Jedro

Enako nerazumljiva je tudi pritožbena navedba, da izvedensko mnenje ne daje podlage za argumentiranje obdolženčeve krivde ter da bi lahko bilo kvečjemu dokaz, da obdolženi ni kriv. Izvedenec dr. B.R. je namreč s stopnjo popolne gotovosti ugotovil, da so vsi podpisi "S.M." na dokumentu Potrdilo o prejemu plačila originalni, torej napisani s strani iste osebe, pri čemer obdolženi po prejemu tega mnenja ni več osporaval, da so podpisi njegovi, Nacionalni forenzični laboratorij pa je ovrgel zagovor obdolženca, da so posamezni deli Potrdila o prejemu plačila bili izpisani naknadno, ker ni zaznati sledi tiskanja v več korakih. Zato ni jasno, kako bi naj ti izvedenski mnenji ne dali podlage za argumentiranje obdolženčeve krivde, kot to navaja zagovornik v pritožbi.

Izrek

I. Pritožba zagovornika obdolženega S.M. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženec se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče na Ptuju je s sodbo I K 2349/2015 z dne 12. 2. 2018 obdolženega S.M. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu po 57. členu KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, s katero mu je določilo kazen devet mesecev zapora in preizkusno dobo treh let. Po drugem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je oškodovanca D.I. s celotnim premoženjskopravnim zahtevkom v znesku 7.200,00 EUR napotilo na pravdo. Po četrtem odstavku 95. člena ZKP je obdolženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke II. odstavka 92. člena istega zakona. Po prvem odstavku 94. člena ZKP pa je obdolženi dolžan poravnati krivdno nastale stroške v znesku 16,65 EUR.

2. Proti tej sodbi se je pritožil obdolžencev zagovornik zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona in zmotne ugotovitve dejanskega stanja, s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe in odloči, da stroški obdolženega in njegovega zagovornika bremenijo proračun, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje, njega pa povabi na sejo pritožbenega senata.

3. Pritožbeno sodišče predlogu zagovornika, da ga obvesti o seji pritožbenega senata, ni ugodilo iz razloga, ker je odločalo o pritožbi zoper sodbo, ki jo je izdalo sodišče prve stopnje po skrajšanem postopku. V takem primeru pa po določbi 445. člena ZKP o seji svojega senata pritožbeno sodišče stranke obvesti samo, če predsednik senata ali senat spozna, da bi bila navzočnost strank koristna za razjasnitev stvari. Taka ugotovitev ni bila sprejeta, zagovornik pa svojega predloga, da se ga obvesti o seji, ni z ničemer utemeljil in torej ni pojasnil, zakaj bi bila navzočnost strank na seji koristna za razjasnitev stvari.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po stališču pritožbe je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbo kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker izpodbijana sodba v pretežnem delu temelji na nejasnih razlogih, ki so v pretežni meri s seboj v nasprotju. Zatrjevane kršitve, torej kateri razlogi napadene sodbe bi naj bili nejasni in kateri razlogi bi naj bili v nasprotju s seboj, ob tem pa tudi, ali gre za razloge o odločilnih dejstvih, zagovornik v pritožbi z ničemer ne obrazloži. Neobrazložene pritožbe pa ni mogoče preizkusiti, sicer pa pritožbeno sodišče tudi pri uradnem preizkusu napadene sodbe (1. točka prvega odstavka 383. člena ZKP) zatrjevane kršitve ni ugotovilo.

6. Povsem neobrazložen je tudi pritožbeni razlog kršitve kazenskega zakona. S čim bi naj sodišče prve stopnje kršilo kazenski zakon in za katero konkretno kršitev iz 372. člena ZKP bi naj šlo, iz pritožbe ni razbrati, pa je zato pritožba, tudi kar zadeva ta pritožbeni razlog, brez vsakršne podlage in zato neutemeljena.

7. Pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja pa pritožba sicer obrazloži, vendar njenemu zatrjevanju, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje obravnavanega kaznivega dejanja ugotovilo zmotno, ni mogoče pritrditi. Prvostopno sodišče je namreč razjasnilo vsa odločilna dejstva, zagovor obdolženca in izvedene dokaze pa pravilno ocenilo ter na tej podlagi zanesljivo ugotovilo, da je obdolženi storil očitano kaznivo dejanje in da je zanj tudi krivdno odgovoren. V obrazložitvi napadene sodbe je navedlo tehtne in prepričljive razloge, s katerimi je utemeljilo prvostopni krivdni izrek in pritožbeno sodišče z njimi v celoti soglaša ter jih sprejema kot pravilne in se v izogib ponavljanju nanje tudi sklicuje glede na to, da pritožba ne prinaša ničesar novega in nič takega, kar bi povzročilo dvom v pravilnost na prvi stopnji sprejetih dejanskih ugotovitev in pravnih zaključkov.

