Jedro

Toženka v izpodbijani odločbi ni ugotavljala obstoja relevantnih elementov, na katere zakon veže pojem objekta. Prvostopenjski organ glede stalne povezanosti konstrukcije s tlemi svoj zaključek, da gre za objekt, izrecno opre na to, da iz statičnega izračuna izhaja, da je za postavitev nadstrešnice potreben AB temelj. V zvezi s tem sodišče navaja, da je za pravilno odločitev pomembna dejanska izvedba, ne pa izvedba, kakršna je potrebna po navedbah iz statičnega izračuna.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Inšpektorata RS za okolje in prostor št. 06122-4111/2016/24 z dne 10. 5. 2017 se odpravi ter se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v višini 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo tožniku naložil, da mora takoj po njeni vročitvi ustaviti nelegalno gradnjo nadstrešnice na zemljišču s parc. št. 83/5 k.o. ..., ki je na dan 6. 1. 2017 predstavljala nadstrešnico maksimalnih tlorisnih dimenzij približno 14 m x 12,8 m, višina objekta do napušča 2,9 m (1. točka izreka), in da mora v roku 210 dni odstraniti nelegalno gradnjo iz 1. točke izreka ter na svoje stroške vzpostaviti zemljišče v prejšnje stanje (2. točka), sicer se bo začel postopek izvršbe nedenarne obveznosti, ki se bo opravil po drugi osebi ali s prisilitvijo (3. točka). Za objekt so bile izrečene prepovedi (4. točka) in še navedeno, da bo o stroških postopka izdan poseben sklep (5. točka), ter da pritožba ne zadrži izvršitve (6. točka).

2. V obrazložitvi navaja, da je z ogledom dne 16. 9. 2016 na kraju samem ugotovil, da se na zemljišču parc. št. 93/5 k.o. ... izvaja gradnja nadstrešnice. Na ponovnem ogledu dne 6. 1. 2017 so znašale maksimalne tlorisne dimenzije objekta približno 14 m x 12,8 m, višina objekta do napušča 2,9 m. Celotna nadstrešnica je postavljena na primarnih vertikalnih jeklenih stebrih okroglega profila, ki so privijačeni na armiranobetonske (v nadaljevanju AB) točkovne temelje. Na primarno vertikalno jekleno konstrukcijo (okrogle stebre) je pritrjena primarna jeklena konstrukcija tal in primarna jeklena konstrukcija strehe iz "I" profilov. Sekundarna konstrukcija tal in strehe je jeklena iz škatlastih profilov. Z južne strani je objekt v celoti zaprt s stavbnim pohištvom, ravno tako je s stavbnim pohištvom zaprt z vzhodne in zahodne strani na dolžini približno 5,3 m. Lastnik zemljišča, A. d.d., je zemljišče oddal tožniku, v najemni pogodbi pa je določeno, da bo najemnik na njem postavil mobilni gostinski objekt in igrala. Tožnik, ki je investitor, meni, da upravnih dovoljenj ne potrebuje, veljavni prostorski akt Mestne občine Ljubljana pa na navedeni parceli dopušča tovrstne premične postavitve. Sklicuje se na Statični račun jeklene nosilne konstrukcije z junija 2016, avtorja ... (v nadaljevanju Statični izračun), v katerem je v tehničnem poročilu pod točko 5. navedeno "Konstrukcija nadstrešnice je postavljena na poravnano podlago (AB izravnalni podložni beton) brez privijačenja (zadošča lastna obtežba)." Že iz tega pa izhaja, da je za postavitev nadstrešnice potreben AB temelj, v konkretnem primeru so to AB točkovni temelji. Nadalje je v sklopu vhodni podatki-konstrukcija izrisan grafični prikaz računskega modela, iz katerega so razvidne vrtljive nepomične podpore, kar pomeni, da računski model za to konstrukcijo ne dovoljuje horizontalnih in vertikalnih pomikov. Iz navedenega je jasno razvidno, da gre za objekt, tj. montažno jekleno konstrukcijo nadstrešnice, postavljeno na AB točkovne temelje, za postavitev katere si je potrebno pridobiti gradbeno dovoljenje. Ker je tožnik pričel graditi brez dokončnega oziroma pravnomočnega gradbenega dovoljenja, je kršena določba prvega oziroma drugega odstavka 3. člena ZGO-1. Glede na ugotovljeno so podani pogoji za izrek ukrepa po 152. členu ZGO-1 in za izrek prepovedi iz 158. člena ZGO-1. 3. Drugostopenjski organ je zavrnil tožnikovo pritožbo. Strinja se z razlogi prvostopenjskega organa in še dodaja, da je po Uredbi o razvrščanju objektov glede na zahtevnost gradnje (v nadaljevanju Uredba)1 enostaven objekt konstrukcijsko nezahteven objekt, ki ne potrebuje posebnega statičnega in gradbenotehničnega preverjanja, ki ni namenjen prebivanju in ni objekt z vplivi na okolje (6. člen Uredbe). Priloga 2 Uredbe v 2. točki določa, da je enostaven objekt majhna stavba kot dopolnitev obstoječe pozidave, kamor spada tudi nadstrešek, površine do vključno 20 m2. Iz dokumentacije, ki se nahaja v spisu, je jasno razvidno, da je tožnik zgradil nadstrešek približnih tlorisnih dimenzij 14 m x 12,80 m, ki presega po Uredbi dovoljene tlorisne dimenzije in ga že zato ni mogoče uvrstiti med enostavne objekte. Iz spisa je tudi razvidno, da je predmetna nadstrešnica povezana s tlemi tako, da so njeni vertikalni stebri privijačeni v betonske točkovne temelje. Nadstrešnica je postavljena na stalno določenem mestu in je ni mogoče odstraniti brez škode za njeno bistvo.

