Jedro

Drugi upravičeni razlog za izdajo dovoljenja tujcu za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji po 2. odstavku 13. člena ZTuj ne more biti sklicevanje tujca, da so njegovi ožji sorodniki, pri katerih začasno prebiva v RS, slovenski državljani.

Prav tako ni drugi upravičeni razlog dejstvo, da so tujčevi starši, ki živijo v RS, pripravljeni preživljati tujca, ki je polnoleten; sama izjava o preživljanju pa ni izvršilni naslov.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo sklenila, da se postopek v zadevi tožnikove pritožbe proti odločbi Mestnega sekretariata za notranje zadeve z dne 7.7.1993 in tožnikove pritožbe proti odločbi istega prvostopnega organa z dne 29.6.1993 združi in vodi kot en sam postopek, in odločila, da se tožnikovi pritožbi proti navedeni prvostopni odločbi z dne 7.7.1993 ugodi in ta odločba odpravi (I.točka izreka), ter da se tožnikova pritožba proti navedeni odločbi prvostopnega organa z dne 29.6.1993 zavrne (II točka izreka). V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka meni, da je prvostopni organ v tej zadevi odločil pravilno, in sicer na podlagi izjav tožnika kot prosilca in dejstev, ki so obstajala v času odločanja. Dejstvo, ki ga tožnik navaja, da ni državljan Republike Srbije, ne more vplivati na odločitev v tej upravni zadevi, saj je po zakonu o tujcih tujec vsakdo, ki ni državljan Republike Slovenije. Po tem zakonu se tujci obravnavajo enako, ne glede na to, katere tuje države je prosilec državljan. Po mnenju tožene stranke prvostopni organ pravilno ugotavlja, da pri tožniku ne obstajajo upravičeni razlogi iz 2. odstavka 13. člena zakona o tujcih, ki med upravičenimi razlogi našteva šolanje, specializacijo, zaposlitev, zdravljenje itd. ali da ima drug upravičen razlog, zaradi katerega bi bilo njegovo daljše prebivanje v državi potrebno. Dejstvo, da so tožnikovi starši in brata državljani Republike Slovenije, po mnenju tožene stranke še ne pomeni upravičenega razloga, saj tožnik ni več mladoletna oseba, ki bi lahko uveljavljala pravice iz tega naslova. Prav tako se v zvezi s sredstvi za preživljanje, ki bi jih tožniku nudila starša, po mnenju tožene stranke šteje, da starši niso dolžni preživljati svojega otroka po polnoletnosti (zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, Uradni list SRS, št. 15/76 in 14/89 - prečiščeno besedilo) in tako ta sredstva niso reden in zagotovljen vir dohodka za preživljanje, sama izjava o preživljanju pa ni izvršilni naslov. Tožena stranka ugotavlja na podlagi 1. odstavka 240. člena zakona o splošnem upravnem postopku, da je prvostopna odločba pravilna in zakonita in da pritožba proti njej ni utemeljena. Zato je zavrnila pritožbo proti prvostopni odločbi z dne 29.6.1993. Tožnik s tožbo izpodbija le citirano II točko izreka izpodbijane odločbe, s katero je tožena stranka zavrnila njegovo pritožbo proti citirani prvostopni odločbi z dne 29.6.1993, s katero navedeni prvostopni organ tožniku ni dovolil začasnega prebivanja v Republiki Sloveniji. Tožnik v tožbi navaja, da je prvostopnemu organu povedal, da je bil oficir JLA, pri čemer se je od junija 1991 do maja 1992 nahajal v .... Marca 1992 je dal zahtevo za odpust iz JLA, vendar ga niso pustili. Zaradi tega je pobegnil in prišel 23.6.1992 v Republiko Slovenijo. Torej je dezerter, kar pomeni, da bi bil v primeru, če bi bil dosegljiv oblastem Zvezne Republike Jugoslavije, obsojen. Kaj to pomeni, je jasno vsakomur. Če bi bil izgnan iz Republike Slovenije v Republiko Hrvaško, bi ga tam gotovo zaprli, da bi ga lahko zamenjali z muslimani za vojne ujetnike v Bosni. V tem primeru bi bila njegova usoda zelo težka, ker bi ga kot nekdanjega oficirja JLA čakal bodisi zapor, bodisi boj v prvi bojni vrsti. Izgon