Jedro

Ker je tožnik sklep o podaljšanju omejitve gibanja že prejel, kršitve pravice varstva ustavne svobode ne more biti več in je tudi ni mogoče več preprečevati. Dejanje, s katerim naj bi bila kršena obravnavana pravica je namreč prenehalo, smisel sodnega varstva pa je zoper še trajajočo kršitev pravice.

Izrek

1. Tožba se zavrže. 2. Tožnika se oprosti plačila sodnih taks.

Obrazložitev

Tožnik v tožbi navaja, da je dne 27. 6. 2007 pri toženi stranki zaprosil za azil. Pri podaji prošnje mu je bilo s sklepom z dne 28. 6. 2007 omejeno gibanje na prostore Centra za tujce v A. za čas od 27. 6. 2007 do 27. 9. 2007. Nov sklep o omejitvi gibanja, s katerim bi se ukrep podaljšal še za dodatni mesec, kar bi bilo v skladu z določbo 5. odstavka 27. člena Zakona o azilu (ZAzil; Uradni list RS, št. 51/06 - UPB), mu do dne 27.9.2007 ni bil vročen. To pomeni, da mu je od dne 27. 9. 2007 dalje gibanje nezakonito omejeno. Gre za kršitev 19. člena Ustave Republike Slovenije in 1. odstavka 5. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Zato predlaga, da sodišče v skladu z določbo 66. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1; Uradni list RS, št. 105/06) ugotovi, da je ukrep omejitve gibanja nezakonit, prepove nadaljnje izvajanje ukrepa in odloči, kar je treba, da se odpravi poseg v človekove pravice ter vzpostavi zakonito stanje. Ker je brez premoženja in brez zaposlitve ne more plačati sodnih taks, zato predlaga, da ga sodišče plačila oprosti.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je tožniku v skladu z določbo 27. člena ZAzil podaljšala omejitev gibanja in v zvezi s tem izdala sklep, št. ... z dne 26. 9. 2007 ter izvod sklepa po elektronski pošti posredovala v prevod. Preveden povzetek sklepa je prejela dne 3. 10. 2007, dne 4. 10. 2007 pa je bil natisnjen povzetek sklepa v fizični obliki in z originalnim izvodom odrejen za odpremo tožnikovi pooblaščenki.

Pooblaščenka tožnika je na glavni obravnavi pojasnila, da je sklep o podaljšanju omejitve gibanja prejela dne 8. 10. 2007, in sicer po faksu. Vztraja pri tožbi, vloženi dne 4. 10. 2007,in sicer, da je tožniku nezakonito omejeno gibanja od dne 28. 9. 2007 dalje. Sklep bi mu moral biti namreč vročen že 27. 9. 2007, tako pa meni, da je bil antidatiran. Pojasni še, da zoper ta sklep tožba ni vložena, vendar rok za vložitev tožbe še ni potekel. Tožena stranka je v odgovoru na navedbe tožnika izjavila, da vztraja pri odgovoru na tožbo in v celoti prereka tožbene navedbe. Poudarja, da je bil sklep izdan 26. 9. 2007 in nikakor ni bil antidatiran. Navaja tudi, da je določba 27. člena ZAzil jasna in določa rok za izdajo sklepa, ne pa za njegovo vročitev.

K 1. točki izreka: Uresničevanje pravice do sodnega varstva v primerih, v katerih ni z zakonom predvideno drugo sodno varstvo, se zagotavlja v okviru upravnega spora po 2. odstavku 157. člena Ustave RS oziroma na podlagi 1. odstavka 4. člena ZUS-1. V upravnem sporu iz 1. odstavka 4. člena ZUS-1 odloča sodišče tudi o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Po 66. členu ZUS-1 sme sodišče v upravnem sporu iz 1. odstavka 4. člena tega zakona ugotoviti nezakonitost akta ali dejanja, prepovedati nadaljevanje posamičnega dejanja, odločiti o tožnikovem zahtevku za povrnitev škode in določiti, kar je treba, da se odpravi poseg v človekove pravice in temeljne svoboščine ter vzpostavi zakonito stanje.

