9. 10. 2006

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe, ki jo je vložil A. A. iz Ž. Ž., ki ga zastopa pooblaščenec B. B., odvetnik v Z., na seji senata dne 15. septembra 2006 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Ips 168/2001 in I Ips 314/2002 z dne 21. 12. 2004 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. I Kp 516/2000 z dne 30. 11. 2000 in s sodbo Okrožnega sodišča v Kranju št. K 53/98 z dne 15. 3. 2000 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Z izpodbijano pravnomočno sodbo je bil pritožnik spoznan za krivega kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po prvem odstavku 196. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – v nadaljevanju KZ) v zvezi s 25. členom istega zakona. Izrečena mu je bila kazen dveh let in šestih mesecev zapora. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti pritožnikovega zagovornika zavrnilo.

2.Pritožnik v ustavni pritožbi zatrjuje kršitev pravice do izvajanja dokazov v korist obrambe iz tretje alineje 29. člena Ustave (pravna jamstva v kazenskem postopku). Navaja, da je prvostopenjsko sodišče dokazovalo storitev kaznivega dejanja predvsem z obdolženčevim priznanjem kaznivega dejanja v preiskavi. Nadalje navaja, da je storitev kaznivega dejanja na glavni obravnavi zanikal in pojasnil, da so ga k priznanju zavedli in prisilili kriminalisti. Obramba naj bi večkrat med postopkom predlagala zaslišanje kriminalistov, ki so pritožnika obravnavali v predkazenskem postopku, da bi tako dokazala, da je bil pritožnik k izpovedi v preiskavi zaveden in prisiljen. Prav tako naj bi obramba v ta namen predlagala zaslišanje takratnega obdolženčevega zagovornika, vendar naj bi prvostopenjsko sodišče zavrnilo dokaz, drugostopenjsko sodišče in Vrhovno sodišče pa naj bi mu pritrdilo. Sodišče je spremembo zagovora ocenilo kot način obrambe, vendar naj bi bilo takšno sklepanje nelogično in v nasprotju s podatki spisa. Pritožnik naj bi že v preiskavi, ko naj bi prosto govoril, zanikal storitev kaznivega dejanja. Pritožnik predlaga, da Ustavno sodišče ustavni pritožbi ugodi, izpodbijane sodbe razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje.

B.

3.Po določbi tretje alineje 29. člena Ustave je vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja, ob popolni enakopravnosti zagotovljeno izvajanje dokazov v njegovo korist. Sodišče glede na načelo proste presoje dokazov samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost. Ne glede na to, da sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba, mora po ustaljeni ustavnosodni presoji izvesti dokaz, ki je materialnopravno relevanten in za katerega je obramba utemeljila potrebno stopnjo verjetnosti obstoja in pravne relevantnosti. Sodišče ne sme zavrniti izvedbe predlaganih dokazov, razen če je očitno, da niso pomembni za odločitev ali če bi bilo nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč.

4.Iz izpodbijane prvostopenjske sodbe izhaja obširna obrazložitev, zakaj sodišče ni ugodilo dokaznemu predlogu obrambe za zaslišanje kriminalistov, ki sta obravnavala pritožnika v predkazenskem postopku in takratnega zagovornika. Pri tem je izhajalo iz analize sprememb obdolženčevega zagovora, okoliščin kar dveh zaslišanj pred preiskovalnim sodnikom, pri katerem ni bil navzoč noben kriminalist, obdolženec pa poučen o svojih pravicah in skladnosti priznanja z drugimi izvedenimi dokazi. Oceni prvostopenjskega sodišča, zakaj so predlagana zaslišanja odveč, je pritrdilo tudi drugostopenjsko sodišče. Pri tej oceni je navedlo, da je več razlogov, iz katerih šteje, da so bili dokazni predlogi upravičeno zavrnjeni: to je trikratna sprememba obdolženčevega zagovora glede odločilnih dejstev in tudi okoliščin v zvezi z domnevnim prisiljenjem policije, pri čemer je upoštevalo tudi psihiatrovo oceno osebnosti, okoliščine zaslišanja pri preiskovalnem sodniku, pri katerem niso bili navzoči kriminalisti in ujemanje vsebine priznanja z drugimi dokazi v mnogih stičnih točkah. Iz sodbe Vrhovnega sodišča izhaja ugotovitev, da iz predlaganih dokazov ne izhaja vsebinska utemeljitev, na podlagi katere bi bil mogoč sklep, da bi njihova izvedba z zadostno stopnjo verjetnosti potrdila, da je pritisk na pritožnika obstajal, njegova intenzivnost pa je bila takšna, da je odločilno vplivala na obsojenčev zagovor v preiskavi. Pritožnik v ustavni pritožbi le ponavlja svoja zatrjevanja, da je pritisk obstajal, zaradi česar naj bi priznal kaznivo dejanje. Ker so sodišča z izpodbijanimi sodbami ugotovila, da predlagani dokazi očitno ne morejo biti uspešni, taki ugotovitvi pa ni mogoče odreči razumnosti, pritožniku pravica do izvajanja dokazov v korist obrambe iz tretje alineje 29. člena Ustave očitno ni bila kršena. Glede na to za zatrjevano kršitev očitno ne gre.

5.Pritožnik očitka, da je sklepanje sodišča v zvezi s spremenjenim zagovorom kot načinom obrambe v nasprotju s podatki spisa, ni pojasnil. Zato Ustavno sodišče tega očitka ni moglo preizkusiti.

6.Ker očitno ne gre za kršitev človekove pravice, kot jo zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

7.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) v sestavi: predsednik senata dr. Zvonko Fišer ter člana dr. Ciril Ribičič in dr. Mirjam Škrk. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednik senata dr. Zvonko Fišer