Jedro

Upnik kot materialnopravno napačno izpodbija stališče sodišča prve stopnje, da lahko upnik zahteva varščino samo, kadar gre za odlog izvršbe na podlagi drugega odstavka 71. člena ZIZ. Pritožba upnika je v tem delu utemeljena, saj sodišče na upnikov predlog za odlog izvršbe postavi pogoj, da dolžnik zagotovi varščino v vseh primerih odloga izvršbe (tako po prvem, kot po drugem odstavku 71. člena ZIZ).

Izrek

I. Pritožba dolžnika se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v I. in III. točki izreka potrdi.

Stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

II. Pritožbi upnika se ugodi, sklep sodišča prve stopnje se v II. točki izreka razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Odločitev o pritožbenih stroških strank se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom sklenilo, da se ugovor dolžnika, zoper sklep o izvršbi In 241/2012 z dne 12. 7. 2012, zavrne (točka I izreka). Hkrati je odločilo, da se izvršba odloži do konca revizijskega postopka zoper sodbo Okrožnega sodišča v Novem mestu P 322/2009 z dne 12. 1. 2011 (točka II izreka) in da je dolžnik dolžan upniku povrniti 1.950,00 EUR nadaljnjih izvršilnih stroškov, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 8-dnevnega paricijskega roka dalje do plačila (točka III izreka).

2. Zoper I. in III. točko izreka sklepa sodišča prve stopnje se pravočasno pritožuje dolžnik, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP ter 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) in predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da dolžnikovemu ugovoru zoper sklep o izvršbi v celoti ugodi, vse s stroškovno posledico za upnika. Bistvo pritožbene graje je, da se sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa ni opredelilo do aktivne legitimacije upnika, saj ni ocenilo, ali je bil prehod terjatve iz družbe B.I., d.o.o. na upnika pravilen in zakonit. Dolžnik namreč dvomi v pristnost in veljavnost predmetne pogodbe o odstopu terjatve z dne 16. 4. 2012, ki jo je upnik priložil predlogu za izvršbo, saj je družba B. I., d.o.o. v pravdnem postopku pred Okrožnim sodiščem na Ptuju, ki se je med navedeno družbo kot tožečo stranko in dolžnikom kot toženo stranko vodil pod P 62/2012, kot dokaz že predložila predhodno (notarsko neoverjeno) pogodbo o odstopu terjatve med istima strankama z dne 11. 4. 2012. 3. Upnik se v odgovoru na pritožbo dolžnika zavzema za zavrnitev le – te kot neutemeljene in navaja, da je v skladu z zakonskimi določili dokazal pravno nasledstvo terjatve s pogodbo v obliki notarskega zapisa SV 225/12 z dne 16. 4. 2012, ki je po svoji vsebini javna listina in kot takšna dokazuje veljavnost sklenjenega pravnega posla.

4. Zoper II. točko izreka sklepa sodišča prve stopnje se pritožuje upnik, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP ter 15. členom ZIZ in predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da dolžnikov predlog za odlog izvršbe zavrne oziroma podredno, da dolžniku naloži položitev varščine v višini nastalega dolga do dneva pologa. Bistvo pritožbene graje je, da sodišče prve stopnje upniku ni vročilo dolžnikove dopolnitve predloga za odlog izvršbe z dne 14. 9. 2012, s čimer je kršilo upnikovo pravico do izjave in obravnavanja pred sodiščem, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V nadaljevanju pritožba navaja, da dolžnik ni izkazal objektivnega pogoja za odlog izvršbe iz prvega odstavka 71. člena ZIZ, saj ni izkazal, da je bila revizija dejansko vložena. Na predloženi revizijski vlogi namreč ni dohodnega žiga naslovnega sodišča, prav tako vlogi ni priloženo dokazilo o oddani poštni pošiljki. V zvezi z navedenim pritožba še navaja, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je pri pristojnem sodišču samo preverilo, ali je bila revizija dejansko vložena, prekoračilo navedbe pravdnih strank in odločilo preko mej postavljenega zahtevka, s čimer je zagrešilo relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Prav tako je pritožba mnenja, da dolžnik ni uspel izkazati subjektivnega pogoja za odlog izvršbe in sicer, da bo škoda, ki bi jo pretrpel s takojšnjo izvršbo večja od škode, ki bi zaradi odloga lahko nastala upniku in družbi B. I., d.o.o.. V zvezi z navedenim upnik s pritožbo še navaja, da je premoženjsko stanje dolžnika takšno, da bi brez vsakršnih težav lahko poravnal upnikovo terjatev in da mu odlog izvršbe zgolj omogoča nadaljnjo skrivanje premoženja in povzročanje bistveno večje škode upniku, kot bi s takojšnjo izvršbo nastala dolžniku. Nazadnje obravnavana pritožba uveljavlja še zmotno uporabo materialnega prava v zvezi s predlagano varščino za odlog izvršbe in poudarja, da je materialnopravno napačno stališče sodišča prve stopnje, da lahko upnik zahteva varščino samo, kadar gre za odlog izvršbe na podlagi drugega odstavka 71. člena ZIZ, saj je varščina predvidena za vse situacije odloga izvršbe. Podredno tako predlaga, da sodišče ugodi njegovemu predlogu za postavitev varščine dolžniku.

