Jedro

Tožena stranka navaja, da bo pomoč tožniku lahko nudil očetov prijatelj v Kabulu in da v Kabulu obstajajo možnosti za izpolnjevanje osnovnih življenjskih potreb. S tem v zvezi pa sodišče ugotavlja, da na osebnem razgovoru tožena stranka tožniku ni postavila vprašanja, ali bi dejansko lahko živel pri tem prijatelju oziroma ali bi mu ta dejansko lahko nudil pomoč. Tožnik v tožbi zanika, da bi imel to možnost, saj trdi, da je tam shranil zgolj dokumente in da očetov prijatelj nima ne svoje hiše ne svoje mreže, da se je v Kabul preselil šele pred nekaj leti, da se boji za svoje življenje in da zato ni nujno, da sploh še živi v Kabulu. Ker tožena stranka ni postavila vprašanja, ali bi mu očetov prijatelj v primeru vrnitve dejansko lahko pomagal, je imel tožnik šele v tožbi možnost uveljavljati, da to ne bi bilo mogoče. Tožena stranka navaja tudi možnost pomoči organizacije IOM. Vendar pa je ta organizacija izrecno navedla, da projekt prostovoljnega vračanja in reintegracije ni namenjen notranji razselitveni alternativi, kot jo opredeljuje ZMZ-1 v 29. členu.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-487/2016/12 (1312-12) z dne 16. 12. 2016 odpravi ter se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite. V obrazložitvi odločbe navaja, kaj tožnik navedel v tožbi in kaj je povedal na osebnem razgovoru. V nadaljevanju tožena stranka pojasnjuje, da je tožnik o dogodkih, zaradi katerih je moral zapustiti izvorno državo, pripovedoval prepričljivo, podrobno, tekoče, brez razmislekov in zavlačevanja. Korektno je odgovarjal na vsa zastavljena vprašanja, ni se jim izogibal. Tožnik se je kar najbolj potrudil pri utemeljevanju svoje prošnje. Glede razlogov, zaradi katerih je bil prisiljen zapustiti izvorno državo, je mogoče ugotoviti, da so izjave skladne in jih tožena stranka sprejema za verodostojne. Tožnik je tekom postopka mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji zatrjeval, da je bil v izvorni državi zaposlen kot profesionalen vojak z zaposlitveno pogodbo za obdobje petih let. Svojo prošnjo za mednarodno zaščito utemeljuje s strahom pred preganjanjem s strani talibanov zaradi njegove zaposlitve ter njegove prijave nadrejenim, da je eden izmed vojakov vohunil za talibane, zaradi česar mu je vojak grozil, da ga bo ubil, če ne zapusti službe v vojski. V postopku je tudi uveljavljal, da je bil v izvorni državi preganjan zaradi svoje hazarske narodnosti in ker je šiit. Ko je odhajal domov v času službovanja v vojski, so ga ustavili talibani in ga vprašali, zakaj nima brade in zakaj ima poševne oči in potlačen nos. Dejali so mu, da ni musliman in da je nevernik. S tem v zvezi tožena stranka meni, da zgolj enkratna težava s strani talibanov ne dosega standarda preganjanja, kot izhaja iz 26. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1). V postopku je tožnik tudi navedel, da so v času njegovega službovanja v vojski talibani prihajali k očetu in ga prepričevali, naj ga pokliče iz vojske. Obiski so bili pogosti. Ko je enkrat prišel domov, so prišli talibani, da bi ga odpeljali. Bilo je ponoči, a mu je uspelo pobegniti skozi druga vrata. Uredil si je prevoz in se odpeljal v Kabul, kjer je nekaj časa bival. Prijatelj, ki ga je poznal in je bil tudi zaposlen v vojski, mu je dejal, da ga bodo talibani iskali tudi v Kabulu. V Kabulu je stanoval pri očetovem prijatelju ali pa pri študentih, ki so bili iz njegovega območja. Tožnik je tudi povedal, da talibani na njegovo družino niso streljali, pač pa so grozili, da bodo posledice, če se jim ne bo pridružil. V enem primeru so staršem vzeli denar v višini 7.000 do 8.000 afgancev. Zahtevali so tudi hrano.