8. Trditev pritožbe, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev skoraj v celoti oprlo na pomanjkljive izpovedbe domnevnih oškodovancev, ni pravilna. Izpovedbe obeh oškodovancev je namreč sodišče prve stopnje pravilno ocenilo kot med seboj skladne, logično sprejemljive, predvsem pa v ključnih elementih potrjene z izpovedbami preostalih, v dokaznem postopku zaslišanih prič, ki jih navaja v točki 7 obrazložitve sodbe, poleg tega pa tudi potrjene z listinsko dokumentacijo, predvsem s Potrdilom o prejemu plačila, iz katerega je razvidno, da sta oškodovanca obdolžencu v celoti poravnala dogovorjeno kupnino za osebni avto BMW 730 D, za katerega jima je obdolženi obljubil, da bo po prejeti kupnini poskrbel za prepis lastništva na vozilu, pri čemer je verodostojnost podpisov obdolženca na navedenem potrdilu, s katerim je obdolženi potrdil prejem posameznih zneskov v gotovini in zneskov, izvršenih s kompenzacijami, s stopnjo popolne gotovosti potrdil izvedenec za preiskavo rokopisov in podpisov dr. B.R., nepotvorjenost navedenega dokumenta pa Nacionalni forenzični laboratorij z ugotovitvijo, da je celoten dokument natisnjen na istem tiskalniku in da ni zaznati sledi tiskanja spornega dokumenta v več korakih. Z navedenimi dokazi je bil v celoti ovržen zagovor obdolženca, v katerem je naprej osporaval, da so podpisi na Potrdilu o prejemu plačila njegovi, po prejemu mnenja izvedenca dr. B.R. pa temu, da je dokument pristen. Ovržen je bil tudi njegov zagovor, da Potrdilo o prejemu plačila predstavlja realizacijo plačil iz nekega drugega poslovnega razmerja z oškodovancema in da z njune strani za osebni avtomobil ni prejel nobenega denarja, pri čemer je priča B. izpovedal, da je vsebinsko identičen dogovor za obravnavano vozilo pred tem sam sklenil z obdolženim in ga je že po izvršenem plačilu nekaj obrokov doletela enaka usoda kot oškodovanca, ki sta obdolžencu izplačala kupnino v dogovorjeni višini, obdolženi pa ni poskrbel za prepis lastništva na enega izmed njiju. Pravilno je tudi ugotovilo obstoj goljufivega namena pri obdolžencu, ki je obstajal že pri sklenitvi dogovora z oškodovancema dne 12. 1. 2012, pri čemer je utemeljeno izhajalo iz dejstva, da obdolženi leasing obrokov za vozilo v obdobju od 12. 1. 2012 do 20. 8. 2012 ni poravnal, čeprav je z denarjem, ki mu je bil izročen s strani oškodovancev, razpolagal in jima je zatrjeval, da leasing obroke redno plačuje, zatem pa tega ni storil niti na poziv leasingodajalca, ki mu je zato vozilo odvzel. Čeprav je bila kupnina, ki jo je dogovoril z oškodovancema, v celoti plačana 20. 8. 2012, kar je s svojim podpisom potrdil na že navedenem Potrdilu o prejemu plačila, kar je razvidno iz izvirnika te listine (l. št. 58), pa ni storil ničesar v smeri, da se opravi prepis lastništva vozila na oškodovanca, za kar se je zavezal da bo storil po prejemu kupnine in s čemer ju je zapeljal v zmoto, da sta mu na način, razviden iz Potrdila o prejemu plačila plačala kupnino za vozilo, zatem pa ostala brez vozila in plačane kupnine.

9. Pritožba navedenih ugotovitev sodišča prve stopnje ne more z ničemer omajati. Pritožbena navedba, da obstaja „vsaj utemeljen sum, da tega ni storil“, kar ob upoštevanju ustavne domneve nedolžnosti in zahtevane stopnje gotovosti za izrek obsodilne sodbe pomeni, da bi obdolženega bilo potrebno oprostiti obtožbe, je nerazumljiva, predvsem pa v nasprotju z dejanskim stanjem, ki ga je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo in na osnovi katerega je utemeljeno zaključilo, da je obdolženi storil očitano mu kaznivo dejanje na način in v okoliščinah, kot je to razvidno iz opisa kaznivega dejanja v krivdnem izreku prvostopne sodbe.