5. Dolžnik se v odgovoru na pritožbo upnika zavzema za zavrnitev le – te kot neutemeljene in navaja, da upnik tekom predmetnega izvršilnega postopka ni nikoli zanikal dolžnikovih navedb o teku revizijskega postopka, tako da obstoj objektivnega pogoja za odlog izvršbe po prvem odstavku 71. člena ZIZ ni sporen. Prav tako je dolžnik mnenja, da upnik s pritožbo ni uspel dokazati, da ni izpolnjen subjektivni pogoj za odlog izvršbe in v tej zvezi poudarja, da ni mogoče mešati premoženja gospodarskih družb s premoženjem dolžnika kot fizične osebe. V nadaljevanju dolžnik še nasprotuje upnikovim pritožbenim navedbam o nevarnosti odsvajanja dolžnikovega premoženja in poudarja, da upnik v utemeljitev svojih pritožbenih navedb navaja nova dejstva in dokaze, ki jih sodišče kot nedovoljene pritožbene novote ne sme upoštevati.

6. Pritožba dolžnika ni utemeljena, pritožba upnika pa je utemeljena.

O pritožbi dolžnika:

7. Dolžnik s pritožbo neutemeljeno graja, da se sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa ni opredelilo do aktivne legitimacije dolžnika v smislu veljavnosti pogodbe o odstopu terjatve v zavarovanje SV 225/12 z dne 16. 4. 2012. Iz 1. točke obrazložitve izpodbijanega sklepa namreč izhaja, da je upnik predlog za izvršbo vložil na podlagi izvršilnega naslova in navedene pogodbe o odstopu terjatve.

8. Sodišče izvršbo dovoli tudi na predlog nekoga, ki v izvršilnem naslovu ni označen kot upnik, če v predlogu za izvršbo določno označi javno ali po zakonu overjeno listino, s katero lahko dokaže, da je bila terjatev prenesena ali je na drug način prešla nanj (kadar to ni mogoče, se prenos terjatve dokazuje s pravnomočno odločbo, izdano v pravdnem postopku, prvi odstavek 24. člena ZIZ).

9. Upnik je v skladu s prvim odstavkom 24. člena ZIZ izkazal prehod terjatve s pogodbo o odstopu terjatve v zavarovanje, ki sta jo sklenila B. I. d.o.o. kot odstopnik (upnik po izvršilnem naslovu) in F. B. kot prevzemnik (upnik v tem postopku) v notarskem zapisu. Ta po drugem odstavku 3. člena Zakona o notariatu (v nadaljevanju ZN) predstavlja javno listino, če ima zahtevano vsebino iz 43. člena ZN. Iz notarskega zapisa (priloga A3) je razvidno, da ima notarski zapis vse sestavine iz 43. člena ZN. Upnik je s predloženo listino, ki po drugem odstavku 3. člena ZN v zvezi s 43. členom ZN predstavlja javno listino, tako na zakonsko predpisan način izkazal prehod terjatve.

10. V zvezi z navedenim dolžnik v pritožbi še izpostavlja obstoj pogodbe o odstopu terjatve z dne 11. 4. 2012, ki poraja dvom v pristnost in veljavnost pogodbe z dne 16. 4. 2012, ob tem pa spregleda dejstvo, da iz same pogodbe o odstopu terjatve v zavarovanje z dne 16. 4. 2012 izhaja, da je družba B. I., d.o.o. kot dolžnica z dvema pogodbama že odstopila upniku terjatev v izterjavo, vendar zaradi nepravnomočnosti sodbe (P 322/2009 z dne 12. 1. 2011) do obvestila dolžnikovemu dolžniku do dne 10. 4. 2012 ni prišlo (4. alineja prve točke pogodbe). Ob tem pa sodišče druge stopnje še dodaja, da navedeni pogodbi tudi nista bili po zakonu overjeni in tako ne bi mogli predstavljati ustreznega naslova za prehod terjatve na upnika po 24. členu ZIZ. V zvezi z navedenim sodišče druge stopnje še dodaja, da za prenos terjatve na novega upnika tudi ni potrebna dolžnikova privolitev. Odstopnik mora dolžnika o odstopu le obvestiti. Če tega ne stori, sprememba pripadnosti terjatve ni izničena, le cilj cesije, ki je v tem, da bi dolžnik obveznost izpolnil novemu upniku, ni dosežen (1).

