Jedro

V primeru javnih razpisov gre za posebno vrsto skrajšanega ugotovitvenega postopka, v katerem je treba ob smiselni uporabi pravil splošnega upravnega postopka na podlagi 4. člena ZUP pri dodeljevanju finančnih sredstev upoštevati načelo enakih možnosti ponudnikov (14. člen Ustave Republike Slovenije).

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahtevi tožeče in tožene stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrneta.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka zavrnila vlogo tožeče stranke za sofinanciranje že začetih razvojno investicijskih projektov ter vzpodbujanja prezaposlitev in samozaposlovanja v letih 2009 in 2010 (javni razpis). Javni razpis je bil objavljen v Uradnem listu RS, št. 63/2009. Kot razlog za zavrnitev tožena stranka navaja, da vloga tožeče stranke ni skladna s ciljem javnega razpisa za sklop 1, to je preprečiti zaustavljanje že pričetih razvojno investicijskih projektov v podjetjih zaradi likvidnostnih težav. Tožeča stranka je namreč v obrazcu S1 javnega razpisa navedla, da se začeti razvojno in investicijskih projekt zaključuje z dnem 30. 10. 2009. Na podlagi te navedbe in navedb tožeče stranke v rubriki „predvidene aktivnosti po oddaji vloge do konca leta 2009“, je tožena stranka ocenila, da že začeti razvojno investicijski projekt ni pred zaustavitvijo, temveč je z dnem 30. 10. 2009 že zaključen. Tožena stranka navaja še, da iz točke 4.4. javnega razpisa izhaja, da je osnova za sofinanciranje predloženih projektov in s tem dodelitev nepovratnih sredstev popolna vloga prijavitelja, če je iz dokumentacije za posamezno vlogo razvidno, da bo projekt izveden ustrezno razpisanim kriterijem in da je vloga pripravljena ustrezno pogojem iz razpisne dokumentacije ter skladna s ciljem, predmetom in namenom javnega razpisa. Tožnikova vloga ni izkazala izpolnjevanja ciljev javnega razpisa, zato jo je tožena stranka zavrnila.