2. Tožena stranka zaključuje, da bi bila za tožnika vrnitev v domači kraj v okraju Malestan v provinci Ghazni neprimerna, saj bi lahko imel težave s strani talibanov zaradi svoje zaposlitve v vojski. Vendar pa iz informacij o izvorni državi sledi, da lahko manj pomemben posameznik zbeži z območja in se preseli na varnejše območje in se tako izogne napadom upornikov. Tožena stranka je tudi sama pridobila informacije o izvorni državi, ki jih v nadaljevanju podrobno citira. Tožena stranka meni, da so pristojni organi po tožnikovi prijavi, ko jim je povedal, da je en vojak vohun talibanov, hitro in ustrezno ukrepali, opravili zaslišanje in temeljito preiskavo, ki je pokazala, da vojak ni vohun. Omenjeni vojak se ne bi vrnil nazaj v vojsko, če bi preiskava pokazala, da sodeluje s talibani. Iz zbranih poročil sicer izhaja, da imajo talibani sistem infiltriranja v vojsko in da je ta sistem zelo prefinjen, vendar pa so v konkretnem primeru organi ustrezno ukrepali in opravili zaslišanje in temeljito preiskavo, ki je pokazala, da vojak ni vohun talibanov. Tožena stranka tudi ni uspela najti nobene informacije, da bi bile zoper osebo, ki je predčasno prekinila zaposlitveno pogodbo v vojski, uvedene sankcije, ali da bi takšna oseba lahko utrpela kakšne druge posledice zaradi samovoljne prekinitve pogodbe v vojski. Informacije o izvorni državi sta toženi stranki posredovala tudi tožnik in pooblaščenec. Tožena stranka ugotavlja, da tožnikove navedbe o delovanju organiziranosti in rekrutiranju afganistanske nacionalne vojske ustrezajo informacijam o izvorni državi. Tožnik je korektno pojasnil okoliščine njegovega vstopa in usposabljanja za delo v vojski, prav tako je predložil vojaško izkaznico in bančno izkaznico, na katero je prejemal mesečno plačilo, ter dovoljenje za dopust in potrdilo o vojaškem izobraževanju. Tožena stranka ugotavlja, da je iz informacij o izvorni državi mogoče zaslediti, da osebam, ki jih talibani obtožijo za vohune, preti velika nevarnost pred napadi na območjih pod stalnim nadzorom talibanov. Zelo pogosto pa je posledica smrt obtožene žrtve. Zaradi navedenega je tožena stranka ocenila, da bi bila za tožnika vrnitev v domači kraj neprimerna in da bi tožnik lahko imel težave s strani talibanov zaradi svoje zaposlitve v vojski. Vendar pa iz informacij sledi, da se lahko tak posameznik preseli na varnejše območje. Talibani zelo verjetno ne bodo iskali manj pomembnih ljudi v Kabulu, saj napadajo le znane, pomembne ali vplivne ljudi. Tožena stranka meni, da bi se tožnik lahko vrnil v Kabul. Tam že več let živi očetov prijatelj, pri katerem je tožnik že živel nekaj časa, preden je zapustil izvorno državo.

3. Tožena stranka je tudi ugotavljala, ali tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje subsidiarne oblike zaščite. V okviru subsidiarne zaščite na podlagi informacij o izvorni državi ni mogoče zaključiti, da bo tožnik soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo v smislu 1. in 2. alineje 28. člena ZMZ-1. Tožnik je bil vojak brez čina in kot tak povsem neznana oseba. Talibani pa v Kabulu napadajo le znane, pomembne ali vplivne ljudi. Tožena stranka na podlagi informacij o izvorni državi zaključuje, da varnostna situacija v mestu ni takšna, da bi predstavljala resno grožnjo za posameznega civilista. Situacija ni taka, da bi obstajali utemeljeni razlogi za prepričanje, da bi bil civilist s prisotnostjo na tem območju soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo v smislu resne in individualne grožnje za njegovo življenje ali osebnost zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada. Tožena stranka je preučila tudi možnost življenja v Kabulu po vrnitvi tožnika v izvorno državo. Iz poročila Danske službe za priseljevanje izhaja, da se v Kabulu nahajajo vse etnične skupine in da si mladi fantje pogosto najdejo svojo skupnost, ko pridejo v mesto in slednja nove prišleke vključuje v svoje vrste in jim zagotavlja zaščito. V primerjavi s samskimi ženskami in družinami imajo samski mladi moški boljše možnosti, da najdejo zaposlitev in preživijo v Kabulu. V Kabulu bo imel tožnik na voljo podporo očetovega prijatelja, pri katerem je že živel. Tožnik bi se lahko vrnil v Kabul, ki je pod nadzorom vlade, kjer že več let živi očetov prijatelj, glede na informacije pa obstajajo tudi možnosti za izpolnjevanje osnovnih življenjskih potreb. Poleg tega je tožena stranka pridobila informacije, da v Republiki Sloveniji Mednarodna organizacija za migracije (IOM) izvaja projekt Prostovoljno vračanje tujcev iz Republike Slovenije in reintegracijski programi v državi vrnitve tujcev.