11. Dolžnik uvodoma izpodbija tudi stroškovno odločitev sodišča prve stopnje, vendar svoje pritožbe v tej smeri ne utemelji. Sodišče druge stopnje je zato opravilo le uradni preizkus izpodbijane odločitve (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP in 15. členom ZIZ). Ta je pokazal, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka in da je materialno pravo pravilno uporabilo. Odgovor upnika na ugovor je bil potreben, saj bi v nasprotnem upnika zadele posledice iz tretjega odstavka 58. člena ZIZ. V skladu s petim odstavkom 38. člena ZIZ je sodišče te stroške pravilno naložilo v plačilo dolžniku, potem ko jih je pravilno odmerilo po določbah Zakona o odvetniški tarifi(v nadaljevanju ZOdvT).

12. Iz navedenih razlogov je sodišče druge stopnje pritožbo dolžnika kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

13. V posledici neuspele pritožbe, nosi stroške svoje pritožbe dolžnik sam (prvi odstavek 165. člena ZIZ v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZIZ in 15. členom ZIZ). Tudi upnik nosi sam svoje stroške pritožbenega postopka. Njegov odgovor na pritožbo, v katerem ponavlja navedbe iz odgovora na ugovor, k pritožbeni presoji ni pripomogel (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP in 15. členom ZIZ).

O pritožbi upnika:

14. Upnik s pritožbo utemeljeno navaja, da mu dolžnikova dopolnitev predloga za odlog izvršbe z dne 14. 9. 2012 ni bila vročena. Upniku pa po mnenju sodišča druge stopnje zaradi tega ni bila kršena njegova pravica do izjave in obravnavanja pred sodiščem, kot to uveljavlja s pritožbo, saj je dolžnik v dopolnjenem predlogu za odlog izvršbe zgolj povzel že podane navedbe iz predloga za odlog izvršbe z dne 6. 8. 2012 in z dne 14. 8. 2012. 15. V nadaljevanju se upnik s pritožbo zavzema za zavrnitev dolžnikovega predloga za odlog izvršbe, češ da dolžnik ni izkazal objektivnega pogoja za odlog, ki ga zatrjuje, to je vložitve izrednega pravnega sredstva (revizije). Pregled zadeve pokaže, da upnik tekom predmetnega izvršilnega postopka na prvi stopnji ni nikoli zanikal dolžnikovih navedb glede teka revizijskega postopka zoper sodbo in sklep Okrožnega sodišča v Novem mestu P 322/2009 z dne 12. 1. 2011, ki v danem primeru predstavlja izvršilni naslov, temveč je zgolj navajal, da dolžnik revizijski vlogi ni priložil potrdila o oddani poštni pošiljki oziroma navedene vloge ni opremil z dohodnim žigom naslovnega sodišča. Nenazadnje pa se je sodišče prve stopnje o teku revizijskega postopka prepričalo s poizvedbo pri pristojnem sodišču, s čimer pa ni prekoračilo navedb strank oziroma odločilo preko meja postavljenega zahtevka, kot to zmotno uveljavlja pritožba, saj je dolžnik tek revizijskega postopka ves čas argumentirano in dokazno podprto zatrjeval, obstoj revizijskega postopka pa je bil odločilen za odločitev o dolžnikovem predlogu za odlog predmetnega izvršilnega postopka. Pritožba upnika je tako tudi v tem delu neutemeljena.