4. Tožnik se z odločitvijo ne strinja. V tožbi navaja, da je za toženko bistvena ugotovitev, ki po njenem izhaja iz Statičnega obračuna, tj., da naj bi bila nadstrešnica povezana s tlemi. To pa ne drži. Statik je zapisal, da je nadstrešnica postavljena na poravnano podlago brez privijačenja (zadošča lastna obtežba). Iz tega ne izhaja, da je nadstrešnica temeljena in še manj, da potrebuje temeljenje. Iz Statičnega izračuna ne izhaja, da je predmetna nadstrešnica povezana s tlemi oziroma da je ni moč odstraniti s trenutnega mesta brez škode za njeno bistvo. Zapisano je, da je postavljena na ravno podlago brez privijačenja; v tem primeru je ravna podlaga AB temelj. Iz tega toženka napačno izpelje, da računski model za to konstrukcijo ne dopušča horizontalnih in vertikalnih pomikov in da so nujni AB temelji. Ni nujno, da je konstrukcija odložena na AB podlago, zadošča, da je podlaga ravna. Sama konstrukcija nima temeljev; obstoječa podlaga ni del konstrukcije, saj bi bila lahko odložena kamorkoli drugam na ravno utrjeno podlago. Če bi šlo za mobilno gostinsko enoto, vgrajeno v vozilo, bi ta lahko obratovala pod istimi pogoji kot konkretna nadstrešnica, torej, da bi bilo vozilo parkirano na ravni podlagi in ne na vzponu ali spustu, ko dejavnosti gostinstva s takim vozilom ni mogoče opravljati. Enako velja za nadstrešnico, ki je samostojna in ni vezana na konkretno mesto. Kot pomična enota lahko obratuje povsod, kjer je podlaga dovolj trdna in ravna; ni pa nujno, da je betonska. Iz navedenega torej izhaja, da nadstrešnica ni objekt, ampak zgolj premična enota. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo spremeni tako, da postopek ustavi oziroma podrejeno, da izpodbijano odločbo odpravi in vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu organu. Zahteva tudi povračilo stroškov postopka.

5. Toženka na tožbo ni odgovorila, je pa sodišču poslala upravne spise.

6. Tožba je utemeljena.

7. Med strankama je sporno, ali je konstrukcija, ki jo je postavil tožnik, objekt, katerega gradnja se lahko začne na podlagi pravnomočnega gradbenega dovoljenja (prvi odstavek 3. člena ZGO-1) ali pa gre za premično enoto, za postavitev katere to dovoljenje ni potrebno.