4. Tožnik v tožbi meni, da izpolnjuje pogoje za priznanje statusa begunca. Tožena stranka dejanskega stanja ni razčistila v celoti, saj ni obrazložila nobenega od izključitvenih razlogov iz 31. člena ZMZ-1. Tožena stranka ni preverila izjave tožnika, da mu grozi zaporna kazen, ker je samovoljno zapustil vojsko, grozi pa mu tudi smrt s strani talibanov. Izpodbijana odločba ne vsebuje nobenih podatkov v konkretnem primeru o delovanju policije, o organizaciji vojske pa kot vir navaja Wikipedio. V zvezi z navedbo v odločbi, da so ga talibani ustavili na poti domov le enkrat, tožnik navaja, da je tožena stranka spregledala, da je preganjanje tožnika treba upoštevati v kombinaciji z hazarsko narodnostjo in pripadnostjo vojski. Tožnik se tudi ne strinja z oceno, da so njegove navedbe neprepričljive v delu, ko pravi, da je ponoči ušel iz hiše, ko so prišli talibani. Tožnika ni mogoče obravnavati kot manj pomembno osebo, ki je talibani ne bi iskali. Tožnik je predstavljal nadpovprečen trn v peti talibanskim silam, zato ga ne gre obravnavati po splošnem kriteriju Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP). Četudi mu ne bi sledili v Kabul, bi lahko nadlegovali njegovo družino. Glede očitka tožene stranke, kako mu je lahko vojak, ki mu je grozil, sploh grozil, če ni govoril jezika, pa tožnik pojasnjuje, da ga v tej smeri tožena stranka ni ničesar vprašala. Če bi ga, bi pojasnil, da je z njim govoril v jeziku dari in ne paštu. Tega vojaka je poznal le po številki, po imenu pa ga ni spraševal, saj ni navada, da sprašuješ po imenu. Nadalje tožnik podrobno pojasnjuje, kaj je potrebno upoštevati pri presoji, ali je možna notranja razselitev. Uradna oseba ni pravilno presojala možnosti notranje razselitve. Tožnik je brez denarja, Kabul pa je drago mesto. Čeprav tožena stranka omenja, da ima tožnik tam očetovega prijatelja, pa je treba pojasniti, da to ne drži, saj je tožnik tam samo shranil dokumente. Očetov prijatelj nima niti svoje hiše niti svoje mreže in se je v Kabul preselil šele pred nekaj leti in tudi on se boji za svoje življenje, zato ni nujno, da danes sploh še živi v Kabulu. Tožnik nima nobene ustrezne socialne mreže, ki bi mu lahko pomagala. Tožnik nima formalne izobrazbe in ima zato omejene zaposlitvene možnosti. Pričakovati je, da ne bi našel zaposlitve, s katero bi podpiral sebe in družino. Razen tega v Kabulu ni varen, to pa tako zaradi talibanov kot zaradi vlade. Beži pred obema. Vojsko je zapustil predčasno, zaradi česar mu grozi kazen. Obstaja velika možnost, da bi pristal v taborišču, tam pa so razmere tako slabe, da ne zadoščajo standardom 3. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah (EKČP). Vrhovno sodišče je sodbi št. I Up 282/2014 posebej opozorilo na primer razselitve v begunsko taborišče, v katerem mora biti prosilcu zagotovljen njegov individualiziran delež dobrin za zadovoljitev njegovih najosnovnejših potreb, kot so hrana, higiena, zavetje, ob hkratnem upoštevanju njegovih osebnih okoliščin. Te ocene tožena stranka ni naredila. Pričakovane nastanitve prosilcev v Kabul ni razlagala na način, ki bi bil skladen s prepovedjo nečloveškega in ponižujočega ravnanja. Štela je za zadostno, da se bo tožnik v Kabulu lahko sam znašel, kar pa ne drži. Nadalje tožnik med drugim našteva, kaj izhaja iz informacij o izvorni državi, ki so jih predložili pooblaščenci tožnika. Informacij, ki jih je tožena stranka presojala sama, nikoli ni predložila tožniku v mnenje. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi ter mu prizna mednarodno zaščito, podrejeno pa, naj jo odpravi in vrne zadevo v ponovno odločanje.

