Jedro

Za popolnost tožbe ne zadošča navedba imen in priimkov oziroma firm tožencev. ZPP namreč jasno določa, da morajo vloge strank med drugim obsegati navedbo imen in stalnih oziroma začasnih prebivališč ali sedežev strank.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 839,97 EUR stroškov odgovora na revizijo, v roku 15 dni od prejema tega sklepa, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo tožeče stranke z dne 3. 7. 2015 zoper A. A., B., d. o. o., C. C., D. D., E. E., A. F., B. F., A. G., B. G., H., I., d. o. o., Republiko Slovenijo, J., d. d., in K., d. o. o. 2. Višje sodišče je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in odločilo, da tožeča stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

3. Zoper takšno odločitev pravočasno in dovoljeno revizijo vlaga tožeča stranka. Sodiščema prve in druge stopnje očita kršitve določb pravdnega postopka, Vrhovnemu sodišču pa predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da njeni pritožbi ugodi, razveljavi sklep sodišča prve stopnje in mu zadevo vrne v nov postopek.

Oporeka zaključku, da bi iz poziva sodišča prve stopnje, naj popravi tožbo tako, da v uvodu določno označi tožene stranke v zvezi s podrednim zahtevkom, morala razbrati, da mora navesti naslove bivališč oziroma sedeže teh tožencev. Takšna zahteva se ji zdi (ne glede na to, da jo zastopa odvetnik) prestroga. Opozarja, da mora biti poziv sodišča za popravo tožbe konkreten, kar naj bi pomenilo, da bi moralo slednje v predmetni zadevi tožnika jasno pozvati, naj navede naslove. Takšen poziv ni bil dan. Sodišče naj bi, nasprotno, v pozivu poudarilo, le da mora tožence navesti v uvodu tožbe. Navaja tudi, da sta opredelitev strank in navedba njihovega naslova zaradi vročanja, dve različni stvari. Za opredelitev naj bi zadoščala navedba imena in priimka oziroma firme strank. Da bi imelo sodišče namen tožbo vročati tem osebam, pa naj tožniku ne bi bilo znano. Navaja tudi, da bi, v kolikor je imelo takšen namen, moralo poziv za popravo tožbe dati že prej - ob preizkusu tožbe, med pripravami na glavno obravnavo ali na poravnalnem naroku.

4. Tožena stranka v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Vrhovno sodišče najprej poudarja, da je, skladno s prvim odstavkom 371. člena Zakon o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), izpodbijani sklep preizkusilo le v mejah razlogov, ki so navedeni v reviziji. Do pravilnosti odločitve sodišč prve in druge stopnje o samostojnem obravnavanju podrednega tožbenega zahtevka (pred odločitvijo o primarnem zahtevku) se, zaradi odsotnosti revizijskega izpodbijanja zaključkov v zvezi s tem, ni opredeljevalo. V nadaljevanju le povzema sam potek postopka: Sodišče prve stopnje je na naroku 17. 11. 2016 sprejelo sklep, s katerim je postopek odločanja o primarnem zahtevku tožnika (ki ga vodi pod opr. št. II P 571/2015) ločilo od postopka odločanja o podrednem zahtevku, ki ga od tedaj vodi pod novo opravilno številko (II P 885/2016). Po sprejemu tega sklepa je tožečo stranko pozvalo, da tožbo ustrezno popravi, in sicer tako, da „v uvodu določno označi tožene stranke v zvezi s podrednim tožbenim zahtevkom“ (ter navede vrednost tožbe v zvezi s tem zahtevkom).

7. Ugovor tožeče stranke, da kljub temu, ob ustrezni skrbnosti svojega pooblaščenca (odvetnika) ni mogla vedeti, da ima sodišče tožbo namen vročiti tožencem, ne more biti utemeljen. Prav tako ne more biti utemeljen ugovor, da za popolnost tožbe zadošča že navedba imen in priimkov oziroma firm tožencev. ZPP namreč v drugem odstavku 105. člena jasno določa, da morajo vloge strank med drugim obsegati navedbo imen in stalnih oziroma začasnih prebivališč ali sedežev strank. Na ta člen se izrecno sklicuje tudi prvi odstavek 180. člena ZPP, ki določa, kaj mora obsegati tožba.

8. Iz poziva tožeči stranki, naj določno opredeli tožence in dejstva, da je sodišče prve stopnje sklenilo, da bo tožbo v zvezi s podrednim zahtevkom obravnavalo v posebnem (ločenem) postopku, je tako očitno, da bi tožeča stranka tožence morala opredeliti na način, opredeljen v prej povzetih členih. Poziv je bil dovolj konkreten, sodišči prve in druge stopnje pa s tem, ko sta (po tem, ko tožnik ni ravnal skladno z njim) tožbo delno zavrgli, določb ZPP nista kršili. Nasprotno. Ravnali sta skladno s četrtim odstavkom njegovega 108. člena.

9. Revizija glede na navedeno ni utemeljena, zato jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (378. člen v zvezi s četrtim odstavkom 384. člena ZPP), tožeči stranki pa naložilo plačilo 839,97 EUR (1.500 odvetniških točk z 22 % DDV) toženčevih stroškov odgovora nanjo (prvi odstavek 165. v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).