Tožnik je v zvezi z izpodbijanim sklepom vložil dve tožbi in sicer tožbo na sedežu sodišča po odvetniku A.A. in tožbo, ki jo je vložil na zunanjem oddelku v Mariboru po odvetniku B.B. Glede na to, da s tožbo izpodbija isti upravni akt, je sodišče štelo, da gre za eno tožbo vloženo po dveh odvetnikih. V tožbi tožnik izpodbija navedeni sklep zaradi zmotne uporabe materialnega prava, zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter bistvenih kršitev pravil postopka. V roku je oddal svojo vlogo na navedeni javni razpis in sicer za Sklop 1- sofinanciranje že začetih razvojno investicijskih projektov. Sklicuje se na vsebino javnega razpisa, katerega cilj je bil preprečiti zaustavljanje že pričetih razvojno investicijskih projektov v podjetjih zaradi likvidnostnih težav, kot odziv na spremenjene gospodarske razmere. Navaja splošne pogoje iz točke 4.1. javnega razpisa ter da je moral prijavitelj projekta v vlogi izkazati, da ima težave v poslovanju, ki so nastale kot posledica finančne krize ter izpolnjevati ostale splošne pogoje, ki jih je tožnik izpolnjeval in izkazal v svoji prijavi. Sklicuje se na pogoj iz točke 4.2. javnega razpisa in na točke 4.2.1.1. - vsebina razvojno investicijskih projektov ter na točke 4.2.1.2. in 4.2.1.3., kar je moral tožnik v skladu z razpisno dokumentacijo dokazovati v obrazcu S1 in je tudi ustrezno dokazal. Toženi stranki očita, da mu ni omogočila, da se opredeli do stališč strokovne komisije in dokaže, da niso pravilna in da nimajo podlage v vlogi navedenih dejstev in predloženih dokazov. Oporeka navedbam strokovne komisije, ki so po njegovem mnenju v nasprotju z zahtevami javnega razpisa in razpisne dokumentacije. Sklicuje se na posebne pogoje, ki so veljali za sklop 1, ki so bili določeni v točki 4.2.1. ter 4.2.1.1., po kateri mora prijavitelj dokazati aktivno izvajanje projekta (stroški projekta so v letu 2008 že nastali) in da razvojno investicijski projekti, ki so se pričeli 2008, morajo do 15. 11. 2009 doseči enega izmed v javnem razpisu naštetih rezultatov. Tožeča stranka je v prijavi pod rubriko rezultat projekta do 15. 11. 2009 navedla, da bo rezultat projekta izdelani prototip. Sklicuje se tudi na vzorec pogodbe (4. člen), da bo prejemnik do 15. 11. 2009 dosegel rezultate, ki jih je navedel v vlogi na razpis. Iz navedenih podatkov je razvidno, da je moral rezultat projekta nastati najkasneje do 15. 11. 2009 (nedelja), ki je zadnji datum, ko je bilo možno vložiti zahtevek za izplačilo ter da je tudi iz vseh postavljenih zahtev javnega razpisa razvidno, da je obrazložitev izpodbijanega sklepa, da bi se morale aktivnosti nadaljevati tudi po obdobju upravičenih stroškov, to je od 30. 10. 2009, popolnoma nerazumljiva in v nasprotju z javnim razpisom, saj je bila hkrati zahteva (tako med pogoji kot v dispoziciji projekta in vzorcu pogodbe) jasna, da se mora projekt zaključiti najkasneje do 15. 11. 2009 in je to tudi hkrati zadnji možni datum za izstavitev zahtevka za izplačilo. Nikjer pa ni bilo zahtevano, da se mora projekt končati natanko na dan 15. 11. 2009, še več, zahtevek za izplačilo je bilo možno izstaviti tudi pred 15. 11. 2009. Kot logičen argument, da zaključek projekta 30. 10. 2009 ni v skladu s ciljem javnega razpisa, je v tem, da se prepreči zaustavljanje že pričetega razvojno investicijskega projekta in da je bil 30. 10. 2009 zadnji dan, do katerega se še priznajo upravičeni stroški projekta. Ravno zato je tožeča stranka vse aktivnosti za dokončanje projekta usmerila v ta datum, saj težave v poslovanju, ki so nastale kot posledica splošne finančne krize, niso omogočile, da bi projekt zaključila z lastnimi sredstvi. To pa je bil tudi namen in cilj tega razpisa. Tožnik je z navedbo datuma 30. 10. 2009 podal svojo informacijo, da planira zahtevane rezultate (prototip) doseči do 30. 10. 2009, saj so ti rezultati zahteva iz razpisne dokumentacije, nikakor pa ne pomeni, da se projekt po tem datumu ne bo nadaljeval, kar ni mogoče sklepati niti iz celotnega opisa projekta v ostalih rubrikah vloge, iz katere je razvidno, da se projekt dne 30. 10. 2009 ne bo zaključil, ampak se bo nadaljeval. Datum 30. 10. 2009 predstavlja samo oceno, do kdaj bo tožeča stranka dosegla zahtevane rezultate za razpis, zato je sklep, da je projekt zaključen in da tožnik ni upravičen do sredstev, povsem nelogičen, zlasti tudi glede na datum prvega odpiranja vlog (26. 8. 2009). Odločitev tožene stranke ocenjuje kot nestrokovno, nerazumljivo in neutemeljeno in se sklicuje na obrazec S1 – dispozicija projekta, v katerem je bilo potrebno izdelati finančno konstrukcijo za stroške projekta, ki so nastali od 1. 7. 2009 do oddaje vloge (14. 8. 2009) in finančno konstrukcijo celotnega projekta do 30. 10. 2009. Iz dolgoletnih izkušenj tožeče stranke ter iz primerov dobre prakse s tega področja je splošno znano, da je faza testiranja in odpravljanja napak ena najpomembnejših faz v procesu razvoja stroja. Vzame veliko časa ter veliko resursov, saj v tej fazi sodelujejo specializirani partnerji, ki so usposobljeni za tovrstna testiranja. Ta faza je torej najdražji del projekta, ki zahteva največ napora za dokončanje projekta, posledično pa tudi največ finančnih sredstev. Zato je popolnoma nejasno in nerazumljivo od kod toženi stranki podatek, da je iz vloge razvidno, da bi prijavitelj z lastnimi sredstvi, brez pomoči države zaključil projekt z dnem 30. 10. 2009. Sodišču predlaga, da izpodbijani sklep odpravi in samo odloči oziroma podrejeno zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek in toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