V obravnavani zadevi je tožnik vložil tožbo zaradi ugotovitve kršitve ustavne pravice iz 19. člena Ustave RS (varstvo osebne svobode), v povezavi z določbo. Odstavka 5. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki naj bi mu nastala kot posledica neizdaje sklepa o podaljšanju omejitve gibanja. Izhajajoč iz ustavne pravice do varstva osebne svobode iz 19. člena Ustave RS se sodno varstvo v upravnem sporu uveljavlja, da se prepreči odvzem prostosti, ki nima podlage v zakonu. Podlaga za omejitev gibanja prosilcu za azil je določena v 27. členu ZAzil, po katerem omejitev gibanja odredi ministrstvo, pristojno za notranje zadeve, s sklepom. Pisni odpravek sklepa pristojni organ izda najkasneje v roku 48 ur od ustnega izreka sklepa. Omejitev gibanja lahko traja do prenehanja razlogov, vendar najdalj tri mesece. Če so razlogi za omejitev gibanja po tem času še vedno podani, se omejitev lahko podaljša še za en mesec (5. odstavek 27. člena ZAzil). To pomeni, da je podana podlaga za omejitev gibanja od trenutka, ko je sklep o omejitvi gibanja ali sklep o podaljšanju omejitve gibanja stranki ustno naznanjen. S tem pa je tudi uresničeno varstvo osebne svobode, saj mora biti vsakdo, ki mu je odvzeta prostost, v materinem jeziku ali v jeziku, ki ga razume, takoj obveščen o razlogih za odvzem prostosti. V čim krajšem času pa mu mora biti tudi pisno sporočeno, zakaj mu je bila prostost odvzeta (3. odstavek 19. člena Ustave RS).

Iz upravnih spisov izhaja, da je tožena stranka sklep o podaljšanju omejitve gibanja izdala 26. 9. 2007, ni pa sporno, da ga je tožnik po pooblaščenki prejel 8. 10. 2007. Ker je tožnik sklep o podaljšanju o omejitvi gibanja že prejel, po mnenju sodišča kršitve pravice varstva osebne svobode ne more biti več in je tudi ni mogoče več preprečevati. Dejanje, s katerim naj bi bila kršena obravnavana pravica, je namreč prenehalo, po mnenju sodišča pa je smisel sodnega varstva zoper še trajajočo kršitev pravice. Ker pa je kršitev ustavne pravice v obravnavanem primeru z vročitvijo sklepa prenehala, ni več izkazanega trajanja dejanja, ki bi posegalo v ustavno pravico, prav tako tudi ne v tožnikovo neposredno, na zakonu oprto osebno korist. Zato je po presoji sodišča prenehala pravovarstvena potreba in pravni interes za tožbo, kar je procesna predpostavka, ki mora obstaja ves čas postopka.

Zoper sklep o podaljšanju omejitve gibanja tožene stranke z dne 26. 9. 2007 ima tožnik zagotovljeno sodno varstvo v upravnem sporu, saj rok za vložitev tožbe, kot je na naroku za glavno obravnavo povedal tožnik sam, še ni potekel..

Glede na razloge, ki jih sodišče navedlo v tem sklepu, tožbeni ugovor o antidatiranem spornem sklepu na odločitev v zadevi ne more vplivati.

Glede na navedeno je sodišče tožbo tožnika na podlagi 6. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo.

K 2. točki izreka: Sodišče je ob smiselni uporabi 1. odstavka 13. člena Zakona o sodnih taksah tožnika oprostilo plačila sodnih taks, glede na to, da iz podatkov spisa izhaja, da bi tožniku plačilo sodnih taks občutno zmanjšalo sredstva, s katerimi razpolaga in se preživlja.