Jedro

V obravnavanem primeru gre za situacijo imenovanja tožnika v uradniški naziv iste stopnje zaradi drugačnega poimenovanja uradniškega naziva na delovnem mestu, na katerega je tožnik premeščen. Ker je imenovanje v drug naziv pogoj za izvrševanje nalog na delovnem mestu, na katerega je bil tožnik premeščen, oba naziva pa sta iste stopnje, je upravni organ ravnal pravilno, ko je tožnika z izpodbijano odločbo imenoval v naziv policist I. Oba naziva, tako prejšnji kot sedanji, sta namreč enake stopnje.

Odločitev o zakonitosti odločbe o premestitvi tožnika na drugo delovno mesto, kar tožnik v bistvu ugovarja v tožbi, ni stvar tega postopka, temveč je to predmet postopka, ki teče pred delovnim sodiščem.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je generalni direktor Policije odločil, da se tožnika z dnem premestitve imenuje v uradniški naziv XIII. stopnje: policist I. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je bil tožnik imenovan v uradniški naziv XIII. stopnje: kriminalist specialist I. Ker je bilo ugotovljeno, da izpolnjuje pogoj za premestitev na drugo delovno mesto, se zaradi drugačnega poimenovanja uradniškega naziva na tem delovnem mestu imenuje v uradniški naziv, kot je navedeno v izreku odločbe.

2. Komisija za pritožbe iz delovnega razmerja Vlade Republike Slovenije je kot pritožbeni organ pritožbo tožnika zoper izpodbijano odločbo zavrnila kot neutemeljeno. V obrazložitve navaja, da je bil tožnik zaradi premestitve na delovno mesto policist – kriminalist imenovan v naziv XIII. stopnje: policist I. Pred tem je opravljal naloge v nazivu XIII. stopnje: kriminalist specialist I. V skladu s 84. členom Zakona o javnih uslužbencih (ZJU) uradnik izvršuje naloge v nazivu, pri čemer je po določbi 79. člena ZJU ustrezen uradniški naziv pogoj za zasedbo delovnega mesta. Ker je tožnik ohranil naziv iste stopnje, je odločitev organa prve stopnje pravilna. Predmet tega postopka je imenovanje tožnika v naziv policist I in ne premestitev na delovno mesto, zato se tožena stranka o ugovorih v zvezi s premestitvijo ne more opredeliti. Pri tem gre za dva ločena, a hkrati povezana postopka, saj mora uradnik ob premestitvi izpolnjevati vse pogoje, torej tudi pogoj ustreznega uradniškega naziva. Sporna odločitev pa tudi ne pomeni posega v že pridobljene pravice, saj ZJU dopušča enostranski poseg delodajalca v pogodbo o zaposlitvi s premestitvijo, posledica takega zakonsko dopustnega posega pa je tudi imenovanje v drug naziv. Izhodiščni plačni razred je odvisen od naziva, kar pomeni, da je tudi plača tožnika vezana na naziv, v katerem opravlja delo na uradniškem delovnem mestu, zato tudi plača oziroma izhodiščni plačni razred ne pomeni pridobljene pravice.