V odgovoru na tožbo tožena stranka predlaga sodišču naj tožbo zavrne, tožeči stranki pa naloži plačilo stroškov postopka. Navaja, da v primerih, ko je prijavitelj projekta v vlogi izkazal, da bo ta zaključen 30. 10. 2009, ni mogoče govoriti o zasledovanju cilja razpisa, ki je v tem, da se prepreči zaustavljanje že začetih razvojno investicijskih projektov. Sklicuje se na usmeritev Evropske komisije in na Začasni okvir skupnosti za ukrepe državnih pomoči v podporo dostopu financiranja ob trenutni finančni in gospodarski krizi, po katerih je bila državna pomoč namenjena podjetjem, ki imajo težave pri pridobivanju finančnih virov za izvajanje projektov. Razpis naj bi bil izdelan na podlagi prijavljene sheme državne pomoči, v kateri je določeno, da so upravičeni le projekti, ki jih zaradi krize ni mogoče dokončati, ne pa financiranju že zaključenih razvojno investicijskih projektov. Projekt tožeče stranke pa po mnenju tožene stranke očitno ni projekt, ki bi izpolnjeval določila razpisa in bi se lahko zaključil tudi brez sofinanciranja stroškov. Pri tem se tožena stranka sklicuje na navedbe tožeče stranke v vlogi. Tožeča stranka naj bi v vlogi sama navedla 30. 10. 2009 kot datum zaključka projekta, iz ostalih podatkov, navedenih v obrazcu S1, pa tudi ni mogoče nedvoumno zaključiti, da se razvojni projekt nadaljuje po tem datumu. Tožena stranka še pojasnjuje, da datum 15. 11. 2009, do katerega so morali prijavitelji doseči enega izmed v razpisu navedenih rezultatov, ne prejudicira zaključka projekta. Pogoj, da morajo biti projekti zaključeni do 30. 10. 2009 pa naj bi bil v nasprotju s ciljem razpisa in notifikacijo državne pomoči. Zato v razpisu časovni okvir dokončanja projektov ni bil določen. Poudarja, da je bilo predpisano le, da bi odsotnost sofinanciranja upravičenih stroškov v obdobju upravičenosti stroškov pomenila zaustavitev projekta. Vsak projekt ima svoj začetek in svoj zaključek. Ta datuma sta morala biti izvajalcem projekta znana, ko so načrtovali projekt in bi morala biti neodvisna od tega javnega razpisa. Zato tudi nista predpisana. Zavrača tudi očitke glede bistvenih kršitev določb postopka in nepravilne uporabe določil javnega razpisa. Sklicuje se na instrumenta dodelitve javnih sredstev, ki zaradi svoje posebne pravne narave ne more biti podvržen vsem določbam ZUP, ki se v tem primeru uporabljajo smiselno. Pri odločitvah o vlogah gre za neke vrste skrajšani ugotovitveni postopek. Prijavitelj mora vse pogoje izpolnjevati že ob vložitvi vloge, strokovna komisija pa ni izvedla nobenih novih dokazov ali ugotavljala novih dejstev, zaslišanje strank v primeru javnih razpisov ni ustrezno dokazno sredstvo. Potencialni prijavitelji imajo v času od objave javnega razpisa do roka oddaje zahteve vso možnost, da se s pomočjo pooblaščenih javnih uslužbencev seznanijo z vsebino javnega razpisa in projektom, ki ustrezajo pogojem iz javnega razpisa. Iz točke 4.4. javnega razpisa izhaja, da more biti iz dokumentacije vloge razvidno, da projekt ustreza razpisnih kriterijem in da je vloga skladna s ciljem javnega razpisa ter ni bilo predvidenega nobenega vsebinskega dopolnjevanja vlog. Dejansko stanje, na podlagi katerega je sprejela tožena stranka odločitev, izhaja le iz navedb, ki jih je tožeča stranka navedla v svoji vlogi. Zavrača tudi očitke glede prekoračitve mej pooblastil in namena uporabe prostega preudarka, saj ZUP za presojo izpolnjevanja pogojev ne predvideva uporabe prostega preudarka, dejstva se dokazujejo z dokazi, za njih pa velja načelo proste presoje dokazov. Če prijavitelj ne izpolnjuje vseh pogojev, ni mogoče uporabiti prostega preudarka. O tem katera dejstva se štejejo za dokazana pa presodi strokovna komisija. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe je razvidno, zaradi katerih dejstev in dokazov tožeča stranka ni upravičena do sredstev.

