Jedro

Družbenik ni upravičenec do denacionalizacije nepremičnin, ki so bile podržavljene družbi kot posamezne nepremičnine in ne kot celoten kapital družbe. Lastninska pravica se po pravnih pravilih § 9 ZZK iz leta 1930 ni pridobila že s sporazumom o delitvi, ampak šele z vpisom v zemljiško knjigo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, ZUS) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 4.8.2003. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke in ob reševanju pritožbe spremenila odločbo Upravne enote Kamnik z dne 11.6.2001 tako, da je zavrnila zahtevo tožeče stranke za vrnitev 1/2 nepremičnin parc. št. 10, parc. št. 15, parc. št. 16 in parc. št. 17, vse k.o..., vpisane v zk. vl... Z odločbo, ki jo je ob reševanju pritožbe spremenila tožena stranka, je bilo odločeno, da se A.A., roj. 17.5.1897, umrl 5.5.1963, nazadnje stanujoč v R., vrnejo v last in posest bremen prosti solastninski deleži do 1/2 na zemljiščih parc. št. 10, parc. št. 15, parc. št. 16 in parc. št. 17, vse k.o..., vpisane v zk. vl...

Sodišče prve stopnje navaja, da gre v obravnavani zadevi za denacionalizacijo zemljišč. Zemljišča so bila podržavljena C. družbi z.o.z., R. V navedeni odločbi je bila navedena kot razlaščenka in je bila v času podržavljenja lastnica navedenih nepremičnin. Zahtevek za denacionalizacijo je bil postavljen v korist družbenika C. družbe z.o.z. A.A. Po izrecni določbi 9.a člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen; Ur. l. RS, št. 27/91-I in nasl.) je upravičenec do vračila premoženja, podržavljenega pravni osebi, ta pravna oseba oziroma njena pravna naslednica, ob izpolnjenih pogojih. Ti pa so, da je imela v času podržavljenja sedež na ozemlju Republike Slovenije in da je ob uveljavitvi ZDen delovala na območju Republike Slovenije. Pravilno je zato, da je bila zavrnjena zahteva za denacionalizacijo v korist družbenika. Tožbene navedbe o prenehanju delovanja družbe in o tem, da je bil med družbenikoma v teku postopek za delitev premoženja družbe ne morejo vplivati na odločitev. Tožnik namreč ni dokazal drugačnega lastninskega stanja nepremičnin, kot je bilo upoštevano ob podržavljenju. Prav tako tožnik ne more doseči drugačne odločitve s trditvami, da naj bi leta 1958 podržavljanje po Zakonu o agrarni reformi ne bilo več možno, kajti v postopku denacionalizacije ni mogoče uveljavljati nezakonitosti aktov o podržavljenju. Do denacionalizacije bi bil upravičen družbenik le, če bi bila podržavljena družba kot celota oziroma njeno premoženje. Kot premoženje bi bilo treba razumeti celoto premoženjskih pravic družbe, v obravnavani zadevi pa so bile podržavljene posamezne v odločbi o podržavljenju naštete nepremičnine.

Pritožnik v pritožbi navaja, da je zmotna razlaga prvostopenjskega sodišča, po katerem se 13. člen ZDen lahko uporablja le, ko je bila podržavljena pravna oseba kot celota. Po njegovem mnenju je treba razlagati 13. člen ZDen tako, da je upravičenec do vračila premoženja, ki je bilo podržavljeno pravni osebi, ta ista pravna oseba, če še obstaja. Če ne obstaja več, so upravičenci njeni pravni nasledniki - fizične ali pravne osebe. Nepravilna je tudi ugotovitev, da je C. družba z.o.z. v času podržavljenja še obstajala. Družba je bila v resnici likvidirana že leta 1951. Pravna naslednika družbe po likvidaciji sta bila njena družbenika A.A. in B.B. Nepremičnine sta si oba pravna naslednika družbe razdelila. Nepravilna naj bi bila tudi ugotovitev, da je bilo premoženje podržavljeno kot posamezna stvar. Obema družbenikoma je bilo podržavljeno vse premoženje, kar je tožnik že navajal in izkazal. Pritožba ni utemeljena.

Ta upravni spor se vodi predvsem glede vprašanja, ali je lahko družbenik družbe z omejeno zavezo (d.z.o.z.) denacionalizacijski upravičenec, čeprav je bila z razlastitveno odločbo razlaščena d.z.o.z. in ob upoštevanju okoliščine, da so bile razlaščene posamične, izrecno naštete nepremičnine.

Zemljišča so bila sprva razlaščena z odločbo z dne 15.9.1958. Ta odločba je bila na pritožbo razveljavljena, o razlastitvi pa je ponovno odločal prvostopenjski organ. Zemljišča so bila končno razlaščena z odločbo z dne 11.3.1959, in sicer na temelju Zakona o agrarni reformi in kolonizaciji v Sloveniji (Ur.l. SNOS in NVS, št. 62/45; Ur. l. LRS, št. 30/46 in 10/48).