3. Tožnik v tožbi nasprotuje premestitvi na drugo delovno mesto, ker premestitev, za katero ni bilo utemeljenih razlogov, po njegovem mnenju ni bila izvedena v skladu z veljavno delovno pravno zakonodajo. V zvezi s preimenovanjem naziva navaja, da je prvostopni sklep nezadostno oziroma neustrezno obrazložen, zaradi česar se sklepa ne da preizkusiti. Tako ni navedeno za kakšne pogoje sploh gre, saj so bili razlogi za premestitev pavšalno, neobrazloženo in nepreverljivo navedeni. Tožnik namreč ni podpisal nobenega aneksa v zvezi s premestitvijo, zato ob izdaji sklepa na prvi stopnji sploh ni vedel o kakšni premestitvi je govora. Prav tako je tudi jasna sodna praksa, da je delodajalec dolžan navesti vse razloge za premestitev, ki morajo biti realni in objektivno preverljivi. Enako velja glede pogojev, ki zahtevajo spremembo naziva. Izpodbijana odločba pa je nezakonita tudi iz razloga, ker gre za očitno enostransko spreminjanje določil pogodbe o zaposlitvi, ki tožniku neutemeljeno in nepošteno jemljejo že pridobljene pravice. Predlaga, da sodišče odločbi organa prve in druge stopnje kot nezakoniti razveljavi oziroma odpravi. Prav tako zahteva povrnitev stroškov postopka.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo pojasnjuje, da je tožnik pred premestitvijo opravljal naloge na delovnem mestu kriminalist - specialist v uradniškem nazivu XIII. stopnje kriminalist - specialist I. V skladu z veljavnim Aktom o notranji organizaciji, sistemizaciji, delovnih mestih in nazivih v Policiji z dne 28. 7. 2008 se delo na novem delovnem mestu policist - kriminalist opravlja v nazivu XIII. stopnje policist I. Ker je torej na delovnem mestu, na katerega je bil tožnik premeščen, drugačno poimenovanje uradniškega naziva kot na prejšnjem delovnem mestu, je bilo treba tožnika z dnem premestitve imenovati v ustrezen uradniški naziv, ki je pogoj za zasedbo novega delovnega mesta. Za zakonitost premestitve uradnika je bistveno, da se ga premesti na uradniško delovno mesto, kjer se naloge opravljalo v nazivu iste stopnje (147. člen ZJU). Zakonitost premestitve na drugo delovno mesto pa ni del dejanskega stanja in imenovanja v naziv. Predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

5. Tožnik v pripravljalnih vlogah vztraja pri svojem zahtevku. Nezakonitost njegove prerazporeditve na drugo delovno mesto je bila pravnomočno ugotovljena s sodbo Delovnega sodišča v Mariboru, opr. št. Pd 386/2017 v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča, opr. št. Pdp 4/2018 z dne 28. 3. 2018, zaradi česar je treba odpraviti tudi odločitev tožene stranke, ki se nanaša na imenovanje v drug naziv.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Sodišče uvodoma ugotavlja, da je tožnik dne 21. 2. 2014 vložil tožbo pri Delovnem sodišču v Mariboru zaradi nezakonitosti odločbe o premestitvi na drugo delovno mesto ter nezakonitosti odločbe o imenovanju v drug naziv. S tožbo je zahteval, da se odločbe tožene stranke, to je Ministrstva za notranje zadeve, Policija v zvezi s premestitvijo tožnika na drugo delovno mesto in v zvezi s preimenovanjem v drug naziv razveljavijo oziroma odpravijo. Višje delovno in socialno sodišče je v sklepu z dne 7. 6. 2017, s katerim je razveljavilo sodbo Delovnega sodišča v Mariboru z dne 27. 5. 2016 ugotovilo, da delovno sodišče ni pristojno za odločanje v zvezi z imenovanjem tožnika v drug naziv, zato je sodišču prve stopnje naložilo, da mora v nadaljnjem postopku postopati skladno z določbami Zakona o pravdnem postopku o stvarni nepristojnosti. Na podlagi navedenega se je Delovno sodišče v Mariboru s sklepom z dne 12. 9. 2017 izreklo za nepristojno za odločanje o delu tožbe, ki se nanaša na imenovanje tožnika v drug naziv ter zadevo v tem delu odstopilo v reševanje Upravnemu sodišču RS.

8. Po ZJU uradnik izvršuje javne naloge v nazivu, ki se pridobi z imenovanjem po izbiri uradnika na javnem natečaju ali s premestitvijo na zahtevnejše delovno mesto v skladu s tem zakonom ali z napredovanjem v višji naziv (prvi odstavek 84. člena ZJU). Uradnik se imenuje v naziv z odločbo, v kateri se določi naziv in datum pridobitve naziva (drugi odstavek 84. člena). Za uradniška delovna mesta se kot pogoj za opravljanje dela poleg splošnih pogojev s področja delovnega prava določi med drugim tudi naziv (prvi odstavek 79. člena).