16. Upnik s pritožbo zatrjuje tudi, da dolžnik ni uspel izkazati subjektivnega pogoja za odlog izvršbe in sicer, da bo škoda, ki bi jo dolžnik pretrpel s takojšnjo izvršbo večja od škode, ki bi zaradi odloga lahko nastala upniku in družbi B.I., d.o.o.. V zvezi s subjektivnim pogojem za odlog izvršbe se sodišče druge stopnje v izogib nepotrebnemu ponavljanju pridružuje dejansko in materialnopravno pravilnemu zaključku sodišča prve stopnje, da upnik glede na dejstvo, da je terjatev do dolžnika pridobil na podlagi pogodbe o prenosu terjatve v izterjavo oziroma zavarovanje svojih terjatev do družbe B.I., d.o.o., ni obremenjen z nastankom neposredne škode oziroma zmanjšanja premoženja v primeru odloga izvršbe. Ob tem ne gre spregledati tudi dejstva, da so dolžnikove nepremičnine obremenjene s hipotekami, ki presegajo vrednost obremenjenega premoženja in ki so po vrstnem redu pred poplačilom terjatve upnika. Prav tako je pri presoji odloga izvršbe potrebno upoštevati še odprt revizijski postopek in relativno slabo premoženjsko stanje upnika, ki bi v primeru uspešne revizije otežilo morebitno nasprotno izvršbo dolžnika. Upoštevajoč navedeno sodišče druge stopnje zaključuje, da je dolžnik uspel izkazati tako objektivni, kot tudi subjektivni pogoj za odlog izvršbe in da je posledično pritožba upnika v tem delu neutemeljena, odločitev sodišča prve stopnje o odlogu izvršbe pa pravilna.

17. Na tem mestu sodišče druge stopnje še pojasnjuje, da so vse pritožbene navedbe upnika, ki se nanašajo na eventualno škodo, ki bi jo z odlogom izvršbe lahko utrpela družba B.I., d.o.o. neutemeljene, saj imenovana družba ni stranka predmetnega izvršilnega postopka, škoda, ki lahko nastane zaradi odloga izvršbe, pa se mora nanašati neposredno na upnika in ne na nekoga tretjega (prvi odstavek 71. člena ZIZ). Glede na navedeno je za odločitev o odlogu izvršbe nepomembno tudi interno razmerje med upnikom in imenovano družbo (družinske vezi, poroštvo upnika, itd.), zato se sodišče druge stopnje do teh pritožbenih navedb ni podrobneje opredeljevalo (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Vse pritožbene navedbe o finančnem oziroma premoženjskem stanju dolžnika, ki jih upnik utemeljuje s podatki iz revije M., št. 11 iz meseca novembra 2011, s podatki o izplačilu dividend v letih od 2009 do 2011 in z dolžnikovo napovedjo za odmero dohodnine za leto 2011, pa predstavljajo nedovoljeno pritožbeno novoto, ki je neupoštevna (prvi odstavek 337. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

18. Nazadnje upnik kot materialnopravno napačno izpodbija še stališče sodišča prve stopnje, da lahko upnik zahteva varščino samo, kadar gre za odlog izvršbe na podlagi drugega odstavka 71. člena ZIZ. Pritožba upnika je v tem delu utemeljena, saj sodišče na upnikov predlog za odlog izvršbe postavi pogoj, da dolžnik zagotovi varščino v vseh primerih odloga izvršbe (tako po prvem, kot po drugem odstavku 71. člena ZIZ). Upoštevajoč navedeno se kot materialnopravno zmotno pokaže stališče sodišča prve stopnje, da o upnikovem predlogu za določitev varščine ni odločalo, ker je odlog izvršbe dovolilo v skladu s prvim odstavkom 71. člena ZIZ.

19. Sodišče prve stopnje bo tako v ponovljenem postopku moralo odločiti tudi o upnikovem predlogu za postavitev varščine, saj ima takšen predlog v primeru, da mu sodišče ugodi, dolžnik pa ne zagotovi varščine v roku, ki ga določi sodišče, pomembne posledice, ki se kažejo v zakonski domnevi, da je dolžnik predlog za odlog izvršbe umaknil (tretji odstavek 71. člena ZIZ). Pri tem bo moralo sodišče paziti tudi na določno opredelitev takšnega predloga po višini.

20. Glede na navedeno je sodišče druge stopnje pritožbi upnika ugodilo in izpodbijani sklep v II. točki izreka razveljavilo, zadevo pa v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, saj bi samo z neposredno odločitvijo poseglo v pravico strank do izjave (izjave dolžnika, ali bi s plačilom varščine bilo ogroženo njegovo preživljanje ali preživljanje njegovih družinskih članov) in pravnega sredstva (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

21. V skladu s tretjim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP in 15. členom ZIZ, je bilo odločitev o pritožbenih stroških upnika in dolžnika potrebno pridržati za končno odločbo.

Op. št. (1): Tako tudi sklep Višjega sodišča v Ljubljani III Cp 1804/2003 z dne 17. 12. 2003.