iz Republike Slovenije, do katerega bo prišlo, če ne bi pridobil dovoljenja za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji, bi zanj pomenil najmanj zapor, verjetno pa bi bil na ta način dobesedno poslan v smrt. Zato ima utemeljene razloge za to, da se mu omogoči začasno prebivanje v Republiki Sloveniji. V Republiki Sloveniji ima tudi vse svoje najožje sorodnike, to je starše, brata in sestro. Vsi imajo slovensko državljanstvo in lastna sredstva za preživljanje. S pisno izjavo pa so se zavezali, da bodo za njegovo preživljanje prispevali mesečno 30.000 SIT, dokler ne bi našel zaposlitve. Izjava o preživljanju pomeni celo več, kot bi lahko pomenil kakršnikoli izvršilni naslov. Če pa bi bilo potrebno, lahko predloži tudi takšno pogodbo ali poravnavo, ki bi bila izvršilni naslov za izterjavo sredstev za preživljanje. Prav tako lahko predloži izjavo staršev, da bo imel pri njiju preskrbljeno stanovanje, saj sta njegova starša lastnika dvosobnega stanovanja v Ljubljani. Za njegova starša bi njegov izgon iz Republike Slovenije pomenil, da bi ga izgubila za vedno. Kolikor se upoštevajo navedene individualne okoliščine, potem so na njegovi strani upravičeni razlogi, zaradi katerih je njegovo daljše prebivanje v Republiki Sloveniji nujno potrebno za njegovo osebno preživetje. Upravni organi so zadržali njegov stari jugoslovanski potni list, 4.11.1993 pa je v veleposlaništvu Republike Bosne in Hercegovine dobil bosanski potni list. Predlaga, da sodišče odpravi II. točko izreka izpodbijane odločbe.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo ponavlja razloge izpodbijane odločbe in še dodaja: Po mnenju tožene stranke tožnik ni izkazal upravičenih razlogov za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji, ki jih navaja zakon o tujcih (Uradni list RS, št. 1/91-I) v 2. odstavku 13. člena. Tožnik pa je dne 12.1.1994 zaprosil za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje iz humanitarnih razlogov.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča sta prvostopni organ in tožena stranka pravilno odločila, za kar sta imela podlago v določbah 13. in 19. člena citiranega zakona o tujcih in v podatkih in listinah v upravnih spisih. Na navedeni pravni podlagi tožnik ne izpolnjuje zakonskih pogojev za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji, kar je tožena stranka pravilno utemeljila v obrazložitvi izpodbijane odločbe, upoštevajoč navedene določbe citiranega zakona. Glede tožnikovih tožbenih navedb, da neizdaja dovoljenja pomeni njegov izgon, zapor ali celo smrt, mu sodišče pojasnjuje, da ga pred takimi nevarnostmi varuje določba 33. člena citiranega zakona o tujcih. Po tej določbi: ni dovoljena prisilna odstranitev tujca v državo, kjer bi bilo njegovo življenje v nevarnosti zaradi rasne, religiozne ali nacionalne pripadnosti, političnih pogledov, ali če obstoji nevarnost, da bo tujec po izročitvi izpostavljen mučenju, nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju.

Sodišče tožniku tudi pojasnjuje, da mu določba 18. člena citiranega zakona o tujcih daje možnost, da zaprosi za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje iz humanitarnih razlogov, če ne obstajajo razlogi za izdajo dovoljenja za začasno ali stalno prebivanje, takojšnja zapustitev iz območja Republike Slovenije pa bi zaradi objektivnih okoliščin pomenila ogrožanje osebne varnosti tujca. Tako zaprosilo pa je tožnik že dal dne 12.1.1994, kot to navaja tožena stranka.

Glede na navedeno so neupoštevne tožnikove tožbene navedbe.

Sodišče je zavrnilo tožbo kot neutemeljeno na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je smiselno uporabilo kot republiški predpis v skladu s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).