8. Po 1. točki prvega odstavka ZGO-1 je objekt s tlemi povezana stavba ali gradbeni inženirski objekt, narejen iz gradbenih proizvodov in naravnih materialov, skupaj z vgrajenimi inštalacijami in tehnološkimi napravami. Po točki 1.1.5. je objekt povezan s tlemi, če je temeljen ali s pomočjo gradbenih del povezan s tlemi na stalno določenem mestu in ga ni mogoče premakniti ali odstraniti brez škode za njegovo bistvo. Zakonodajalec je določbo točke 1.1.5. vnesel v zakon z novelo ZGO-1D, to dopolnitev definicije pa je utemeljil s tem, da je bila dotlej obstoječa definicija objekta pomanjkljiva in je zato povzročala težave pri ugotavljanju, kdaj je objekt povezan s tlemi in kdaj so tehnološke naprave tudi objekti.2 Za pojem objekta je torej bistveno ne samo to, da obstaja povezava s tlemi, ampak tudi vrsta te povezave, ki mora biti trajnejša, tj. taka, da ga z mesta, kjer je postavljen, ni mogoče premakniti ali odstraniti brez škode za njegovo bistvo.

9. Sodišče ugotavlja, da toženka v izpodbijani odločbi ni ugotavljala obstoja relevantnih elementov, na katere zakon veže pojem objekta. Prvostopenjski organ glede stalne povezanosti konstrukcije s tlemi svoj zaključek, da gre za objekt, izrecno opre na to, da iz Statičnega izračuna izhaja, da je za postavitev nadstrešnice potreben AB temelj. V zvezi s tem sodišče navaja, da je za pravilno odločitev pomembna dejanska izvedba, ne pa izvedba, kakršna je potrebna po navedbah iz Statičnega izračuna. Glede dejanske izvedbe pa prvostopenjski organ ugotavlja zgolj to, da je vertikalni jekleni steber konstrukcije privijačen na armiranobetonski točkovni temelj. Nima pa izpodbijana odločba razlogov, zakaj v obravnavani zadevi konkretno izveden stik s tlemi izpolnjuje pogoje, ki jih za definicijo objekta določa 1.1.5. točka prvega odstavka 2. člena ZGO - 1. Izpodbijane odločbe zato v bistvenem delu ni mogoče preizkusiti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev postopka (7. točka drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku).

10. Navedene pomanjkljivosti tudi ni odpravil drugostopenjski organ, saj ne pojasni, zakaj šteje, da bi v primeru premika oziroma odstranitve take konstrukcije prišlo do škode za njeno bistvo, kar je glede 1.1.5. točko prvega odstavka 2. člena ZGO-1 bistven pogoj za povezanost konstrukcije s tlemi in s tem za obstoj objekta.

11. Glede na navedeno je sodišče upoštevaje 3. točko prvega odstavka 64. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodilo, izpodbijani akt odpravilo in zadevo vrnilo organu, ki je upravni akt izdal, v ponoven postopek. Sodišče je o zadevi odločilo na seji, saj je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1). Opozarja še, da toženka konstrukcijo poimenuje nadstrešek, kar je uveljavljeno ime za odprt prostor, ki se nahaja pod streho, ki stoji na nosilcih. Za to pa v danem primeru, sodeč po fotografijah v spisu, ne gre. Če bo v nadaljnjem postopku ugotovila, da gre za objekt in ne za premično stvar, ga bo zato morala poimenovati z ustreznim imenom oziroma če takega imena ni, opredeliti le z opisom.

12. Ker je sodišče tožbi ugodilo, je ugodilo tudi stroškovnemu zahtevku tožnika, ki je v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Zadeva je bila rešena na seji in tožnika je v postopku zastopal odvetnik, zato se mu priznajo stroški upravnega spora v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika), povečani za 22 % DDV (pooblaščenca tožnika sta zavezanca za DDV), kar znaša 62,70 EUR, skupaj torej 347,70 EUR. Stroške je dolžna povrniti toženka v roku 15 dni od vročitve te sodbe. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika). V skladu z ZST - 1 bo sodna taksa vrnjena tožniku po uradni dolžnosti.

1 Ur. l. 18/13, 24/13, 26/13, 61/17 – ZUreP-2 in 37/18). 2 Predlog zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o graditvi objektov; EVA 2012-2430-0113 z dne 27. 6. 2012