9. V obravnavanem primeru se obravnava vprašanje, ali je tožnik z izpodbijano odločbo pravilno in zakonito imenovan v uradniški naziv XIII. stopnje policist I. V zadevi ni sporno, da je bil tožnik pred premestitvijo na drugo delovno mesto imenovan v uradniški naziv kriminalist specialist I, ki je v uradniškem nazivu XIII. stopnje. Z izpodbijano odločbo pa je bil tožnik imenovan v drug uradniški naziv policist I, ki je iste stopnje kot naziv, ki ga je imel že pred premestitvijo. V obravnavanem primeru tako gre za situacijo poimenovanja tožnika v uradniški naziv iste stopnje zaradi drugačnega poimenovanja uradniškega naziva na delovnem mestu, na katerega je tožnik premeščen. Ker je imenovanje v drug naziv pogoj za izvrševanje nalog na delovnem mestu, na katerega je bil tožnik premeščen (84. člen v povezavi z 79. členom ZJU), oba naziva pa sta iste stopnje, je po presoji sodišča upravni organ ravnal pravilno, ko je tožnika z izpodbijano odločbo imenoval v naziv policist I. Oba naziva, tako prejšnji kot sedanji, sta namreč enake stopnje. Navedeno pa je bistveno v primeru, kot je obravnavani, ko gre za premestitev na drugo delovno mesto.

10. Odločitev o zakonitosti odločbe o premestitvi tožnika na drugo delovno mesto, kar tožnik v bistvu ugovarja v tožbi, ni stvar tega postopka, temveč je to predmet postopka, ki teče pred delovnim sodiščem. V obravnavnem primeru je delovno sodišče v sporu glede premestitve na drugo delovno mesto že odločilo in sicer, da je bila premestitev tožnika nezakonita. Navedena sodba je postala pravnomočna dne 28. 3. 2018. Vendar pa navedena okoliščina ne vpliva na odločitev v tej zadevi. V postopku imenovanja v drug naziv zaradi premestitve namreč ni del dejanskega stanja vprašanje zakonitosti oziroma nezakonitosti same prerazporeditve, temveč zgolj le obstoj premestitve. Po določbi 84. člena ZJU, na kateri temelji v tem upravnem sporu izpodbijana odločba, uradnik izvršuje javne naloge v nazivu, ki ga pridobi z imenovanjem po izbiri na javnem natečaju ali s premestitvijo na delovno mesto. Okoliščina, ki narekuje imenovanje v naziv, je torej tudi premestitev, kot jo predvideva ZJU. Navedeno pa pomeni, da se zahteva le formalna ugotovitev upravnega organa, da gre v posamičnem primeru za premestitev iz razlogov in na način predviden v tem zakonu, ter da je za to treba izdati tudi odločbo o imenovanju v naziv. V ta namen tako morajo biti ugotovljena dejstva, ki omogočajo sklep, da gre za premestitev v skladu z ZJU, ni pa zahtevana vsebinska presoja izpolnjevanja zakonskih pogojev za samo premestitev (tako stališče je zavzelo Vrhovno sodišče RS v sklepu I Up 111/2016 z dne 21. 9. 2016). Zaradi navedenega morebitna kasnejša sprememba sklepa o premestitvi (npr. v sporu pred delovnim sodiščem) tako ni bistvena za presojo ali so bili v času izdaje izpodbijane odločbe zanjo izpolnjeni pogoji po ZJU.

11. Neutemeljen pa je tudi tožbeni ugovor o neobrazloženosti izpodbijane odločbe. Kot izhaja iz obrazložitve v prejšnji točki namreč niso stvar odločbe o imenovanju v naziv tudi razlogi za premestitev na drugo delovno mesto, saj gre za dva ločena postopka. Iz izpodbijanih odločb prve in druge stopnje pa so razvidne okoliščine, ki so relevantne za uvrstitev v uradniški naziv, to je samo dejstvo premestitve na drugo delovno mesto ter da je novo delovno mesto v skladu s sistemizacijo uvrščeno v uradniški naziv iste stopnje, v katerem je tožnik opravljal delo pred premestitvijo. Prav tako je neutemeljen tožbeni ugovor, da je bilo poseženo v tožnikove že pridobljene pravice. V skladu z določbo 147. člena ZJU je lahko javni uslužbenec v okviru istega delodajalca premeščen na drugo delovno mesto zaradi delovnih potreb ali s soglasjem oziroma na lastno željo. Pri tem je mogoče uradnika trajno premestiti le na uradniško delovno mesto, ki se lahko opravlja v nazivu iste stopnje. V obravnavanem primeru pa ni sporno, da se obe delovni mesti opravljata v nazivu iste stopnje, to je XIII. stopnje.

12. Po vsem navedenem je sodišče tožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Odločitev o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.