5. Tožena stranka se v odgovoru na tožbo sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe in uveljavljeno sodno prakso ter meni, da je odločba zakonita in pravilna, zato pri njej vztraja. Predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

6. Tožba je utemeljena.

7. Tožnik je v obravnavani zadevi kot razloge, zaradi katerih je zapustil izvorno državo, navajal, da je bil preganjan kot Hazar, pri čemer je omenjal dogodek, ki se mu je zgodil, ko so ga talibani ustavili na poti domov, razen tega pa je tudi uveljavljal, da je ogrožen s strani talibanov, saj je bil poklicni vojak v afganistanski vojski, talibani pa so grozili, da naj zapusti vojsko in se jim pridruži, ogroženega pa se počuti tudi v Kabulu, saj mu je prijatelj rekel, da ga bodo talibani iskali tudi tam.

8. V zvezi z navedenim sodišče ugotavlja, da je med strankama sicer sporno, ali je možno govoriti o preganjanju iz razloga, ker je tožnik hazarske narodnosti. Ne glede na navedeno pa med njima ni sporno, da se tožnik zaradi utemeljenega strahu pred talibani ne more vrniti na območje, kjer je prej živel, to je v okraju Malestan v provinci Ghazni. To je ugotovila tudi tožena stranka v izpodbijani odločbi.

9. Sporno je v tej zadevi po mnenju sodišča predvsem vprašanje, ali bi tožnik res lahko živel v drugem delu svoje izvorne države, konkretno v Kabulu, kot je ugotovila tožena stranka in pri tem pojasnjevala, da tam za njega ni razlogov za utemeljen strah pred preganjanjem.

10. Skladno z prvim odstavkom 29. člena ZMZ-1 namreč pristojni organ prošnjo v skladu s 3. alinejo prvega odstavka 49. člena tega zakona zavrne kot neutemeljeno, če prosilec ne potrebuje mednarodne zaščite, ker v delu izvorne države ni razlogov za utemeljen strah pred preganjanjem ali utemeljeno tveganje, da utrpi resno škodo, ali ima dostop do zaščite pred preganjanjem ali resno škodo pri subjektih zaščite, na način, določen v 25. členu tega zakona, in če v ta del države lahko varno in zakonito potuje, ter ima dostop do tega dela države in če se od njega lahko razumno pričakuje, da se bo v njem nastanil. Pri ugotavljanju možnosti notranje zaščite pristojni organ upošteva splošne okoliščine, ki prevladujejo v tem delu države in osebne okoliščine prosilca (drugi odstavek 29. člena ZMZ-1). Torej je v tem upravnem sporu sporno, ali se tožnik brez nevarnosti, da bo utrpel resno škodo, lahko vrne v izvorno državo Afganistan, in sicer z notranjo razselitvijo v Kabul, pri čemer mora biti izkazano, da so za to izpolnjeni pogoji iz 29. člena ZMZ-1. 11. V zvezi z notranjo zaščito je Vrhovno sodišče RS v sklepu št. I Up 282/2014 navedlo, da iz sodne prakse ESČP izhaja, da je v postopku notranje razselitve treba ugotoviti, ali so izpolnjeni naslednji pogoji: 1. ali lahko posameznik varno potuje na alternativno - relevantno območje, 2. ali lahko pričakuje, da bo tam sprejet in 3. ali se lahko tam nastani. Test razumnosti se nanaša na nastanitev, zajema pa oceno, ali je od prosilca, glede na splošne razmere v delu države, kamor bo razseljen, in njegove osebne okoliščine, mogoče pričakovati, da se bo tam nastanil (ustalil) oziroma bo kraj nastanitve zaradi nečloveških in ponižujočih razmer prisiljen zapustiti. V okviru tega testa je treba ugotoviti, ali so glede prosilca v kraju razselitve izpolnjeni naslednji pogoji: varnost in zaščita, spoštovanje osnovnih človekovih pravic in možnost ekonomskega preživetja ob upoštevanju njegovih osebnih okoliščin. Pojem nastanitve po tolmačenju Evropskega sveta za begunce in izgnance zajema tudi možnost ekonomskega preživetja na območju razselitve ob upoštevanju osebnih okoliščin prosilca. Če gre za razselitev v begunsko taborišče, je treba prosilcu zagotoviti njegov individualiziran delež dobrin za zadovoljitev njegovih najosnovnejših potreb, kot so hrana, higiena, zavetje, ob hkratnem upoštevanju njegovih osebnih okoliščin (točka 9 obrazložitve). Za odločitev, ali so izpolnjeni pogoji za prosilčevo notranjo razselitev, ne zadostuje zgolj hipotetična domneva, da si bo sam priskrbel bivališče ter poskrbel za svojo socialno in ekonomsko varnost, oziroma, da si bo kot mlad moški lahko našel delo in preživel. Treba je ugotoviti, ali je praviloma v mestu razselitve omogočena ekonomska in socialna eksistenca vsaj v obsegu, ki presega prag kršitve 3. člena EKČP (točka 10 obrazložitve).

