Up-70/00

29. 5. 2001

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. Z. na seji senata dne 29. maja. 2001

s k l e n i l o :

Ustavna pritožba A. A. zoper Sodbo Vrhovnega sodišča št. U 688/95 z dne 25. 11. 1999 v zvezi z odločbo Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve št. 59113/056/95 0069 TT z dne 3. 4. 1995 se ne sprejme.

O b r a z l o ž i t e v

1.Pritožnik izpodbija sodbo Vrhovnega sodišča, s katero je bil v upravnem sporu zavrnjen njegov zahtevek za priznanje statusa civilnega invalida vojne. Podrobneje opisuje dogodek, v katerem je bil poškodovan, in meni, da je bil to vojni dogodek. Sodišče naj bi svoje stališče oprlo na zakonsko nedoločeno vsebino pravnega pojma vojnega dogodka, ki naj bi ga tudi arbitrarno in preozko interpretiralo.

2.Na podlagi ustavne pritožbe Ustavno sodišče presoja, ali so bile z izpodbijanimi posamičnimi akti kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine (50. člen Zakona o Ustavnem sodišču, Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju ZUstS). Ustavna pritožba torej ni nadaljnje pravno sredstvo v okviru rednega sodstva, s katerim bi bilo mogoče uveljavljati kršitve pri ugotovitvi dejanskega stanja ter uporabi materialnega in procesnega prava same po sebi. Ustavno sodišče se omeji na presojo, ali sporna odločitev temelji na kakšnem, z vidika varstva človekovih pravic nesprejemljivem pravnem stališču, ali če je tako očitno napačna ter brez razumne pravne obrazložitve, da jo je mogoče oceniti za arbitrarno oziroma samovoljno (tako že v sklepu št. Up-103/97 z dne 26. 2.1998, OdlUS VII, 118 in Up-347/96 z dne 13. 10. 1999, OdlUS VIII, 296).

3.Ustavni pritožnik nasprotuje temu, kako je Vrhovno sodišče v sporni zadevi razumelo in uporabilo določbo 2. člena Zakona o civilnih invalidih vojne (Uradni list RS, št. 56/92 - ZCIV), po kateri je štelo, da v pritožnikovem primeru ni šlo za vojni dogodek v smislu 2. člena Zakona o civilnih invalidih vojne (Uradni list RS, št. 56/92 - ZCIV), temveč za prometno nesrečo, ki se je zgodila v času vojne in je bil v njej udeležen nemški vojak. Pritožnik torej smiselno zatrjuje nepravilno uporabo materialnega prava oziroma kršitev enakosti pred zakonom po 22. členu Ustave, ki vključuje tudi prepoved sodniške samovolje ali arbitrarnosti. Vendar izpodbijani sodbi v obravnavanem primeru takšnih pomanjkljivosti ni mogoče očitati. Vrhovno sodišče je odločitev oprlo na ustrezno določbo Zakona ter svojo odločitev obrazložilo z argumenti, ki jih v pravni znanosti uveljavljene metode razlage zakonov dopuščajo. Zato samo s tem, da je Vrhovno sodišče v sporni zadevi pravo razumelo in razložilo drugače, kot ga razume pritožnik, temu ni mogla biti kršena ustavna pravica do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave. Da bi v njegovem primeru sodišče normo drugače uporabilo kot v drugih enakih primerih, pritožnik niti ne zatrjuje in ne dokazuje.

4.Ker z izpodbijano sodbo očitno niso bile kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

5.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alinee drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Predsednica senata:

Milojka Modrijan