10. Enako nerazumljiva je tudi pritožbena navedba, da izvedensko mnenje ne daje podlage za argumentiranje obdolženčeve krivde ter da bi lahko bilo k večjemu dokaz, da obdolženi ni kriv. Izvedenec dr. B.R. je namreč s stopnjo popolne gotovosti ugotovil, da so vsi podpisi „S.M.“ na dokumentu Potrdilo o prejemu plačila originalni, torej napisani s strani iste osebe, pri čemer obdolženi po prejemu tega mnenja ni več osporaval, da so podpisi njegovi, Nacionalni forenzični laboratorij pa je ovrgel zagovor obdolženca, da so posamezni deli Potrdila o prejemu plačila bili izpisani naknadno, ker ni zaznati sledi tiskanja v več korakih. Zato ni jasno, kako bi naj ti izvedenski mnenji ne dali podlage za argumentiranje obdolženčeve krivde, kot to navaja zagovornik v pritožbi. Sicer pa pri takem sklepanju zagovornik izhaja iz primera, če bi se ugotovilo, da so tabele v za obrambo spornem Potrdilu o prejemu plačila, ponarejene oz. prikrojene, kar pa ni bilo ugotovljeno in je zato sklepanje v nakazani smeri povsem irelevantno. Nejasna je tudi pritožbena navedba, da bi v primeru, ko bi šlo za dejansko prodajo, kupnina lahko bila brez večjih težav poravnana leasingodajalcu. Oškodovanca sta kupnino izročila obdolžencu, ta pa se je zavezal, da bo po prejemu celotne kupnine poskrbel, da bo lastništvo na vozilu prešlo na enega izmed oškodovancev. Glede na to, da je dokazano, da sta oškodovanca poravnala kupnino, so brez vsakršne teže pritožbena izvajanja, da sta bila v kritičnem času brez zaposlitve in brez kakršnih koli sredstev za preživljanje. Priče, ki jih navaja sodišče točki 7 obrazložitve napadene sodbe, so potrdile tisti del izpovedb obeh oškodovancev, v katerih sta slednja pojasnjevala potek registracije in zavarovanja vozila, ko je bilo v njuni uporabi ter ovrgle zagovor obdolženca v tem delu, pa so zato pritožbene navedbe, zakaj je sodišče prve stopnje svoje dejanske ugotovitve oprlo tudi na njihove izpovedbe, če o samem dogovarjanju niso vedele povedati ničesar, neutemeljene. S svojimi izpovedbami so namreč priče potrdile verodostojnost izpovedb obeh oškodovancev (K.M., Z.K., I.J.). Pritožba še navaja, da kljub izredni neselektivnosti spisa ni neobjektivnih, posebej pa ne subjektivnih znakov, da bi obdolženi storil očitano kaznivo dejanje, pri tem pa ne pojasni, za kakšno neselektivnost spisa bi naj šlo, v preostalem pa jo kot neutemeljeno zavračajo pravilni razlogi napadene sodbe, s katerimi so obrazloženi vsi zakonski znaki obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, kakor tudi njegova krivda v obliki direktnega naklepa.

11. Okoliščina, da sta oškodovanca prodala svojo terjatev, na obstoj kaznivega dejanja in krivdo obdolženca nima prav nobenega vpliva, pa tudi ne na njun status oškodovancev, pa so zato pritožbena izvajanja v tej smeri nesprejemljiva. Zmotno pa je tudi sklepanje pritožbe, da predmetni kazenski postopek služil zgolj za pretvezo, da bi oškodovanca izsilila protipravno premoženjsko korist od obdolženca v civilnem sporu, saj ob dejstvu, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je obdolženi storil kaznivo dejanje kot se mu očita in z njegovo storitvijo povzročil oškodovancema škodo, ki je razvidna iz opisa kaznivega dejanja, takim pritožbenim izvajanjem ni mogoče pritrditi.

12. Po obrazloženem, in ker pritožba tudi v preostalem ne navaja ničesar, kar bi povzročilo dvom v pravilnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja je pritožba zagovornika, podana zoper prvostopni krivdni izrek neutemeljena.

13. Odločbe o kazenski sankciji pritožba ne graja, pritožbeno sodišče pa je napadeno sodbo, glede na uveljavljene pritožbene razloge in skladno z določbo 386. člena ZKP, preizkusilo tudi v tem delu. Pri tem je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje obdolžencu ob pravilnem vrednotenju teže storjenega kaznivega dejanja, stopnje obdolženčeve krivde, okoliščin, v katerih je kaznivo dejanje storil ter olajševalnih in obteževalnih okoliščin, ki jih je pravilno ocenilo, izreklo po vrsti in višini primerno in pravično kazensko sankcijo.

14. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče, ki pri uradnem preizkusu napadene sobe ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti (prvi odstavek 383. člena ZKP), o pritožbi zagovornika odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe (člen 391. ZKP).

15. Iz enakih razlogov kot sodišče prve stopnje, ker je obdolženec prejemnik socialne pomoči, je pritožbeno sodišče obdolženca oprostilo plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka (prvi odstavek 98. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP).