Jedro

Določba 1. točke prvega odstavka 279. člena ZUP se lahko uporabi le, če iz odločbe, katere ničnost se uveljavlja, ter podatkov spisa in dokazov izhaja, da je odločeno v zadevi, ki spada v sodno pristojnost. V obravnavanem primeru je prvostopni organ ugotovil, da zahtevano premoženje ni bilo podržavljeno, in je tožnici dal tudi pravilen napotek, kako naj zahtevek glede vrnitve zaplenjenega premoženja oblikuje, ker pa tožnica temu ni sledila, ni mogel odločiti mimo njenega zahtevka, pač pa je le-tega moral zavrniti. Ker je ta odločitev imela podlago v dejanskem stanju, ugotovljenem pred izdajo odločbe o denacionalizaciji, ta ni nična.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Upravne enote A z dne 13. 3. 2001, s katero je prvostopni organ zavrnil predlog tožnice za ugotovitev ničnosti odločbe oziroma obnovo postopka, končanega s pravnomočno odločbo te upravne enote z dne 21. 6. 1995. Tožena stranka v obrazložitvi odločbe ugotavlja, da je bila AA z odločbo Okrajnega sodišča B z dne 1. 4. 1946, zaplenjena parcela št. 59, stavbišče s hišo in gospodarskim poslopjem in polovica parcele št. 791/2, vrt, obe k.o. A. Leta 1952 je BB z otroci sklenila menjalno pogodbo z Okrajnim ljudskim odborom B, s katero je zamenjala lastniško parcelo št. 61 in polovico parcele št. 791/2 za podržavljeni nepremičnini. Vlagateljica, sedanja tožnica, je vložila zahtevo za denacionalizacijo za nepremičnine parc. št. 61 in polovico parcele št. 791/2. Glede na ugotovitev, da je zahtevala v naravi vračilo nepremičnin, ki so v družbeno lastnino prešle na podlagi menjalne pogodbe, torej niso bile prejšnjemu lastniku podržavljenje, jo je prvostopni organ pozval na spremembo zahtevka tako, da bi zahtevala vrnitev dejansko podržavljenih nepremičnin. Ker pa zahtevka ni spremenila, je prvostopni organ njeno zahtevo zavrnil. Po preteku petih let po pravnomočnosti je vložila predlog za ugotovitev ničnosti oziroma za obnovo postopka, in se pri tem sklicevala na prvi odstavek 279. člena zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP). Navajala je, da je bila menjalna pogodba sklenjena z zvijačo, saj je CC zemljišča zamenjala v dobri veri, pri tem pa ni vedela, da je njeno zemljišče manj vredno, za denacionalizacijo tako podržavljenega zemljišča pa je pristojno sodišče. Po mnenju tožene stranke je bila menjalna pogodba sklenjena na prošnjo prejšnje lastnice in jo v sklenitev pogodbe ni nihče prisil, niti nihče z zvijačo ali grožnjo dosegel, da bi jo podpisala, temveč je bila sklenjena na njeno pobudo. Zato pogodbe ni mogoče šteti kot pogodbo iz 5. člena zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju: ZDen). To pa pomeni, da je za odločanje o denacionalizaciji obravnavanega premoženja pristojen upravni organ. Ker ni podan zatrjevani ničnostni razlog, je bilo treba predlog za ugotovitev ničnosti zavrniti. Glede predloga za obnovo postopka pa je tožena stranka ugotovila, da ga (pri)tožnica v pritožbi ni več omenjala, niti ni iz pritožbe mogoče razbrati, po kateri točki ZUP je obnovo zahtevala. Zato je domnevala, da obnova ni bila mišljena kot izredno pravno sredstvo, pač pa kot posledica, če bi upravni organ odločbo z dne 21. 6. 1995 izrekel za nično. Pa tudi sicer predloga za obnovo ne bi bilo mogoče upoštevati, in bi ga bilo treba zavreči, saj je bil vložen po preteku petih let od vročitve odločbe stranki.

Tožeča stranka izpodbija odločbo zaradi nepravilne uporabe materialnega prava. Sklicuje se na svoj predlog za izrek ničnosti odločbe iz leta 1995, v katerem je zatrjevala, da je bila pogodba, sklenjena 23. 6. 1952, pravni posel v smislu 5. člena ZDen. Pogodba je bila sklenjena na prošnjo CC, ki pa ni bila lastnica, niti solastnica parcele št. 61, temveč je bila parcela v solasti njenih otrok. Menjavo je predlagala v skrajni sili, saj se je zavedala, da sta obe parceli dejansko njihova last. Menjalna pogodba je bila odobrena s pogojem doplačila razlike v vrednosti 27.000 din, ki je bilo tudi izvršeno. Predlagatlejica pogodbe je bila v zmoti o vrednosti stavb, državni organ pa je pogodbo sklepal z zvijačo. Menjalna pogodba je bila sklenjena v sili, saj pravni predniki tožeče stranke tedaj druge možnosti niso imeli. Po praksi Vrhovnega sodišča RS pa v takšnem primeru ni mogoče odločati v upravnem postopku. Ker pa je v tem primeru odločal upravni organ, je ta odločba nična in jo je treba odpraviti. Predlaga, da se izpodbijana odločba odpravi in da vse stroške postopka nosi tožena stranka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Stranka z interesom v tem postopku Lovska družina A, v odgovoru na tožbo navaja, da je nepremičnino kupila od nekdanje lastnice Veterinarske postaje C, za kar ima ustrezno dokumentacijo.

Zastopnik javnega interesa je prijavil udeležbo v postopku.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče se strinja z ugotovitvijo tožene stranke, da glede odločbe z dne 21. 6. 1995, s katero je prvostopni organ zavrnil zahtevo tožnice za denacionalizacijo, ničnostni razlog po 1. točki prvega odstavka 279. člen ZUP (Uradni list RS, št. 80/99, 70/00 in 52/02) ni podan. Po tej določbi se za nično izreče odločba, ki je bila izdana v upravnem postopku v stvari iz sodne pristojnosti.

Delitev pristojnosti za odločanje o zahtevah za denacionalizacijo med upravne organe (54. člen ZDen (Uradni list RS, št. 27/91-I, 56/92-odločba US, 13/93-odločba US, 31/93, 24/95-odločba US, 20/97-odločba US, 23/97-odločba US, 65/98, 76/98-odločba US, 66/00, 66/00-obv. razl., 11/01-odločba US in 54-I/2-odločba US) in sodišča (56. člen ZDen), je odvisna od pravnega temelja, po katerem je bilo premoženje podržavljeno. Če je bilo premoženje podržavljeno na podlagi predpisov, določenih v 3. in 4. členu ZDen, so pristojni za odločanje upravni organi, če pa je prešlo v državno last na podlagi pravnega posla, sklenjenega zaradi grožnje, sile ali zvijače državnega organa oziroma predstavnika oblasti, pa je podana pristojnost sodišč.

Tožnica je zahtevo za denacionalizacijo vložila pri upravnem organu in kot temelj podržavljenja navedla odločbo Okrajnega sodišča v B z dne 1. 4. 1946. Iz te odločbe izhaja, da je bilo AA na podlagi zakona o zaplembi in izvrševanju zaplembe zaplenjeno celotno premoženje, nato pa po 6. členu tega zakona razen parcele št. 59 in polovice parcele št. 791/2 izvzeto iz zaplembe ostalo premoženje v korist njegovih otrok (med njimi tudi tožnice). Kot predmet vračila je tožnica označila parcelo št. 61 in polovico parcele št. 791/2, ki je bila z menjalno pogodbo z dne 23. 6. 1952, sklenjeno med otroci AA, zastopanimi po materi in OLO B, zamenjana za zaplenjeno parcelo št. 59 in polovico parcele št. 791/2. Po navedbah tožnice in kot izhaja tudi iz menjalne pogodbe je bila ta sklenjena na prošnjo njihove matere. Iz navedenega izhajajočih dejstev in sicer, da je tožnica zahtevo za denacionalizacijo oprla na zaplembno odločbo in predpis iz 18. točke 3. člena ZDen, ter da glede sklenjenega pravnega posla ni zatrjevala nobenih okoliščin iz 5. člena ZDen, je tudi po mnenju sodišča izhajal tak pristojnostni dejanski stan, ki je predstavljal podlago za odločanje upravnega organa v upravnem postopku. Nobene okoliščine, ki bi zahtevale, da upravni organ postopa po četrtem odstavku 66. člena ZUP/86 (ki se je uporabljal v času vodenja postopka), niso bile izkazane.

Tožnica je šele v predlogu za ugotovitev ničnosti začela zatrjevati, da je bila menjalna pogodba sklenjena z zvijačo državnega organa. S tem je po vsebini uveljavljala napačno ugotovljeno dejansko stanje glede okoliščin, ki vplivajo na pristojnost organa za odločanje o denacionalizaciji. Tako morebiti napačno ugotovljeno dejansko stanje je možno izpodbijati s pravnimi sredstvi, vendar ne z zahtevo za ugotovitev ničnosti po 1. točki prvega odstavka 279. člena ZUP. Ta določba se lahko uporabi le, če iz odločbe, katere ničnost se uveljavlja, ter podatkov spisa in dokazov izhaja, da je odločeno v zadevi, ki spada v sodno pristojnost. (Stališče, da dejanskega stanja ni mogoče izpodbijati z zahtevo za ugotovitev ničnosti, je že zavzelo Vrhovno sodišče RS v sodbah opr. št. U 1756/94 z dne 22. 1. 1997, opr. št. U 1476/94 z dne 20. 3. 1997, opr. št. U 112/94 z dne 8. 10. 1997). V obravnavanem primeru je prvostopni organ ugotovil, da zahtevano premoženje ni bilo podržavljeno, in je tožnici dal tudi pravilen napotek, kako naj zahtevek glede vrnitve zaplenjenega premoženja oblikuje, ker pa tožnica temu ni sledila, ni mogel odločiti mimo njenega zahtevka, pač pa je le-tega moral zavrniti. Ker je ta odločitev imela podlago v dejanskem stanju, ugotovljenem pred izdajo odločbe o denacionalizaciji, ta ni nična, kar je prvostopni organ v svoji odločbi o zavrnitvi predloga za ugotovitev ničnosti pravilno ugotovil. Zato je tožena stranka utemeljeno potrdila prvostopno odločbo o zavrnitvi predloga za ugotovitev ničnosti. Svojo odločitev je sicer neustrezno utemeljevala s tem, da se je opredeljevala o okoliščinah sklenitve pogodbe, s čemer je po vsebini na podlagi novo zatrjevanih dejstev preverjala dejansko stanje tako glede podlage za pristojnost oziroma celo podlage za utemeljenost zahtevka po 5. členu ZDen. Ker pa je njena odločitev pravilna, to ni razlog za odpravo odločbe, in je sodišče v tej sodbi podalo pravilne razloge, ki tako odločitev utemeljujejo. Sodišče se tudi ne strinja s toženo stranko, da tožnica v svoji vlogi z dne 11. 7. 2000 ni predlagala tudi obnove postopka kot izrednega pravnega sredstva, saj se je izrecno sklicevala na obnovitveni razlog iz 7. točke 260. člena ZUP. Ker pa je iz izreka prvostopne odločbe razvidno, da je prvostopni organ zavrnil tudi predlog za obnovo postopka, čeprav te odločitve ni obrazložil, je pa tožena stranka v obrazložitvi svoje odločbe ugotovila, da je bil predlog vložen prepozno in bi ga bilo torej treba celo zavreči, sodišče ugotavlja, da je bilo o vseh zahtevkih tožnice odločeno.

Sodišče je tožbo zavrnilo na podlagi drugega odstavka 59. člena zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00; v nadaljevanju: ZUS), ker je presodilo, da je izpodbijana odločba po zakonu utemeljena, čeprav ne iz razlogov, ki jih je navedla tožena stranka, temveč z utemeljitvijo, ki jo je podalo sodišče. V zavrnitvi tožbe je vsebovana tudi zavrnitev zahteve za povrnitev stroškov postopka. Ta odločitev temelji na podlagi tretjega odstavka 23. člena ZUS, po katerem v primerih, če sodišče odloča le o zakonitosti upravnega akta, kot je odločalo v tem primeru, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.