Upravičenec do denacionalizacije je oseba, ki ji je bilo premoženje podržavljeno (1. odstavek 3. člena ZDen). Ob upoštevanju jasnega pravila iz 1. odstavka 3. člena ZDen je že dosedanja sodna praksa morala odločiti, kako razlagati 13. člen ZDen, ki pa daje pravico do vrnitve premoženja nekaterih družb tudi njihovim družbenikom. Razume se, da za isto stvar ali pravico ne moreta biti hkrati upravičenca do denacionalizacije družba in še njen družbenik, temveč le ena oseba od obeh.

Sodna praksa je zavzela stališče, da družbenik ni upravičenec do denacionalizacije nepremičnin, ki so bile podržavljene družbi (odločba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. U 1658/94). Smiselna dopolnitev tega pravila je, da je nekdanji družbenik denacionalizacijski upravičenec le, če je bila podržavljena družba kot takšna ali njen celotni kapital (npr. odločba z opr. št. I Up 1122/2005), kajti v teh primerih je bil neposredno prizadet družbenikov delež na družbi. Z opisano razlago, ki se nanaša na uporabo 13. člena ZDen, ni kršena kakšna človekova pravica ali temeljna svoboščina (odločba Ustavnega sodišča RS, št. Up-181/97; odločba se nanaša na odločbo VS RS, opr. št. U 1658/94).

Tožnik je v pritožbi navajal, da je bilo obema družbenikoma podržavljeno vse premoženje. Pri takšni navedbi se je očitno dogodila pisna pomota, saj je iz tožbe razvidno, da je zatrjeval, da je bilo razlaščeno celotno preostalo premoženje družbe, ne družbenikov. Tako je razumeti tudi pritožbo. Tudi trditev o popolni razlastitvi premoženja družbe tožniku ne more pomagati do uspeha, saj je iz odločbe o razlastitvi razvidno, da so bile C. družbi z.o.z. razlaščene posamezne, natančno naštete nepremičnine, ne družba kot takšna in ne njen celotni kapital. Iz doslej ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da je z odločbo o razlastitvi (z dne 11.3.1959) razlaščena C. družba z.o.z. Ker so bile poleg tega razlaščena posamezna zemljišča, njen družbenik ne more biti denacionalizacijski upravičenec.

Do uspeha tožniku tudi ne more pomagati trditev, da je bila C. družba z.o.z. likvidirana že v letu 1951. Likvidacijski postopek se je začel z vpisom prehoda v likvidacijo v trgovinski register (1. člen "uredbe o likvidaciji družb z omejeno zavezo, komanditnih družb in tajnih trgovskih družb" Ur. l. LRS, št. 8/49). Vendar pa likvidacijski postopek s tem še ni bil končan. Končal se je šele z izbrisom družbe iz trgovinskega registra (12. člen navedene uredbe). Iz določb o izterjavi terjatev in poplačilu dolgov družbe (5. člen in naslednji navedene uredbe) izhaja, da je v času likvidacije družba kot takšna še obstajala, saj je morala poplačati svoje dolgove in je izterjevala svoje terjatve. Ni pa bilo pomembno za njen obstoj, ali je v času likvidacije poslovala, ali ne. Le če bi bila C. družba z.o.z. izbrisana iz trgovinskega registra, bi ne mogla več biti lastnica zemljišč, četudi bi še ostala vpisana v zemljiško knjigo. Ker ni izkazano, da je bila C. družba z.o.z. izbrisana iz trgovinskega registra, je torej kot pravna oseba še obstajala.

Posamezna dejanja, ki sta jih po svojih trditvah začela oba družbenika C. družbe z.o.z. za razdelitev premoženja družbe, zlasti dosežen sporazum o razdelitvi, sama po sebi niso zadoščala za pridobitev lastninske pravice na zemljiščih. Po tedaj veljavnih predpisih se je namreč lastninska pravica pridobila šele z vpisom v zemljiško knjigo (§§ 380 in 431 Občega državljanskega zakonika; § 4 ods. 1 v povezavi s § 9 Zakona o zemljiških knjigah Službene novine kraljevine Jugoslavije, št. 146/1930Ć, ki so se vsi uporabljali kot pravno pravilo). Za vpis lastninske pravice v primeru razdelitve premoženja ni veljala nobena izjema, ki bi omogočala pridobitev lastninske pravice brez vpisa v zemljiško knjigo. C. družba z.o.z. je torej ostala lastnica nepremičnin, saj je glede na ugotovitev v odločbi o razlastitvi, bila vpisana v zemljiško knjigo kot lastnica. Dokler je bilo tako, pa tudi njeni družbeniki niso mogli postati lastniki zadevnih zemljišč.

Vrhovno sodišče RS je zavrnilo neutemeljeno pritožbo in potrdilo sodbo upravnega sodišča. Podani niso namreč niti razlogi, zaradi katerih je bila vložena, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (76. člen ZUS-1).

Ker tožnik s pritožbo ni uspel, ne more zahtevati povrnitve stroškov (1. odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 22. člena ZUS-1).