2004, ne spremeni dejstva, da so tožeči stranki nastali nepotrebni odvetniški stroški zaradi pristopa na narok, ki se je po krivdi tožene stranke preložil, na ta način pa že tako nerazumno dolgotrajen postopek še dodatno zavlekel. Pritožba zoper sodbo je utemeljena.

Pritožba zoper sklep ni utemeljena.

K pritožbi zoper sodbo: Pritožnik očita sodišču prve stopnje, da je pravno nepravilno ugotovilo, da se je ne le pravica do uporabe stanovanja temveč tudi upravičenje do plačila neprofitne najemnine za sporno stanovanje podaljšalo vse do smrti prvotne toženke, to je do februarja 2000, torej tudi za celotno sporno obdobje. Takšno materialnopravno stališče sodišča prve stopnje ni pravilno. V skladu z določbami zadnjega odstavka 150. člena SZ v zvezi s prvim in drugim odstavkom

155. člena in prvim ter drugim odstavkom 156. člena SZ, zavezanec iz drugega odstavka 155. člena SZ krije razliko tudi za stanovanja, kakršno je sporno (iz 2. odstavka 156. člena SZ), po preteku roka iz drugega odstavka 155. člena SZ ter prvega odstavka 156. člena SZ. To pomeni, da velja za takšna stanovanja profitna najemnina od uskladitve stanovanjske pogodbe z določili SZ oziroma od poteka šestmesečnega roka za takšno uskladitev oziroma od poteka enoletnega roka, v katerem je treba realizirati pravico do vselitve in proste razpolage s stanovanjem ali pravico do dodelitve drugega primernega stanovanja. Pri tem pa je zakonodajalec položaj imetnikov pravice do uporabe olajšal tako, da je zavezanca iz drugega odstavka 155. člena SZ obvezal, da najemniku krije razliko med v najemni pogodbi določeno profitno najemnino in najemnino, ki se oblikuje skladno z metodologijo, predpisano za oblikovanje najemnin v neprofitnih stanovanjih. Zavezanec iz drugega odstavka 155. člena SZ tako krije imetniku pravice do uporabe razliko med profitno in neprofitno najemnino, lastnik pa je od imetnika pravice do uporabe upravičen zahtevati po izteku zgoraj navedenih rokov profitno najemnino.

Drugačna razlaga navedenih zakonskih določb bi pomenila poseg v "polni" lastninski položaj lastnika stanovanja, ki ga je vzpostavil SZ in s tem kršitev ustavnega načela prepovedi povratne veljave zakona iz 155. člena Ustave RS (glej pravno mnenje Vrhovnega sodišča RS, sprejetju na Občni seji sodišča dne 19.6.1997; objavljeno v Pravnih mnenjih štev. 1/97, str.11). Nobeno podaljševanje zakonsko določenih rokov, v katerih lahko lastnik zahteva zgolj plačilo neprofitne najemnine, ob povedanem torej ni mogoče. Ker je torej sodišče prve stopnje v tem delu, ob ugotovitvi, da je enoletni rok za realizacijo pravice do dodelitve drugega primernega stanovanja iz 2. odstavka 156. člena SZ že potekel do spornega obdobja, zmotno uporabilo materialno pravo in zmotno zavrnilo tožbeni zahtevek iz pravno nepravilnih razlogov, razumljivo ni odgovorilo še na druge navedbe toženk, ki se nanašajo na ugovor aktivne legitimacije tožnika (da ni izključni lastnik stanovanja in da tožbe niso vložili še drugi solastniki), predvsem pa ni navedlo razlogov glede utemeljenosti višine tožbenega zahtevka. Ker je zaradi zmotne uporabe materialnega prava ostalo dejansko stanje glede pravno odločilnih okoliščin pomanjkljivo ugotovljeno, je moralo pritožbeno sodišče ugoditi pritožbi in razveljaviti izpodbijani del sodbe in zadevo v tem delu vrniti v novo sojenje (člen 355 ZPP).

V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje odgovoriti na zgoraj navedeni ugovor aktivne legitimacije in v primeru, če bo ugotovilo, da ta ni utemeljen, se opredeliti še do višine tožbenega zahtevka.

K pritožbi zoper sklep: Tudi pritožbeno sodišče ocenjuje, da tožeča stranka do separatnih stroškov ni upravičena. Narok z dne 1.10.2004 namreč niti ni bil preložen zgolj zato, ker je tožena stranka na njem predložila pripravljalno vlogo, temveč je bilo s preložitvijo naroka omogočeno tudi tožeči stranki, da predloži izračun najemnine (glej celotno vsebino zapisnika). Razen tega pa je bil to prvi narok, na katerem bi imela tožeča stranka celo pravico navajati na samem naroku nova dejstva in predložiti nove dokaze (člen 286/1 ZPP) in zato predložitev vloge, ki je takšno strankino navajanje na zapisnik nadomestila, ne pomeni krivdnega razloga za preložitev naroka, ki bi lahko pomenil potrebo po sankcioniranju opisanega procesnega ravnanja tožene stranke v smislu 1. odstavka 156. člena ZPP.

Izpodbijani sklep, s katerim je bil zavrnjen zahtevek tožeče stranke za povrnitev krivdno povzročenih stroškov, je torej materialno pravno pravilen. Ker sodišče druge stopnje tudi ni ugotovilo kakšne bistvene kršitve, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je to pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 353. členom ZPP).