K 1. točki izreka: Tožba ni utemeljena.

V zadevi je sporno, ali je upravni organ upravičeno štel kot relevantno dejstvo za zavrnitev prijave tožeče stranke na javni razpis zaključek izvajanja projekta 30. 10. 2009, kot ga je tožeča stranka navedla na obrazcu S1 (dispozicija projekta za sklop 1 - razvojno investicijski projekti) in zato po njegovi presoji prijava ni skladna s ciljem javnega razpisa.

Namen razpisa naveden pod točko 4.2.1.1. (vsebina razvojno investicijskih projektov) je bil, da se z njim zagotovi dopolnilne vire za financiranje izvajanja že začetih razvojno investicijskih projektov in investicij. Iz točke 4.2.1.3. javnega razpisa izhaja, da so upravičeni do sofinanciranja samo tisti stroški, ki so nastali med 1. 7. 2008 in 30. 10. 2009, kar po mnenju sodišča lahko pomeni le to, kar zatrjuje tudi tožena stranka, namreč, da brez sofinanciranja do tega datuma nastalih stroškov projekta ne bo več mogoče nadaljevati. Zato je pravilen zaključek tožene stranke, da je o taki posledici mogoče govoriti le pri projektih, ki naj bi se nadaljevali tudi po 30. 10. 2009. Tožena stranka bi zato z drugačno odločitvijo v obravnavani zadevi kršila merilo za izbiro prejemnikov iz točke 4.4. javnega razpisa, to je skladnost vloge s ciljem javnega razpisa. Zato sodišče zavrača tožbeni ugovor, da iz pogojev javnega razpisa ni razvidno, da bi se moral projekt nadaljevati tudi po 30. 10. 2009. Kot je bilo že navedeno, to izhaja tako iz cilja razpisa in opredelitve obdobja nastanka upravičenih stroškov, ki se bodo sofinancirali s sredstvi razpisa. V zadevi ni sporno, da je tožnik na obrazcu S1 navedel kot zaključek izvajanja projekta 30. 10. 2009. Upoštevaje navedeno zato ni mogoče iskati razlogov za drugačno odločitev v izhodiščih projekta in opisu finančne konstrukcije celotnega projekta, na kar se tožnik sklicuje, zato sodišče tovrstne tožnikove ugovore kot neutemeljene zavrača. Po mnenju sodišča je tožena stranka odločila v skladu z objavljenim javnih razpisom in sodišče zavrača tudi tožnikove očitke glede diskrecijske pravice, ker v obravnavanem primeru ne gre za ta institut. V primeru javnih razpisov gre za posebno vrsto skrajšanega ugotovitvenega postopka, v katerem je treba ob smiselni uporabi pravil splošnega upravnega postopka na podlagi 4. člena ZUP, pri dodeljevanju finančnih sredstev upoštevati načelo enakih možnosti ponudnikov (14. člen Ustave Republike Slovenije). Tožnik je imel možnost pridobiti dodatne informacije v zvezi s pripravo vloge (tako izhaja tudi iz točke 10 javnega razpisa) in je bil v tem primeru v enakem položaju kot vsi ostali prijavitelji. Pogoji javnega razpisa so za vse prijavitelje enaki, zato so tožbene navedbe v zvezi z dopolnjevanjem vlog in ugotavljanjem dejanskega stanja iz tega razloga neutemeljene.

Ker je po navedenem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/2006, 62/2010) zavrnilo kot neutemeljeno.

K 2. točki izreka: Odločitev o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru ko sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.