12. Sodišče meni, da tožena stranka pri presoji možnosti notranje zaščite ni upoštevala vseh navedenih kriterijev. Tožena stranka navaja, da bo pomoč tožniku lahko nudil očetov prijatelj v Kabulu in da v Kabulu obstajajo možnosti za izpolnjevanje osnovnih življenjskih potreb (stran 24 izpodbijane odločbe). S tem v zvezi pa sodišče ugotavlja, da na osebnem razgovoru tožena stranka tožniku ni postavila vprašanja, ali bi dejansko lahko živel pri tem prijatelju oziroma ali bi mu ta dejansko lahko nudil pomoč. Tožnik v tožbi zanika, da bi imel to možnost, saj trdi, da je tam shranil zgolj dokumente in da očetov prijatelj nima ne svoje hiše ne svoje mreže, da se je v Kabul preselil šele pred nekaj leti, da se boji za svoje življenje in da zato ni nujno, da sploh še živi v Kabulu. Ker tožena stranka ni postavila vprašanja, ali bi mu očetov prijatelj v primeru vrnitve dejansko lahko pomagal, je imel tožnik šele v tožbi možnost uveljavljati, da to ne bi bilo mogoče. Tožena stranka pred svojo odločitvijo tožniku ni dala možnosti, da se o tem izjasni, čeprav odločba temelji na predpostavki, da mu bo lahko očetov prijatelj nudil pomoč. S tem je bilo po mnenju sodišča kršeno načelo zaslišanja stranke, določeno v 9. členu Zakona o splošnem upravnem postopku.

13. Tožena stranka navaja tudi možnost pomoči organizacije IOM. Vendar pa bi se pri tem morala opredeliti do odgovorov te organizacije o tem, da ta organizacija sicer res izvaja projekt pomoči prostovoljnega vračanja, vendar pa pomaga predvsem pri organiziranju poti (informiranju o programu), nudi asistenco pri pripravi vračanja in ob odhodu na letališče, nudi žepnino v znesku 500,00 EUR in asistenco pri tranzitu ter sprejem v državi vrnitve. IOM omenja tudi sredstva za začasno nastanitev, zdravstveno oskrbo in izobrazbo. Vendar pa je ta organizacija tudi izrecno navedla, da projekt prostovoljnega vračanja in reintegracije ni namenjen notranji razselitveni alternativi, kot jo opredeljuje ZMZ-1 v 29. členu. Navedeno je tudi, da v Afganistanu ni begunskih centrov, kjer bi imeli prosilci zagotovljene najosnovnejše potrebe. Tožena stranka bi se morala določneje opredeliti do tega, kje v Kabulu bi tožnik dejansko lahko živel. O presoji notranje razselitve bi morala upoštevati tudi, ali obstaja možnost ekonomskega preživetja v skladu s smernicami, ki jih je podalo Vrhovno sodišče RS v omenjenem sklepu št. I Up 282/2014 in jih je sodišče povzelo v tej sodbi.

14. V ponovljenem postopku se bo potrebno opredeliti do tega, ali je razumno pričakovati, da se bo tožnik naselil v Kabulu, kar vsebuje tudi oceno, ali mu je v mestu razselitve omogočena osnovna ekonomska in socialna eksistenca.

15. Sodišče je odločilo na podlagi 4. in 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1. Ker je sodišče odločbo odpravilo zaradi kršitev pravil postopka iz napačne uporabe materialnega prava (29. člena ZMZ-1) se do vseh tožbenih navedb ni opredeljevalo.